Ljubezen opevana na vse načine. Včasih pristna, spet drugič prepovedana. A le ena je in edina. Razdaja se med poročenimi in neporočenimi. Včasih pa se ujame v dih dveh poročenih duš, kateri zahrepenita drug po drugi in se prepustita valovom pozabljenega hrepenenja. Morje strasti postaja razburkano, zato plavata drug proti drugi in iščeta otoček, kjer se lahko prepuščata objemu njune strasti.
Morje se umiri, spet posije sonce. Ostane lep spomin na čas, na ukradene trenutke, ki so bili le njuni. Morda naslednjič spet zaplavata na njun otok strasti…

Razmišljujoča,

vsaka misel, vsako globoka misel, ali takšni spevi izhajajo iz nas samih, to pomeni, da to doživljamo ali pa si želimo, da bi to doživljali, je plod nas in naše domišljije, naših skritih želja ali naših neobvladljivih misli.

Nihče pa ne sanja o tem, kar bi bilo zanj brez pomena.

Primož

Kaj vleče poročene (take, ki sicer tega nimajo v navadi!!!) k ideji, da poskusijo prepovedano ljubezen? Zakaj? Zakaj takšna želja po potešitvi radovednosti in iskanju novega vznemirjenja? Zakaj? Zakaja če sicer definitivno doma vse štima? Zakaj se to dogaja tudi meni? Zakaj hočem preizkusiti ta sadež? Zakaj se hočem izpostavljati nevarnosti in tvegati? Zakaj?

Pojma nimam zakaj??? 🙂

Mogoče je doma počneš že vse iz navade, mogoče pa doma le ne štima vse, čeprav ti tako misliš, mogoče pa ni doma izkrenosti in pogovora, kjer bi se lahko pogovarjala tudi o takih zadevah. Torej, ali sta si toliko blizu, da bi lahko skupaj reševala to vprašanje?

če ne, potem zagotovo nekaj manjka, manjka občutek varnosti, zatočišča, nekam kamor lahko gremo z najbolj skritimi idejami in željami, ker doma tega ni, želimo drugam. Nimamo pa niti dodelane ideje, kaj bi sploh radi, drugje, gledamo preveč ozko, samo en del sestavljanke, recimo temu, da vidimo samo vznemirjenje, ali pa da vidimo samo dober sex, ali pa da vidimo samo dober avto, ali pa samo postavno osebo, ali pa samo lepe oči…in ker je vse tako slabo dodelano, ni nobenega načrta, to naredimo.

saj ne rečem,d a tisti del ni bil dober, ampak prej ali slej spoznamo tudi tiste slabe strani, tiste o kateri nikoli nismo razmišljali in smo se bali razmišljati, samo upali smo, da se ne bodo pokazale ali zgodile.

kar pa se tiče želje, pa ni z njo nič narobe in se je ne smemo sramovati, je pa res, da je korak med željo in uresničenjem zelo kratek, tukaj pa se pomaže naša notranja moč in energija, modrost….ali vemo kaj je bolj prav???

primož

Kako žalostno življenje, da si moraš lepšat življenje s spomini na nekaj ur seksa. Kot, da bi bil seks nekaj kar je dano samo izbranim. Seveda, če to doživetje zaviješ v nekaj sentimentalnih stavkov izpade to običajno seksanje kot neko vzvišeno doživetje. Želim ti da bi živela polno življenje že danes. Samo, da živiš pravo življenje se pa moraš sam potruditi!

Primož hvala za napisano.
Ti lahko še mejčken zatežim? Namreč, iščem se…
Malček sm besede poanalizirala, predvsem v delu: “doma štimati”. Dejansko se skoraj po petnajstih letih s partnerjem ujemama vedno bolj. Ni zgolj skupno reševanje življenjskih težav, uresničevanje ciljev… Prisotna je tudi velika duhovna povezanost in redne “govorilne ure” v smislu izmenjave mnenj, globoke debate o pogledih na življenje in podobno. Tudi spolnost je z vsakim letom boljša. Naučila sma se ljubiti sebe in drugega. Naučila sva se poslušati svoje telo in prisluhniti partnerjevim potrebam. Izbiranje neklasičnih trenutkov, prostora… dela vse skupej dober odnos. Malček porednosti in nevsakdanjosti…
Torej v tem smilsu – po moji oceni “vse O.K”.
nO, edina zadeva ki škriplje je finančno področje.

Ampak, zakaj presneto kljub vsemu, želim……? Obstaja konkretna oseba, s ki mi to željo še povečuje, vendar, v njej ne vidim nikakršnih finančnih “učinkov”, materialnih “koristi”…… zgolj hm, ejej…

hvala

Klarisa, če imaš takšno željo potem doma ni vse tako kot si napisala.
Mogoče imaš premalo pričakovane nežnosti od partnerja in sama sebi lažeš, da je vse OK.

Bojim se, če boš zaplula v grešne vode, potem se boš težko potegnila na suho brez posledic.

Raje prej ko se odločiš za greh, razmisli o vajinem skupnem pomanjkanju, se pogovori s partnerjem in opusti želje, posebej če imaš otroka.

Kasneje so grde posledice in zaradi radovednosti najbolj trpijo otroci.

Lep pozdrav.

Klarisa,

preprosto, tisto kar je prepovedano je najslajše, vsakemu se je že kdaj zgodilo, da ženska ali moški, nista bog ve kaj, ampak te tako neznansko privlači, da bi se dal dol in to “živalsko” potem pa spet nič več drugega, samo ima pa te tako, da ne moreš opisati kaj. Saj če dobro pomisliš, ti marsikaj ni všeč, ampak samo tista neverjetno privlačnost….

Druga možnost je pa ta, mogoče ravno zato ker vse tako dobro štima, že Šifrer je pel, da lepa dekleta ljubijo barabe….

če pa malo preiskušava, pa si zamisli, da sta kar naenkrat z partnerjem narazen, da je on šel po svoje in ti tudi. zamisli si, da si brez njega vsaj 3 mesece, kaj najbolj pogrešaš????

Ali bi to tudi pogrešala pri tej osebi, ki te tako privlači, kajti sedaj imaš pač samo eno željo.

primož

Tudi sama sem kljub dolgoletni partnerski zvezi sanjala o NJEM. Kar nekaj časa. Hotela sem samo malo flirtati, da vidim, če ga spravim v posteljo in kako bo. ( Sicer je daljša zgodba, ampak je ne bom tu razlagala). Sicer sem imela 15 let samo enega, prvega, fanta, in ga nikoli nisem prevarala.
No, zgodilo se je, kar se je imelo zgoditi in glej ga vraga. Jaz, ki sem hotela samo flirtati, sem se potem zaljubila, kakor sem dolga in široka, ON pa me tudi ni hotel spustiti (njegove besede – saj sem dolgo premišljeval, če bi se zapletel s tabo in sem se samo zato, da bi s tabo tudi ostal) .
Nadaljevanje? Zdaj sem z njim, tudi prejšnji si je v dveh mesecih našel novo (kar je zame znak, da je v najini zvezi itak škripalo), pa ne samo to, imava že majčken zakladek, ki se tako sladko smeje, čisto po očiju…

Če pa je možno, da ostane le pri seksu in da tega nihče ne izve – ZAKAJ PA NE???? (je pa pri tem res vprašanje, kako kaj funkcionira trenutno partnerstvo)

Klarisa, zelo dobro te razumem! Vem, kaj bi rada povedala. Ujeta si v dih vsakdanjosti in neobvladljiva želja srca te vleče drugam. Rada bi okusila in občutila polnost življenja tudi na področju, ki je za realni svet nesprejemljivo. Tam ni prostora za razum.
Rada bi samo ubežala ponavljajočemu se vsakdanu, kajti ničesaar ne pogrešaš…
Rada bi tvegala in veš, da je sedaj pravi trenutek… V najlepših letih si.
In v starosti ne smeš ničesar obžalovati, kajti dejanja, ki jih počneš ali jih boš so tvoja. Življenje, ki ga živiš, je tvoje in od nikogar drugega. Ne smeš pa ob tem nikogar od bližnjih prizadeti! Kdor nima takšne želje, te ne bo razumel. A vseeno se strinjam s Primožem, da vse misli in sanje izhajajo iz nas samih in vsakdo jih ima. Samo nekateri jih priznajo, spet drugi ne. Nekateri jih uresničijo, spet drugi ne. To je last presoje vsakega posameznika. Nikjer pa ni zapisano, kaj je prav in kaj ne. Vsakdo ima svoj prav!
Ni poti do sreče. Sreča je pot. In če te pot, po kateri hodiš, osrečuje, potem ni ovir. Ampak vseeno, previdna bodi in meje si postavi. Kot povsod! Ne obremenjuj se. Življenje je že samo po sebi polno presenečenj… Prepusti se mu. Zadihaj ga s polnimi pljuči…

Hvala…
Vem, vse je v moji glavi in glava je v mojih rokah. Kolebam kako naj s temi rokami poprimem za “delo”. Hočem in bojim se ob enem.
10x sem prebrala vajina odgovora, zagotovo si bom še večkrat, mogoče mi bodo besede vendarle na nek način pomagale.
Stvar je še hujša ravno zaradi tega, ker se o teh zadevah s prijatelji, kolegi, sodelavci ne moreš pogovarjat. Oni samo obsojajo in ne razumejo…. Rabim pogovor…..

Ti kar napiši, saj zato pa smo tukaj, da se pogovarjamo. nihče ne ve vsega, če pa se ne pogovarjaš, pa bolj težko drugi vedo, kaj ti razmišljaš in bolj težko veš kaj oni.

primož

Ja, zelo te razumem. Najbrz te se veliko ljudi razume, najbrz se to se dostim
dogaja…samo ne priznajo…o tem se ne pogovarjamo…navzven smo
idealne zene…idealne mame…
Ves tudi jaz sem bila pred podobno dilemo…pravzaprav sem dozivela obe
prizkusnji…Bila sem zena…in ugotovila, da me moz vara…Sok…ceprav
ti danes priznam…bilo je samo posledica…tezko si je bilo prinati,da stvari
niso vredu…potem pa se ne mores vec slepiti…sla sva narezen…in ni
mi zal…sele zdaj ugotavljam, kako zelo nesrecna sem bila…no in potem
sem se jaz zapletla v zvezo s porocenim…bilo je zelo podobno kot
opisujes…neskoncna zelja…z obeh strani…in potem se je zgodilo…
ampak zgodilo se je seveda tudi to, da sva se zatrapala…in potem je
bolelo…in grozni obcutki krivde…z njegove in z moje strani…in sva
nekako na silo nehala…ves, tezko je…ker strast ni izziveta…ker je bilo
res nekaj posebnega…ampak realno zivljenje je cisto nekaj drugega…
to bo ostalo kot en spomin na nekaj lepega, na nekaj divjega…odkrito…
ni mi zal…in ni mi zal da sva nehala…vendar nehati je zelo tezko in zelo
bolece…upam da si razumela…in vso sreco!!!!

Še zdaleč ni tako preprosto. Lahko si postaviš meje in si rečeš: do tja in nič dalj. Ampak, meje se kaj hitro lahko prestavijo. To je kot takrat, ko rečeš: samo še ta košček čokolade, potem pa nič več. In zelo hitro čokolade zmanjka. Tako je z mejami. Ko meje padejo, pa hitro spoznaš, da so padla tudi vsa tvoja načela in predvsem to, kar je najtežje, da bi sam pred sabo rad ubežal, pa ne moreš. Vest pa gloda, gloda, gloda…Sreča je kaj hitro minljiva.

Ja Ajda, popolnoma razumem tvojo zgodbo in kar čutim, kako je hudo je prekiniti nekaj, kar je lepo. Kajti, že ta občutek, ki ga nosim danes, vsak dan s sabo in v sebi, je grozen. Občutek neizpete pesmi ali ptice s porezanimi krili.
Ampak… morem “vzleteti”, morem “zapeti”, če ne, če ne ne bom nikdar vedela… ali se je splačalo hrepeneti ali ne. Toda moja morala, moja vzgoja me istočasno tepeta in karata…

Klarisa, res je, kar pravič, če ne “vzletimo” in ne “zapojemo” potem res nikdar ne bomo vedeli, če se je splačalo.

V knjigi Phila Bosmana: Rože sreče moraš saditi sam sem prebrala lepo misel:

Včerajšnji dan
ter vsi prejšnji dnevi in leta
so mimo,
pokopal jih je čas.
Ne moreš jih več spremeniti!

Se je kaj razbilo in so ti ostale črepinje?
Ne vlači jih dan za dnem s seboj!
Kajti vedno znova te bodo ranile
in naposled ne boš mogel več živeti.

Nekaterih črepinj se lahko znebiš,
če jih položiš v božje roke.
Nekatere lahko zlepiš,
če resnično odpustiš.
So pa črepinje,
ki jih kljub vsej ljubezni
ne moreš več sestaviti.
Te pusti tam, kjer so.

Verjamem v te besede in verjamem, da je potrebno veliko notranjega miru preden prideš potem… kasneje… do spoznanja, da če se prepovedano sprevrže v črepinje, jih lahko zalepiš samo z odpuščanjem.
Odpustiti samemu sebi, težko, a uresničljivo… In potem je naznana pot na pol lažja…

Tako polna polna misel! Kok kašna črepinja dobre jedi 🙂

Ja in če pomislim, da lahko kakšno črepinjo razbijem že pri samem pomivanju le-te in jo ali odvržem, brez kakršnih koli pomislekov, ali pa kakšno, na katero sem navezana poskušam “rešit” sem ponovno zmedena. Namreč ne vem, kaj naj naredim s to “črepinjo”, ki je še na “prodajni polici”. Naj jo “kupim” ali naj si jo le “želim”. Naj v njen “kuham” najboljše “jedi” ali naj živim, kot da sploh “ni bila v ponudbi”???

Joj razmišljujoča, zafilozofirala sem do kraja :)))

Vse naše življenje je ena sama filozofija, ki si ga lahko razlagamo na takšen ali drugačen način…
Dobro razmišljaš!
Ob veliko vprašanj se spotikamo na naši poti do cilja. Vsekakor je beseda “želim” zelo privlačna. Rada jo imam.

Jaz tudi :))
Čeprav se mi zdi, da včasih beseda “želim” zaradi takšnih ali drugačnih okliščin dobiva čiiiiisto drugačne dimenzije 🙂 Vem to je v moji glavi! V moji glavi je, da si želim (jasno kaj ane) in v moji glavi je, da se zdim sama sebi odvisnica od (jasno koga hahah) in da me ta “droga” ohranja pri “življenju”. Pazit morem le na odmerek.

Bruh :)))) brez povezave :))))

mogoce v pomoc te modre besede 🙂

“Ko v nekem trenutku morda mislimo, da smo nasli popolno sreco te vrste, se kmalu izkaze, da je bila ta navidezna popolnost tako kratkotrajna kot kapljica rose, ki se za hip zaleskece na listu, naslednji trenutek pa je ni vec.

Neki starodavni indijski avtor je zapisal: Vdajanje cutnim uzitkom zelo spominja na pitje slane vode. Z zauzito kolicino nenehno narascata nase pozelenje in zeja.”

iz knjige Citati Njegova Svetost 14. Dalaj Lama

menim, da so vsi odgovori v nas, v tebi, v meni… postaviti si je potrebno le prava vprasanja in si iskreno odgovoriti. Nic ni slabo in nic ni dobro. Vedeti je potrebno le, kaj si zelim/o, kaj nas bo resnicno osrecilo in potem na podlagi globokega in treznega premisleka potegniti odlocitev, za katero bomo zavestno nosili vso odgovornost. Da pa clovek lahko trezno premisli, se mora oddaljiti od situacije, v katero je custveno ujet. Mogoce to ni enostavno, je pa nujno potrebno za trezno odocitev 😉

Srecno in vse najlepse!
klemenl