Prebrodila sem prvih nekaj mesecev samote, če lahko tako rečem. Poznaš mojo zgodbo. Potrebovala sem veliko moči, da sem naredila konec, čeprav mi je zelo pomagal moj bivši, ker me je puščal samo in šel na morje z sestro ne da bi mi povedal.
Zdaj me kliče in pregovarja, da se je spremenil, da mi nikoli ne bo odpustil, da mu ne dam še ene možnosti, da mi dokaže, da se je spremenil. Da je spoznal, da ni delal prav. Lepo. Povedala sem mu, da sva že imela možnosti in da sva jih oba zavozila. Povedala, da si takšnega življenja, kot sem ga imela ne želim več, da ne zmorem. Moje življenje je bilo eno samo pojasnjevanje, preverjanje, nadlegovanje in ljubosumje. Sklenila sem da tega ne zmorem več, da moram oditi, če ne želim še bolj zboleti. Našla sem si stanovanje in skušam živeti znova. Ustvarjati znova. Ampak tu je on, ki mi ne da miru. Izklopim telefon pa zvoni na vratih, tudi do ene ure. Povem, da nisem bila ne jaz ne on srečna, da naj neha. Da naj si dobi drugo, da naj si ustvari družino…. Pa mi govori da je spoznal da ne more brez mene, da hoče mene, da sva bila srečna, da se bo spremenil. Potem pa pove, da bo živel še vedno z starši. Da si moram mir narediti pa sama. Da moram sama razčistit z njimi kar me moti. Da če ne bom z njim, mi bo žal, ampak takrat bo prepozno. Takrat me on ne bo želel nazaj…. Hkrati pa mi pove, da tista moja kosila in zabave, ki jih tako nikoli ni bilo še naprej odpadejo. Da bi sama morala vedet, da mi mora dom največ pomenit. Da nikoli ne bom dobila moškega, ki bi mi dovolil iti kam z moškimi, z sodelavci…. Skratka vsiljuje mi svoje misli. Prej sem si postopoma pridobivala samozavest, skušala živeti, se znajti. Zdaj pa mi teži vedno bolj in se bojim, da se mu bo vse to, kar mi želi, vse slabo seveda uresničilo. Nisem še toliko močna da bi mu v obraz rekla, da naj se spelje in še kaj zraven. Jaz mu samo lepo pravim, da je konec, da naj spoštuje mojo željo, da nimam namena priti nazaj… Nič grdega. Rekla bom, da se bojim. Bojim, da se mu bo vse uresničilo in bom na koncu res ostala brez službe, stanovanja….. Skratka čisto sama. Kdo mi bo takrat pomagal? Pravi da bom ostala čisto sama, da ne bom imela nikogar. Ampak raje sem sama, kot pa z vsemi njegovimi sorodniki, za katere sem skrbela.
Kako naj postanem bolj trdna in odločna, da mu ne bom podlegla? Mogoče se je spremenil, da bi se zavzel zame, da bi spoštoval kako se oblačim, če si kaj kupim… Nikoli oz. ne morem pa verjeti, da bi tista ljubosumnost in posesivnost izginila. Saj niti nisem upala pozdravit sodelavca, sošolca….ker je imel stalno pripombe. Vedno je bilo nekaj. In zdi se mi da bi bilo vedno slabše. Jaz nisem bila srečna z njimi, ne rečem, da so vsega oni krivi in njegova mama. Ampak preprosto mi v 12 letih ni uspelo, da bi me imeli radi in bi me spoštovali, zdaj pa bi me verjetno še manj. Kaj vem.

vera

Uh problem,

smo že pisali in še bomo, če ti bo kaj lažje, kar napiši. če boš podlegla, potem te bom vprašal, zakaj???

Saj na vse veš odgovor, bo že nehal, samo če boš vstrajna.

primož

Vem. Ne vem pa tega, zakaj noče odnehat. Precej časa in vode je že preteklo, on pa je vedno bolj vztrajen, namesto MANJ!

Vera!

Vzami drugače………… prepričaj se, da se bodo njegove slabe misli in želje obrnile proti njemu!

Naredila si nekaj kar večina ne more, nekaj močnega in vrednega tebe, ne delaj zdaj koraka nazaj, obžalovala ga boš vse življenje!

p.s Spomnim se te, ko si prvič pisala!

lp zarja

tudi to ne bo večno, samo to pokaži jasno in glasno.

primož

Vera,

imam podobno izkušnjo. Vedno, ko mi je kaj takega govoril, sem se potem kar nekaj časa ukvarjala s tem “Kaj če se mi bo res to zgodilo?”. Dostikrat me je kaj prepričal, zato pa sem verjela tudi takrat, ko sva bila že narazen. Vera, ohrani dostojanstvo. Če se je spremenil, boš itak opazila skozi daljše obdobje in ne le iz besed, ampak iz dejanj. Le ta ti pa zdaj ne kažejo sprememb. Imej se rada in vztrajaj, hkrati pa ne imet sovražnih izbruhov. Raje nič ne govori. Sama sem šla čez to, dve leti me je prosil. Sem popustila za kakšna dva dni, da sem si razjasnila, da ni nobenih sprememb. Zdaj sem bolj zadovoljna bolj mirna, bolj zdrava in lažje opravljam vse svoje naloge in dolžnosti do otrok. Še vedno si želim imeti družino, a vem da z njim ne. Človek pač vsega ne more imeti.

Mislim nate. Lep pozdrav.
Luna

Vera, toliko istih nasvetov si dobila tudi že pri prejšnjih pisanjih – verjemi, da je bila tvoja odločitev pravilna.

Praviš, da je čedalje bolj vztrajen. Vztrajen je zato, ker gre z njegove strani le za to, da si dokaže kar si je zamislil in če bo dosegel in te na nek način priklenil nase verjemi, da ti bo vse vrnil za nazaj z obrestmi, kar mu po njegovem mišljenju delaš sedaj, da se mora, z njegovega stališča gledano, takole poniževati pred tabo in te prosjačiti. On bi rad ob sebi služkinjo, ki mu bo služila in ga navzven delala normalnega moškega, se pa točno zaveda, da glede na to kakšen je, da ne bo dobil druge. Tu ne gre za ljubezen ampak za čisti egoizem, ki ti ga na vsakem koraku kaže z ljubosumnostjo in posesivnostjo.

V bistvu ga ti na nek način še držiš ob sebi s tem, ko z njim komuniciraš. Enostavno se ne pogovarjaj z njim, ne odgovarjaj na klice, zamenjaj tel. št., … saj si mu vse že povedala. Dejstvo je da tu ne gre, da si imata še kaj za povedati oz. za razčistiti, ampak za to, da on hoče nekaj doseči, kar si je zamislil češ, ena baba ga pa že ne bo je..la.

Težko je, če si bila z nekom toliko časa, vendar pa če bo nadaljeval s tem, da se ti obesi na zvonec ne komuniciraj z njim ampak pokliči policijo – potem bo sigurno razumel oz. ti bo mogoče probal na nek drug način škodovati, vendar bo zate to le še en dokaz, da ti ni imel rad in da si se prav odločila.

Če boš popustila sedaj, ne boš zbrala več poguma oditi, saj te bo uničil in s tem tudi tvoje življenje.

Vztrajaj pri svojem in verjemi, da je zunaj še veliko lepih stvari in nek ljubeč in normalen moški s katerim si boš ustvarila srečno družino.

Zadihaj!

LP

Draga Vera….pogum.
Ne pusti se zmanipulirati, ponavljaj si eno stvar: Problem ima on, ne ti.
Ce ti pomaga, jemlji njegovo tecnarjenje kot bolezensko stanje, kar v bistvu je. Lahko se ti smili, resno ga pa ne mores jemati.
Cudovita si, da ti je uspelo oditi, sploh ves, kako malo jih je tako mocnih, da to naredijo? Zdaj potrebujes samo se malo casa, da iz zapora v katerem si bila 12 let izpulis se svojo psiho – ta gre namrec zadnja, vendar ne dvomim, da ti bo uspelo.
Saj ves, da ti bo. Skrbela si zase, pa se za par drugih ljudi, tega si vec kot sposobna.
Njegovo besedno nasilje pa preslisi – kot sumenje pipe ali TV…in ne obotavljaj se zagroziti s policijo, ce ti tezi ponoci na vratih.

Besede, s katerimi bi te rad pohabil, pa res preslisi. Te so namrec njegovo edino orozje, dejstva so kot ves na tvoji strani.

Vera!
Že od začetka spremljam tvojo zgodbo…vesel sem, da si zbrala toliko moči in odšla. Sedaj se ti porajajo dvomi…zakaj???

Zaradi njega, ki te NE ljubi…ampak te obravnava kot enega izmed predmetov…recimo traktor – ko ga rabi dela, ko ga ne rabi, stoji v garaži in čaka.

Ta človek te ni sposoben spoštovati, te obravnavati kot enakopravno partnerko…kaj šele ljubiti…to veš.

Vendar zdaj te kliče, prosi…ker je prizadet njegov ego…ker se mu režijo kolegi-večinoma samski (kva a baba ti je ušla)…ker njegova mama in sorodniki trpijo, ker ni več Vere, ki je delala za tri, jih pedenala od spredaj in zadaj…in tiho trpela…

Poti nazaj ni.
VOLK MENJA DLAKO, NRVI NIKOLI.
Tam kjer si bila, si pa imela celo volčje kardelo, na čelu z glavno volkuljo.

Zbodel pa me je tvoj zapis: “Prebrodila sem nekaj mesecev samote…”.
V življenju sem že marsikaj počel in svetoval bi ti, da se vpišeš v tečaj Joge.
Tu se boš naučila delati vaje, meditirati in s tem najti ravnovesje v telesu in svoj notranji duševni mir…in z tem si boš okrepila samozavest…pa še kakšno sorodno dušo si najdeš tam.

Pa še nekaj. Plačuješ davke…imamo zakone…in če se ti nekdo obesil na zvonec…pokliči policijo, da ga odstranijo.
Pojdi na policijsko postajo in zaprosi jih, naj se pogovorijo z njim.
Z njimi bo imel tak, malo bolj oster a vljuden razgovor…se bo ustrašil in bo dal mir- verjemi..izkušnje.

Srečno Vera v novem življenju in napiši še kaj.

samo čimprej in zelo hitro presekaj, da se ta tvoja agonija ne bo vlekla preveč časa.
sedaj ti potrebuješ več časa zase, da se navadiš živeti sama, da boš opazila , da je življenje lepo , da imamo samo eno življennje na razpolago in zato nimaš časa, da ga posvetiš drugim butcem,kot je on. Pojdi v družbo nujjo, opazuj naravo, kolesari. Vpiši se v kakšeno skupino za boljšo kvaliteto življenja ali kaj podobnega. probaj več skupin, tako da najdeš pravo zase.
življenje je lepo- samo živeti ka je treba.
Verjemi da se ti ne bo nič slabega zgodilo, kot ti on namiguje, sploh pa ga ne poslušaj, ker on ve, da ima še vedno moč nad tabo in v tem verjetno uživa.

TAKOJ PRESEKAJ! jasn!!!!!!!!

Vera, stvar je zelo preprosta. On je control freak. Kaj misliš, da se taki kar tako poslovijo od objekta, ki jim je leta zagotavljal in vbujal občutek moči?

On te želi nazaj. Zakaj? Želi nazaj občutek moči. To pogreša. Ne tebe. Vera, prosim te, rotim te, na kolenih…pokliči policijo naslednjič ko ti bo tolkel na vrata.

Nisi sama. Ne boš ob službo. Znašla se boš. Močna si. Ti si tista, ki ima za spremembo kontrolo. Ti si tista, ki ima vajeti v rokah. Ti si tista, ki usmerja konja. In ne konj tebe. Ne se bat. Uživaj v svobodi.

Punca, ko bi ti vedela kako me vsakič s strahom berem tvojo pošto ker se tako grozno bojim da boš podlegla njegovim moledovanjem. Preberi še enkrat kar si napisala nam. Pravi, da bo zdaj drugače, v isti sapi pa ti pravi, da imaš ti probleme z njim in da si ti tista, ki se mora spremenit, ti tista, ki mora delat za to, da ti bo znosno z njim. On pa je tak kakršen je.

Vera, ljubica, srce, prosim, bodi močna. Pa še nekaj. Obstajajo skupine za samopomoč. Nisi sama. In obstajajo ljudje in inštitucije, ki ti lahko pomagajo, samo če boš pustila. Verjemi, bolje ti bodo svetovali kot tvoj bivši mučitelj. Tvoj bivši mučitelj ni tvoj prijatelj.

Še Eden, ki bere tvoje “poste” od samega začetka!

Da ti ne bo odpustil? To je njegov problem!

Nikar ne popusti! Če ti pride zvonit na vrata, pokliči policijo – eno uro zvoniti pri vratih je nadlegovanje! Sploh se ne poskušaj pogovarjati z njim! Mislim, da je čas, da zbereš pogum in ga nekam pošlješ!

Seveda imaš slab občutek, ko pa ti ga on neprestano vceplja!

Da sta bila vidva srečna? Ni res – srečen je bil on, ti ne!
Da si moraš mir narediti sama? Res – samo ne pred njegovimi sorodniki, ampak pred NJIM!
Da, če ne boš z njim, ti bo žal, ampak bo prepozno? To pa je znamenje obupa – ŽAL ti je lahko edino, da ni si prej odšla!
Da ti mora dom največ pomenit? Res je, ampak tvoj novi dom, brez njega!
Da nikoli ne boš našla moškega, ki ne bi bil bolestno ljubosumen in posesiven? Tudi takšni se najdejo!

Zakaj bi ostala brez službe – ne razumem? Kakšna bolana teorija je to? In nikoli ne boš čisto sama – veliko novih prijateljstev te še čaka, če jih boš seveda želela poiskati. Zato pa ne izgubljaj časa z njim!

In še tole (kar sem že napisal in bom še, če bo potrebno): po dvanajstih letih, ko se človek niti enkrat ni prilagodil svojemu partnerju, je zastonj upati, da se bo kadarkoli spremenil. Ali vsaj spremenil tako, da bi bilo življenje z njim zopet mogoče!

On še vedno išče poceni – zastonj kuharico, sobarico in posteljno zabavo!

Zdrži!

LP

Hvala vam za odgovore. Saj sama vem da se ne smem vrniti. Predolgo sem odlašala in zdaj me to muči. Nikomur ne privoščim, da bi preživljal to, kar sem jaz. Seveda sem si bila pa kriva čisto sama, ker sem dopustila, da je bilo tako. In da sem prenašala. če bi imela samozavest bi ga že prvo leto nekam poslala, jaz naivka pa sem verjela da bo z leti bolje.

Problem je zdaj samo v tem, ker mu tako popuščam, pa sama ne vem zakaj in ker mu morda še vedno malo verjamem. Ali pa ker se mi smili. Ampak točno vem kaj bi bilo, če bi se vrnila. Še slabše. Trenutno dela na tem, da mi vzbuja slab občutek, ker hodim hitro spat, ker lenarim. On pa mora delat vse kar je prej on in jaz.

V bistvu se ga kar malo bojim. Tudi policijo bi poklicala, pa me je sram.
Hvala vam vsem. Vem, da sem z svojo zgodbo malo prepogosto tu gor, ampak tudi tu jemljem moč za boj naprej.

Prav nič prepogosto nisi tu gor! Mene je vedno strah, da se nikoli več ne oglasiš in da bo to pomenilo, da si popustila. Če točno veš, kaj te čaka, če se vrneš k njemu, potem veš, da tam nimaš kaj iskati. Po moje tvoj bivši računa, da če te uspe pregovoriti, da še enkrat ne boš zbrala poguma da odideš!

V eni témi sem že napisal, da tega ne govorim/pišem na pamet, ampak da sem bil udeležen v podobni zgodbi pri sestri in pri moji sedanji partnerki. Sestra se je pustila pregovoriti, šla nazaj in po enem letu zopet pobegnila. Tudi moji partnerki se bivši ni želel “odpovedati” in ji je grozil še potem, ko je bila preseljena. Vse skupaj se je nehalo, ko ga je popolnoma jasno poslala v… in mu namesto s policijo zagrozila z mano. 🙂 Običajno se takšen slabič potem takoj “pokaka”!

Nobene sramote ni, če pokličeš policijo – ampak ne 113! Vzami si en dan časa, poišči direktno številko najbližje policijske postaje, pokliči in jim opiši problem. Reci samo, da bi rada, da ne ropoče po bajti. Naj ga samo pridejo vljudno opomnit, da naj se odstrani. Verjemi, da so policaji pripravljeni mirno opozoriti takšne primerke. V večini primerov bo dal rep med noge in se pobral, če bo pa hotel biti preveč pogumen, bo sledil pa kak strokovni prijem.

In ne pusti si vzbujati slabega občutka, če imaš končno nekaj časa za počitek in zase! A se nisi dovolj nagarala? Naj on tvojo vlogo opravlja naslednjih dvanajst let in se potem pritožuje, kako mora vse sam. Zakaj ga pa mama ali pa sestra ne oskrbita! 🙂

Držim pesti, da boš zdržala!

LP

Mislim, da je prepričan, da boš podlegla, da se boš vrnila. Izgleda, da vidi, občuti tvojo negotovost, tvoj strah, zato pa toliko vztraja. Ne pusti se ustrahovat. Danes sem prvič prebrala tvojo zgodbo, čeprav od prej ne vem kaj se je dogajalo. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da večino stvari, ki jih izrečejo in s katerimi grozijo, ne uresničijo. Meni je moj bivši grozil, da se bo ubil, če ga zapustim. Vem, da je grozno, ampak prekini že enkrat. To ni več življenje. Zakaj te je pa sram, če bi poklicala policijo. Sigurno ni prijetno, ampak kaj je boljše? Da ti hodi non stop težit? Mislim, če bi enkrat to naredila, bi on kar premislil, preden bi se odločil, da ti spet zateži.

Ni lahko, najtežji korak si naredila, da si se pobrala, vendar vseh težav ne bo konec, če ne boš naredila še drugega, da se ga rešiš enkrat za vselej.
Naj se ti ne smili, ti se njemu ne, ker te tako trpinči, izgleda, da še uživa v temu.

Bodi bolj samozavestna in spoštuj se bolj.
Vse bo še dobro!!!