Kolikokrat
Lepo pozdravljeni!
Vsak ima svoje težave in tako tudi jaz nisem izjema. Čeprav ne vem, če je to le resen problem, ampak jaz se stem vedno bolj obremenjujem.
S partnerjem sva par že 12 let. Od tega živiva v skupnem stanovanju 2 leti (sva še brez otrok vendar jih v kratkem načrtujeva). Vedno bolj se obremenjujem z najinim seksualnim življenjem. Naj začnem od začetka. V bistvu imava zelo v redu odnost, z običajnimi padci in vzponi. Partner je zelo ljubeč in pozoren do mene ter mi resnično kaže kako zelo me ljubi. Težavo predstavlja v bistvu moja fiksna ideja v glavi, da morata partnerja delati na tem, da ohranjata spolno življenje na zadovoljivi ravni. Ne razumite me narobe. V sexu se odlično razumeva, partner upošteva moje želje itd. Vendar pa me moti, da sexava vedno redkeje. Naj povem, da nikoli nisva sexala kot “zajca”, po trikrat na dan in podobno. Vendar pa sedaj sexava 1x na teden oz. 1x na dva tedna. Ni problem v tem, da bi meni pasalo večkrat. V bistvu mi tako paše. Obremenjujem pa se s tem, da se lahko partnerski odnos skrha, če je sex vedno redkejši, čeprav se drugače v redu razumeva in se imava krasno. Zalotila sem se že, da točno štejem dni, da ne bi bilo prevelikega “premora” med spolnimi odnosi in potem točno načrtujem, da danes je pa zadnji čas, da spet sexava. Partner mi je tudi sam rekel, da tako načrtovanje nikamor ne pelje in, da je pomembno da sexava takrat ko to obema paše in ne pod prisilo zaradi prevelikega zatišja v zadnjih dveh tednih. Bojim se, da bova sčasoma sexala le še 1x na mesec, nato 1x na 2 meseca itd. Po eni strani mi paše rdekeje, vendar takrat “kvalitetno” in strastno, po drugi strani pa se nekako bojim, da se bova zaradi tega oddaljila drug od drugega.
Kaj mislite o tem vi? Ali imam samo bujno domišlijo ali je kaj drugega? Kolikokrat je povprečno normalno sexati za zdrav odnos med dolgoletnima partnerjema.
Pismo je malo daljše, vendar upam, da ga boste vseeno prebrali in mi nekako pomagali v moji dilemi.
Hvala že vnaprej in lep pozdrav!
Bejba,
nekateri pogojujejo uspešen zakon z rednim sexom, če vprašaš Rugla, ste ženske nesposobne, ker ne znate moškega vprečt, saj imate tisto kar on potrebuje in to vsaj 3 x na dan, drugače ni čudno, da hodi drugam.
no ja, to je njegova teza in razlaga, verjetno tudi moto. če je to res, potem ni čudno, da se je 4 krat poročil, ker je dobil očitno premalo sexa.
no če pa jaz malo pomislim, pa bi bil pri tebi večji razlog za razhod z partnerjem, tvoje načrtovanje spolnih odnosov.
pač pridejo obdobja, ko človeku ne paše, saj obstajajo tudi kakšni drugačni načini pozornosti, če v vajinem zakonu, sex ni na prvem mestu, ne razumem zakaj se obremenjuješ s tem. Te ima zaradi tega mož kaj manj rad, imaš tinjega kaj manj rada, ali ti je to samo fikcija, če tega ne bo, gremo narazen?
vse se začne v naših glavah in tam se očitno tudi konča, namesto, da bi se prepustili in počeli tisto, kar nam je dano tisti trenutek. Kajti samo pred smrtjo boš pogledala nazaj in se vprašala: Je bilo vredno?
odgovor je odvisen od tvojega življenja.
primož
Se popolnoma strinjam s Primoževo tezo, da se vse dogaja v naših glavah.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da krize so. Namreč: s partnerjem sem skupaj 15 let, od tega 13 let zakonu. Po približno štirih leta zakona je nastopila kriza. Pri meni. Enostavno mi naenkrat spolnost ni predstavljala nobenega pomena v zakonu. Kratko: ni mi blo. Ampak, kaj ko sem kljub temu trpela, saj sem na nek način možu hotela dati tisto kar rabi. Pa sem si vsak dan govorila: “Danes se potrudi”. Pa ni šlo. Več mije pomenilo, da sem se ulegla in zaspala in bila sem najbolj srečna, če mož ni kazal znakov, da bi. Kajti, hudo je bilo slišati njegov zagajoči vzdih, ko se je ulegel in zaspal z dejstvom, da ne bo nič. Prišlo je do sitacije, da sva imela odnos 1x mesečno. Tudi sama lahko trdim, da je bil siceršnji odnos zadovoljiv. Mož me v času krize ni “izdal”. Ljubeče je čakal, se na nek način trudil zame in me vzpodbujal, da se bo zgodil preobrat. Nisem ga hotela izgubiti zaradi “mojega problema”.
In… nekega dne sem se začela ukvarjati sama s sabo. Kaj se dogaja z mano? Ugotovila sem, da ne spoštujem svojega telesa, da se zavestno odmikam užitkom, da se v bistvu sploh ne poznam dovolj, da sem sex enostavno odmislila, da se nisem sposobna odzivat. Postopoma sem zavestno začela reševat zadeve in odgovarjat na ugotovljene težave. Ne bom dolgovezila, ampak zmagala sem!
Danes je zadeva popolnoma drugačna. Živ, dinamičen, inovativen odnos. Dimenzije sexa so dobile svoje razsežnosti in zagotovo nebi znala ceniti teg lepih trenutkov, če bi ne doživela tistih slabih.
Na vprašanje kolikokrat pa je težko odgovoriti. Vse je odvisno od potreb, inpulzov… Včasih kakšen teden vsak dan, lahko tudi večkrat, kakšen teden izpustimo kak dan, se zgodi da sploh ne… ampak tako nama paše. In to je važno. Ljubljenje ni posu, ni norm in receptov. Ljubljenje je nagrada za ljubezen ki jo daješ in sprejemaš. Ljubljenje je dobro takrat, ko čutimo da hočemo, ne takrat ko mislimo da moramo. In nikakor ne tekmojemo na dolge proge ampak gojimo kvaliteten odnod.
Ah, zafilozofirala sem, ampak sem mogla. In to zaradi tega, ker sem zadovoljna.
me prav zanima, kolkokrat bosta pa potem, ko bo se otrok tukaj???
mene je po drugem otroku cisto minlo, ko zvecer oba otroka nahranim, umijem, uspavam, pospravim kuhinjo, se kaj zlikam, dam prat, se stusiram in dol padem. Da ne omenjam, kaksne imam noci ko so otroci bolani…
in potem zjutraj v sluzbo, in vse znova…
kje je kriza? v zakonu, v sexu? v meni???
moj moz pa vsak vecer caka, ce kaj bo al spet nic!!!
jaz pa od utrujenosti blodim in zavidam tistim zenskam, ki so jim otroci dali energijo in lahko dosti vec naredijo in so bolj popolne. res se ne razumem, ampak ali naj pricakujem, da me bo moz pustil zaradi tega???
sorry, to ni ravno najboljsi komentar na tvoje vprasanje, ampak res – po otroku se stvari spremenijo se bolj, upam da pri tebi na boljse.
lep pozdrav vsem.
Ja, res se po otroku stvari spremenijo. Na začetku lahko na to spremembo malo vplivamo, ko otrok zraste pa veliko. Pomembno je, da znamo:
* prosti čas preživeti z otroci in možem, kakšen dan tudi sami
* delo razdeliti med vse člane družine (izrazito moških in ženskih del je zelo malo)
* tudi otroci, ne ravno dojenčki, znajo marsikaj narediti, če jih naučimo in jim dovolimo
* red je pomemben (če gredo otroci spat, ostane še dovolj časa za hišno delo in sex, če si vse razdelimo s partnerjem!! Sex ali vsak dan ali vsakih nekaj dni ali pa … redkokdaj tudi kakšen teden brez. Pač kakor komu paše kot so omenili že predhodniki.
***************** pa še marsikaj …
Pa veliko sreče in ljubezni!
LP
40 letna mati dveh otrok, 15 let zakona (skupnega poznanstva z možem 20 let), zahtevna in obremenjujoča služba, doma veliko dela v lastni hiši in pri starših ………………………………………………………………………
Kaj bi pa rekla, ce bi imela partnerja, s katerim bi bila skupaj 5 let in bi lahko na prste ene roke preštela, kolikokrat sta (brez pretiravanja!!!) seksala?
Seks je samo popestritev, pika na i, v zdravem razmerju. Če ga ni toliko kolikor SI GA OBA ŽELITA, potem to vedno pomeni konflikt – takšen ali drugačen. Pogovorita se in ne planirajta. Najboljše stvari se zgodijo spontane.
Morda imaš v sebi misel, da so vsi moški ful pohotni, da jim po glavi kar naprej roji seks in če ga ne dobijo dovolj (tudi, če ga glasno ne zahtevajo), se bo obrnil drugam? To je eden od predsodkov, ki so nam jih vsilili drugi, družba. Ampak nismo vsi enaki. Eni so res taki, kot jih opisujem na začetku, drugi pa so čisto zadovoljni z manj.
Čisto te razumem v tvojem premišljevanju, ker se je meni pred kratkim isto motalo po glavi. Prav tako se mi seks zdi pomemben povezovalni element v odnosu. Vendar pa po drugi strani instinktivno čutim, da se ne bova oddaljila, če bova seksala po svojih željah, ne pa ker bi morala večkrat. Nekako tako, če sta zadovoljna oba, potem vse štima. Ne moremo oblikovati neka pravila, ki bi veljala za vse.
Kaj pa, če bi imela take probleme, da bi mož hotel kar naprej, po večkrat na dan, ti bi pa kar zbežala, ko bi ga zagledala prihajati proti tebi? Vesela si lahko, da imata približno enako potrebo po seksu in da se v tem ujemata. Če se veliko dotikata, objemata, lubčkata, potem bodo ti telesni stiki poskrbeli, da se ne bosta oddaljila drug od drugega. Seks pa je samo še pika na i.
Tako približno prepričujem tudi samo sebe, če se pojavi tak strah, kot pri tebi:). Mojega sem vprašala, če je zadovoljen s količino seksa. Ker je potrdil, menim, da so njegove potrebe v tem smislu zadovoljene in je razlog za preplah odveč. Mislim, da je tako tudi pri tebi.
Mislim, da se te je partner naveličal. Ja tako je, po 12 letih že ni nič več novega, na žalost. Ali pa hodi k drugi. Bodi bolj pozorna kje se giblje itd….
in kako ti laže.
To sem tudi jaz doživljala in vem kako je.
Pa obilo seksa ti želim (ne samo enkrat na teden….),ker si še premlada, da bi se odrekala seksu. Zamenjaj partnerja,ne pa da si še želiš otroka z njim. Takrat bo še manj seksa!Vedi to!
Popolnoma te razumem. Moram priznati, da sem si kar malce odahnila, ko sem vse skupaj prebrala. Zdi se mi kot da sem to napisala sama.
Zgodba je tudi pri meni enaka in kljub partnerskemu pogovoru, da kaj spremeniva na to temo…scasoma vedno pristaneva na tem kot sva. Potem se sicer sprasujeva, ce to res ni normalno, ce bi se potrudila in redno seksala ali bi si potem to veckrat zelela ? Se lahko zaradi tega odtujiva drug od drugega ?
Sedaj je pa pred nama se en problem. Zaradi nerednih odnosov nama verjetno ne uspe, da bi zanosila. Sedaj se sicer nekaj trudiva, da loviva plodne dneve, a nama redko kdaj to v resnici sede. Taksni odnosi na povelje, nama vsekakor niso pisani na kozo. In kaj sedaj ? Kako to razloziti ginekoliginji in sorodstvu ter prijateljem, ki naju hocejo stlaciti na razne preiskave za umetno oploditev ?
Pa tudi najine zelje dobiti otroka so vedno vecje, pa tudi EMSO nama ze nagaja :-).
No kot vidis res nisi sama. Seveda ti lahko odgovorim le tako kot se prepricujem sama: “Dokler nama je kljub temu tako lepo kot nama je in se imava z vsem srcem rada, ze mora biti vse OK. Ce pa bo kdaj drugace, bom se pa takrat s tem ukvarjala.”
Vso sreco !
Mojca
Še ena sorodna duša, torej mojcap. Tudi jaz sebe prepričujem, da če nama obema paše tako, potem ni stem nič narobe.
Sicer mi gre pa na živce, da nekateri pari tako nakladajo kako seksajo tudi po večkrat na dan kljub otrokom in po ne vem kakšni dolgi dobi zakona. Ne vem kaj imajo od tega nakladanja, ker sem prepričana, da to ni res. Ne rečem, da se to ne dogaja, seveda se, ampak se mi zdi, da pri večini parov po kakšnih 15 letih, sex ni več prvo opravilo dneva, ampak bolj pika na i njunemu odnosu.
Sicer si pa nikakor ne želim partnerja, ki bi me hotel naskočiti kadar bi me videl. Zame je to potem samo sex, da se moški sprazne in to je to. Nobene strasti, nobene romantike,…
Raje redkeje, pa takrat kvalitetno. Mislim, da se strinjaš z mano, mojcap.
Sicer imava pa tudi midva probleme, ker hočeva zanositi in potem se res dogaja to neumno načrtovanje spolnih odnosov od katerih pa duša pač nima nič.
Pa veliko sreče pri dveh črticah.
ojla,
nisem prebrala drugh odgovorov, zato upam da ne bom ponavljala, če pa že, pa tudi prav.
to da sčasoma seks postaja redkejši je nekaj povsem običajnega. običajno obstajajo pravzaprav določeni vzorci kako se spolno življenje odvija )torej kolikokrat). in raziskave kažejo na to, da so prve dve leti oz. po poroki še kako leto splolni odnosi pogostješi (3x na teden), potem pa se čez določen čas (3-5 let) zmanjšajo na 1x na teden in ta obodbje potem zopet traja določen čas – v povprečju kakih 10 -15 let in nato spet sledi padec na 1x na 14 dni, ki zopet drži kakih 20 let in nato se spet zmanjša na 1x na mesec, itd.
skratka kar hočem povedati s tem je to, da nist as partnerjem nič čudna ali kaj drugačna od “običajnih” parov. sta pa že skupaj 12 let in se tako vzorec dobro pokriva z zgoraj navedenim.
tvojopartner ima prav. ne obremenjuj se s tem, kdaj in kolikokrat in če dovoljkrat, temvel bolj delajta na kvaliteti kot kvantiteti. in namesto te energije, ki jo sedaj posvečas temu “problemu” raje usmeri v pogovor in komunikacija. ker če kaj, potem vaju bo spravljala v zadovoljstvo in srečen odnos to in ne kolikokrat pa zdaj mora biti, da ne bo premalo.
bog pomagi… kaj imajo pa z vajino zeljo po imeti otroka starsi zraven za delat, pa sorodniki, pa ne vem kdo se… mislim, pa dejte ljudje ze enkrat zacet razlikovat svoja zivljenja od zivljenj drugih. ce se vpletajo v vaju,naredita pač neke bariere – do tu greste lahko naprej pa ne. ker sva tu potem MIDVA in ne VSI OSTALI!!!!
mislim, cist grozota. otrok pa bo ze prisel, danes zenska lahko rodi tudi se v stiridesetih in ni vrag, da vama enkrat ne bo spontano uspelo ujeti plodne dneve in ustvariti otrocka v minutah prave ljubezni, ne pa nekega posiljenega splonega odnosa, ki ne bo nikomur v veselje.
ajda
Odgovor od odgovora je lahko zelo različen, kot so različne situacije in ljudje, ki nastopajo v njih.
Moj odgovor bo drugačen od Ajdinega. (Ajdin se mi zdi podoben statistiki, zato dvomim, da je to res njen odgovor.) Poročena sem 19 let, z možem pa sva par že 22 let, pa se še vedno oz. že spet ljubiva vsaj 4x na teden. In veš zakaj? Še vedno zato, ker se imava še vedno rada in si še vedno želiva drug drugega oz. že spet, ker sta oba otroka že v srednji šoli, midva pa sva (časovno) z njima manj obremenjena in imava zato več priložnosti za intimne trenutke, do katerih nama je obema še vedno zelo veliko.
Lahko rečem, da se mi ob njem še vedno tresejo kolena tako, kot pred 22-timi leti.
S partnerjem sva skupaj 10 let in imava spolne odnose še vedno večkrat tedensko (povprečno bi rekla 4-5 x). Se pravi da vsak drugi dan, pa še kakšnega vmes. Imam teorijo, zakaj upade želja po seksu s partnerjem – zato ker ta seks ni dober, ni kvaliteten, ni zadovoljiv. Jaz poznam svojega moža, verjetno mi ni nikdar povedal svojih najglobljih skrivnosti, ampak povedal mi je marsikaj in točno vem, kaj mu paše pri najinih odnosih – kot on točno ve, kaj in kako imam jaz rada. Najin seks je enkraten, prava ekstaza… že sam potek, ko se predajava strasti brez sramu, brez zadrege… in počneva stvari, o katerih sem samo sanjala, da jih bom kdaj počela… da ne govorim o koncu – oba se maksimalno potrudiva, da uživava… in oba v osnovi uživava že v tem, da uživa drugi. Skratka, kar sem hotela povedat je tole: če tega, o čemer sem zdaj pisala, ni… če je sam potek seksa bolj mlačen, če eden od partnerjev pogosto ali nikdar ne doseže vrhunca, če ni čutiti strasti pri partnerju in podobno… potem verjetno sčasoma zamre tudi želja po seksu. Jaz zase vem, da sem pri dveh otrocih lahko crknjena in uničena do konca (mož precej dela), ampak zvečer si vedno vzamem čas zanj, pa čeprav gre to velikokrat na račun mojega spanja. Življenje je prekratko, da bi spuščali take užitke. Je sploh kaj lepšega (razen seveda otrok, jasno!!! – in razen prijetnih trenutnkov v družbi naših najdražjih) kot redno in pogosto doživljati orgazme v objemu ljubezni tvojega življenja???