s fantom sva skupaj že malo več kot eno leto. in problem?

ja, je tako kompleksen, da ga včasih še jaz težko razumem. pa sem del njega. ko sva se spoznala, sva mislila, da sva našla dušo dvojčico in živela v nebesih, dokler nisva prišla domov (spoznala sva se na dolgotrajnejših počitnicah v istih krajih). tu so se začeli prvi problemi. nezaupanja kdo sem jaz. kaj sem. ali sem drugačna kot me je videl v prvih tednih. deloma je imel prav. res je, da sem bila tam drugačna. popolnoma sproščena, taka kot sem, neobremenjena s “realnim” svetom tu, doma. bila sem preprosto jaz. doma pa… kaj ne igramo vsi nekih vlog nenehno v življenju? da lažje živimo, lažje dihamo… se včasih nasmehnemo, ko nam kaj ni smešno, smo tiho, pa čeprav vemo, da sogovornik nima prav, a ne želimo tvegati spora, ki bi dolgoročno prinesel poslabšanje odnosov na širši ravni… ko tudi znotraj familije funkcioniraš na princip: samo da je mir v bajti, pa čeprav si tiho, ko mogoče ne bi smel biti (iz vidika nekih vrednot. itd.)… ko sicer v osnovi še vedno si kar si, le da nekoliko v določenih trenutkih igraš… in mogoče res ne bi smel. oz. ne bi smel. a si na nek način le lajšaš življenje in ne obremenjuješ drugih s tvojim (drugačnim) vidikom na življenje.
in to je problem. moj fant mi ne more verjeti, mi zaupati, da jaz sem tista oseba, ki jo se spoznal in jo ljubil. ne more. ker ne ve kdo sem. kot pravi. vsa ta bitka “mojega dokazovanja” traja že skoraj 9 mesecev. vmes moje želje po izboljšati sebe, nenehen stres, vsakodnevni jok… rada ga imam bolj kot skoraj sebe. ne želim ga izgubiti, ampak počasi začenjam izgubljati upanje. zanj. da bi kdaj zaupal v mene. da ko sem z njim sem kdor sem in nihče drug. pa tudi v družbi sem se temeljito spremenila. se ne “pretvarjam” več… zdaj funkcioniram v smislu: taka sem, tako mislim, če vam je všeč prav, če ne tudi prav. le v familiji si tega ne želim privoščiti, ker… enostavno ne želim. bi jih izgubila. ker je z njimi kakrpen koli drugačen dialog nemogoč. a jih imam vseeno rada. saj so drugače ob meni že celo življenje. ne želim pa izgubiti tudi njega. a ne vem… se začenjam spraševati ali morda obstaja varianta, da nekdo sreča svojo dušo dvojčico, a da jo ob enem ta druga oseba ne vidi kot to dvojčico… ironije življenja.

in jokam in se sprašujem kaj naj naredim, da bi sprevidil, da nisem neka čudna oseba, ampak oseba, ki ima o življneju podobne nazore kot on, ko ima podobne želje ko on… zmanjkuje mi moči. on pa se čedalje bolj umika in se zapira v svoj mali svet in me ne spusti zraven.

je res prepozno?

Ajda,

vsakemu je njegovo problem najbolj pomemben, in prvi korak k reševanju je ta, da se zavedamo, da nekaj ne štima. Če še izberemo prve poti, smo na pravi poti rešitve.

Ja, ampak rešitve pa niso vedno plod naših misli, ampak se odvijejo popolnoma drugače kot smo si predsatvljali.

Velikokrat sem že napisal, kako začnemo: najprej v svoji glavi, in problem ni nikoli samo v nas, ampak mora biti za konflikt še nekdo, torej je potrebno tudi reševati v dvoje.

če pa nekdo ne more biti iskren in zaupanja vreden, ali pa zaupljiv, potem bo težko ostati skupaj.

nisem želel napisati, da bo težko rešitev, rešitev je kot sem rekel, vedno, samo rezultat je lahko boleč.

trudi se , trudi se, vendar vedno z njim in z pogovorom, samo vedi, da ne smeš iti v nedogled, kajti lahko da je bila predstava o duši dvojčici napačna in da ta šele pride in to ravno zaradi te izkušnje.

ali to drži, boš morala pa ugotoviti sama. To sso naše izkušnje, ki nas učijo in anredijo modre. sprejmi jih kot del življenja, kakršne že so.

Primož

POZDRAV!

ajda napisal:

> se včasih nasmehnemo, ko nam kaj ni smešno,
Zakaj?

>smo tiho, pa čeprav vemo, da sogovornik nima prav, a ne želimo tvegati spora, ki bi dolgoročno prinesel poslabšanje odnosov na širši ravni…
Zakaj bi pogovor o zmotah poslabšal odnose?

>ko tudi znotraj familije funkcioniraš na princip: samo da je mir v bajti,
Kakšen mir pa je to? Brez pogovora? Po principu, bog ne daj, da bi crknu televizor?

> pa čeprav si tiho, ko mogoče ne bi smel biti (iz vidika nekih vrednot.
Kakšne vrednote so to? Na kaj se opirajo? Na pretvarjanje?

> ko sicer v osnovi še vedno si kar si, le da nekoliko v določenih trenutkih igraš…
Igranje doma na dolgi rok ne gre. Žal. Pa tako malo ljudi v to verjame.
In kaj si v osnovi??

> a si na nek način le lajšaš življenje in ne obremenjuješ drugih s tvojim (drugačnim) vidikom na življenje.
Kakšno breme lahko nekomu, ki te ima rad in ga imaš sama rada, naložiš, če pokažeš kdo si, kako razmišljaš, kaj želiš biti…
Zakaj bi sploh bila z nekom, ki ga vse to ne zanima, pa čeprav so to starši?

> in to je problem.
Res je problem.

>moj fant mi ne more verjeti, mi zaupati, da jaz sem tista oseba, ki jo se spoznal in jo ljubil. ne more. ker ne ve kdo sem. kot pravi.
Ali ti veš. kdo si? Tista z dopusta ali tista doma?
Ali povsod le igraš, kakor ti najbolj ustreza?
In manipuliraš z ljudmi okoli sebe?

Oprosti za vprašanja, vendar odgovore lahko poiščeš le sama v sebi.
Kot tudi rešitve.
In imaš srečo, da si spoznala nekoga, ki ga pretvarjanje moti, ker verjetno sam ni tak. Zato ne zapravi ljubezni.

Pa brez zamere in veliko sreče.
Loti

…………….in jokam in se sprašujem kaj naj naredim, da bi sprevidil, da nisem neka čudna oseba, ampak oseba, ki ima o življneju podobne nazore kot on, ko ima podobne želje ko on… zmanjkuje mi moči. on pa se čedalje bolj umika in se zapira v svoj mali svet in me ne spusti zraven.

Daj nehaj punca.Ni vreden niti ene solze………….HALO.
Zapomni si.ZAUPANJE v partnerja, dekleta, fanta je OSNOVNI pogoj za skupno dobro.Potem pride še ljubosulje, pregovarjanje, dokazovanje, slaba volja in vse ostale bedarije, ki rušijo odnose med dvema,med rjuhami pa se ne da rešiti niti enega problema.Le le pesek v oči za slepe.

Bodi svobodna, bodi taka kot si in si najdi fanta, ki bo znal te tvoje vrednote ceniti in spoštovati, tisto, kar je v sami tebi.Ne igraj življenja in pusti svobodi svojo pot……..

Ljubi bog, partnerja nista skupaj zato, da jokata in si dokazujeta, kdo sta in kdo nista. V tvojem opisu vidim zelo težaven odnos. On je lahko še tako dober fant, kot praviš, vendar ima določene probleme s sabo.

Da se ne smemo pretvarjat je res, res pa je, da nastopijo situacije, ko pač ne moremo odreagirati, kot bi želeli. Pretvarjamo se takrat, ko je res neizogibno, večinoma pa raje ne. Če bi vsi vedno odreagirali, kot bi radi, bi bil na svetu kaos. Če bi se vsi vedno pretvarjali, pa žalost. Življenje ni ne belo, ne črno, je SIVO.

Vprašaj se pa vseeno, kakšna je to ljubezen, ki te spravlja v tak obup in samoobtoževanja? Pogovorita se, če pa te ne more sprejeti, se raje razidita. Ali boš vse življenje živela v občutkih krivde in dokazovanj???

Morda pa rabita le dober pogovor. Vso srečo!!