moj cas je minil
danes je spet dan ko mislim na svojo prvo ljubezen.kot ze tisoc dni poprej in kar naprej.pa vem da je zdaj prepozno tociti solze.skoraj desetletje bo odkar sva koncala,oba mlada in neumna.zdaj sva odrasla.jaz imam druzino,on je se vedno samski.
takrat so bile priloznosti ko bi lahko spet prisla skupaj, ampak se je vedno kje zataknilo.najveckrat v moji glavi,ker sem se vztrajno prepricevala, da on ni zame in da ljubim fanta, ki ga imam zdaj in s katerim imava druzino.
zdaj pa si ne morem oprostiti, da mu takrat nisem dala se ene priloznosti in vedno sanjam o tem, kako bi bilo ce bi…ampak prepozno.saj vem,da je podobnih zgodb na miljone,in se mi kar malo zdi kaksni bodo vasi komentarji, ampak sem vseeno mogla se jaz dodat svojo.v mocno skrajsani obliki.
se to…morda ne bi mislila na te stvari ce bi mi bilo zdaj super lepo,tako pa vsak dan znova ugotavljam,da nisem tako srecna kot bi lahko bila.vsaj zdi se mi da si lahko v zivljenju srecnejsi kot sem zdaj.
kako bi bilo, če bi bila s prvo ljubeznijo….lahko, da niti pribljižno tako lepo kot je s to. lahko bi bila že ločena, ali pa pretepena, na cesti z enim otrokom…..
lahko bi…..
Res je draga baletka, marsikaj bi lahko, ampak e sprašujem, zakaj ne pomisliš večkrat: rada bi tole, pa tole, pa še tole, ko bi bilo takole, kaj ko bi tole……predvsem se trudi gledati naprej, kaj se še da narediti in ne nazaj, kaj bi lahko bilo.
Vsega pač ne moremo imeti, se pa lahko sprijaznimo s tem kar imamo in si zaželimo še boljše in še več, saj sanje niso nikdar prepovedane.
odloči se kako bi rada naprej in prenehaj z mislijo, kako bi bilo za nazaj.
primož