problem v meni
Bom začela kar tam kjer so se problemi začeli. Leta 2000 sem zanosila in kasneje naredila splav predvsem na željo takratnega fanta. Nisem ga povsem razumela saj sva od nekdaj razmišljala o otrocih. Je pa res, da bi si takrat otroka težko “privoščila” saj sem bila še na začetku svojega študija on pa je sicer bil zaposlen. To dejanje sem izredno obžalovala in se kesam še danes, da se nisem bolj postavila zase. Kasneje (3 mesece po splavu) sem namreč izvedela zakaj me je takratni fant tako nagovarjal k splavu. Izvedela sem, da se je zaljubil v drugo s katero je želel biti. Pustila sem ga in mu rekla da mu tega nikoli ne odpustim. Šele ko sem ostala brez njega sem spoznala koliko mi je v resnici pomenil praktično vse. Brez njega sem bila izredno nesrečna in ne boste verjeli enako se je počutil tudi on. Nekaj časa sva prebila narazen kasneje pa sva videla da eden brez drugega ne moreva. Letos 3 leta po temu dogodku sva se poročila. Vse je lepo in prav ampak mu tistega dejanja globoko v sebi nisem odpustila. Rekla sem mu, da nočem imeti nobenega otroka čeprav si ga v resnci želim. Kar jeza se popade ko ga vidim kako ima rad svojega nečaka in kako dela z ostalimi otroci. Tudi jaz sem včasih imela rada otroke sedaj pa jih še pogledat nočem. Kaj naj naredim!
Obupana,
zakaj sta se sploh poročila, če nimata razčiščenih stvari. A za otroka se torej ne boš več odločila, a sta se to zmenila, ali pa ga misliš imeti z drugim???
Joj koliko vprašanj bi ti še zastavil, pa bodo verjetno drugi.
Primož
Živ obupana!
Pa ne, da si obupana že sedaj, ko si na začetku skupne življenjske poti. Če hočeta skupaj ostati, se morata temeljito pogovoriti in si odpustiti. Ne razumem kako lahko moški “dovoli” ljubljeni ženski, da splavi njegovega otroka. To mi je uganka. Tudi meni se je to zgodilo z možem. Pa iz moje izkušnje vem, da tak človek misli le nase. Problem pa je v tem, da sem se jaz narobe odločila. Danes mi je krepko žal, ko pogledam moji punčki in vem, da bi se skupaj z njima zdaj igral še en otročiček. Največ kar lahko dam otroku poleg ljubezni je, otrok. Ampak kot sem napisala je to moj problem. Moj mož o tem ne razmišlja kot jaz. Zanj je to preteklost in pika. Ženske pa smo drugačne in imamo druge možgane. Mislim, da se motiš in da boš to slej ko prej spoznala. Če si želiš otroka, ga imej, ne oziraje se na moža. Zavedaj pa se, da z otrokom lahko ostaneš tudi sama. Razmisli kaj želiš v življenju in potem sledi temu cilju. Vse dobro.
Pa sta se pred poroko tudi pogovorila o tem, da ne boš imela otroka nikoli???
Se je on stirnjal s tem??
primož
Hej obupana!
Z mojcokk se ne bi mogla bolj strinjati.Želja po otroku te nikdar ne mine, edino kar nam uspe je, da to željo z uporabo možganov potlačimo.Torej pusti možgane!Če sta si oba želela poroke in skupnega življenja, si mu v srcu že odpustila, odpusti mu vendar tudi z možgani.Prepusti se srcu, odloči se za otroka, nikoli ti ne bo žal, karkoli ti življenje prinese, ta najlepši dogodek odtehta vse!
Srečno, Vesna !
Sem mu omenila pa je ostal skoraj brez besed. Kasneje sva se še enkrat pogovarjala in je rekel, da mu je žal za tisto in da upa da si bom nekoč premislila. Naj še povem da se drugače dobro razumeva le tukaj je moja zamera prevelika. No ne samo zamera ob temu dogodku sem prekla, da če temu otroku ni bilo sojeno da se rodi ne bo nobenemu, ker so to zamerila tudi sebi.
Obupana,
lahko rečem samo še to, da ne bi bilo slabo, če bi poiskala strokovno pomoč. Bolj kot ne imaš problem, ki ga moraš začeti reševati, da ne bo prepozno.
nasvet, poišči strokovno pomoč pa brez sramu.
primož
halo. moje mnenje je VSI DELAMO NAPAKE IN IZ NJIH SE UČIMO!!!!!da si splavila sta oba kriva, tako da ne kuhaj zamere do moža. to je bila vajina odločitev in zate je najboljše da to tako vzameš ne glede kako ti je hudo. če si si kdaj res želela otroka potem mora ta želja še vedno obstajat. in če sta se z fantom kasneje spet našla in sta srečna pomeni da si (sta) dobila novo priložnost in tako jemlji tudi da imaš novo priložnost za otroka. vse v življenju ima svoj smisel. začni gledat na celotno stvar da je mogoče bilo boljše da si splavila in ne zakaj si! pazi le da ne boš novemu otroku dajala občutek da ni bil tako zaželen kot prvi, ker te še ti bo imelo za kaj bit žal….
Naslov tvojega posta je Problem v meni.
Res je!
Kadar iščemo rešitev iz težke situacije, pa jo ne najdemo, pogosto za naš neuspeh krivimo druge. Torej iščemo rešitev zunaj nas. Zakaj ne v nas?
Kako se spomniš tvojega otroštva? So kazali s prstom nate, ti pa si se borila npr: “Ne jaz nisem, ti si…” Si bila morda pogosto kaznovana?
Ali si si zaradi preteklih navad zadala kazen, da boš nosila breme svoje dločitve?
V podzavesti so dobro zapisani procesi iz preteklosti. Ker podzavest hitreje deluje od zavesti, si je za proces preprogramiranja treba vzeti čas.
Odrešitve ne boš doživela, če ne boš znala odgovoriti, zakaj si to storila.
Samo ti si se lahko odločila, glede splava, za kar si se. Res je tudi, da v partnerstvu govorimo o 50:50. Končna odločitev pa je tvoja. Zavedaj se, da te nihče ne sme in ne more siliti v nekaj. Sklepam, da se ne bi poročila, če bi fant s tabo tako počel. Naj ti pomaga iz te more tako, da se čimveč pogovarjata. Včasih ne najdeš odgovora več mesecev. Vendar pride.
Morda je problem čisto nekje drugje! To odpre pogovor.
LP Žena
Lahko napišeš še par stavkov? Zakaj moram jaz nositi breme svoje odločitve? Zakaj še po 10 letih nisem pozabila in odpustila?
Pred 10 leti sva se skupaj odločila za splav. Bila sva brez pogojev, revna, študenta. Sedaj sva ločena, iz drugih razlogov, menda, morda.
Jaz vem, da mu nikoli nisem odpustila, da ni rekel – pa ga obdrživa…. Če bi on samo namignil, da bi ga morda lahko obdržala, bi se jaz drugače odločila. Sama pa si nisem upala. In seveda se krivim že 10 let, da si nisem upala. Ja, moja odločitev – še zdaj sem kriva zanjo.
In res – v mladosti sem bila vedno kriva in kaznovana.
Kakšno zvezo ima to?
Žena vem da je problem v meni in da ga sama ne bom mogla rešiti, ker kot sem že ppvedala si očitam da nisem bila dovolj močna oz. ker sem razmišljala kako naj sama brez službe na na polovici študija skrbim za svojega otroka. ja priznam očitam si ti in si ne morem odpustiti, vendar tega ne morem odpustiti niti njemu. Drugače pa v otroštvu nisem imela problemov in nisem bila pogosto kaznovana.
Napisala sem že, da se nam v ospredje (podzavestno) vedno postavljajo dogodki iz preteklosti in nam narekujejo, kako naj živimo. Torej, ker si bila v mladosti pogosto kaznovana, si se že poosebila s tistim delom sebe, ki je vedno dežurni krivec. Tvoji starši te niso toliko ljubili, da bi te naučili, kako se postaviš zase. To pomeni, da se nikoli nisi znala ali mogla postaviti zase. Kadar je krivic preveč, jih ne moreš več prenašati sama, zato iščeš nekoga, ki ti bo pomagal prenašati krivdo. Tako sebe delno razbremeniš, naložiš pa drugemu.
Pogosto take vzore dobimo od staršev. Ker ne zmorejo sebe prikazati v željeni podobi, prenesejo ta problem na otroka, ki naj živi z občutkom krivde zato, da jim ne bo “prerasel čez glavo”. Občutek krvide potem stalno poglabljajo.
Dokler boš obložena s krivdo, sploh ne moreš dihati. Res veliko si s partnerjem lahko pomagata, če se pogovarjata in bereta primerne knjige. Vredno se je potruditi in s tem odpraviti, kajti zna se zgoditi, da bi ta “stari” vzorec vplival na vzgojo vajinih otrok. Tega si prav gotovo ne želiš.
O tvojem delu odgovornosti pa še enkrat- da bi razbremenila sebe, poskušaš vsaj pol naložiti njemu. Ko boš zmogla spregovoriti njemu, kako si trpela nekoč in kako še trpiš, boš zadihala s polnimi pljuči. Prvič je najtežje spregovoriti. Naslednjič boš sama predlagala, o katerih stvareh želiš govoriti, morda celo odločati.
Korak za korakom! Poskusi in presenečena boš nad sabo.
LP
Žena