Stara sem 19 let in imam fanta,ki ga imam neznansko neznansko rada.Skupaj sva 4 leta in se imava res lepo,kadar sva skupaj,pa tudi kadar nisva,se skoraj vsakic pogovarjava vsaj 1 uro po telefonu.
No,vse je v najlepsem redu,ampak imam en problem: prevec tezim.Imam podoben problem kot punca v enem izmed spodnjih postov: tip mi ne omejuje svobode (celo nagovarja me,naj se veckrat dobim s kolegicami),ful mi privosci da se imam lepo,izkazuje mi vso svojo pozornost (na dan se pokliceva priblizno 4x do veckrat) in je vedno ljubec do mene,nikoli ne pozabi na kaksen za naju pomemben datum (je res pozoren clovek),zasipa me z ljubeznijo in pocukranimi izrazi,ko pride iz diskoteke mi skoraj vedno pusti na mobitelu msg,vedno me razume in iz mene hoce narediti se vec kot sem.In vem da me ljubi najbolj na svetu! Jaz pa sem vcasih prava p******! Naderem ga za cisto brezveze,ljubosumna sem,sumnicim,zalim njegove kolege in tisto,kar ima rad,enostavno NESRAMNA sem do njega (to vcasih,ne vedno).No in to me blazno moti.Zavedam se,da je to ful narobe in potem mi je tako zal,da se grem nekam zjokat in rabim prav pomirjevala…..in v tistem trenutku se zavedam,da pocnem nekaj grdega,ampak me to ne odvrne.Sele ko vidim,da je uzaljen ali zivcen zaradi mojega ravnanja,se streznim in padem v depresijo in se zjokam.Seveda mi on vedno rece,da je vse v redu in da se nc ne sekira,ampak jaz bi rada,da mi nebi bilo treba vec jokati zaradi tega in vseh teh grdih stvari,ki mu jih delam.Mogoce je stvar v tem,da imam ful nizko samozavest (ceprav mi vsi govorijo,kolk sm lustna pa oh in sploh) in ga mogoce hocem omejevati zaradi tega? nevem,vcasih nisem bila taka,ljubim ga pa z vsakim dnem bolj in bolj.BREZ NJEGA NEBI MOGLA VEC ZIVETI!!
Prosim za vse lepe nasvete…ko se naslednjic vidiva,bi rada zacela z dokazovanjem,da to nisem jaz,kar pocnem,ampak da sem jaz se vedno tista prijazna puncka kot sem vedno bila.In rada bi,da cuti da ga imam rada.
Aja,v zadnjem casu sem dala skozi zelo zelo stresno obdobje in sem bila jezna na cel svet…sem mislila,da je to prehodno,ampak se se kar naprej vedno zlajam na vse po vrsti.Kot sem ze rekla,imam probleme s samozavestjo in samopodobo.V zadnjem casu obiskujem tudi psihologa..Vendar jaz nisem to,kakrsna se kazem – tako nesramna do njega.Tako zelo ga vedno prizadanem….
Nocem se vec jokati in nocem ga vec tako grdo prizadeti.Prosim pomagajte mi !

D&G

najprej, vse to si ti, ne vem kaj ti govori psiholog, vendar če ti tudi on pravi, da to nisi ti, ampak nekdo drug, potem razmisli h komu hodiš.

Nocem se vec jokati in nocem ga vec tako grdo prizadeti.

No, nehaj to početi! A ni enostavno? žal pa je vedno tako, šele takrat izvemo, kaj smo imeli ko to izgubimo, in verjetno bo tako tudi pri tebi. velikorat sem že napisal, začeti moraš v svoji glavi, najprej moraš verjeti, da se želiš in da se boš spremenila, drugo, vse to kar si napisala, povej raje njemu in ga prosi, naj skupaj s teboj pomaga, da se rešiš te grde razvade.

Saj v tem trenutku lahko največ narediš ravno s tem, da si iskrena do njega.

tukaj bo ogromno besed, ampak največ lahko naredita skupaj.

primož

Vsako pretiravanje škodi zdravju…

Če nočeš več bit kaka, potem je to prvi korak k temu, da se začneš spreminjat. Vse je odvisno od tebe.

Glede izbruhov in napadov. Kaj kmalu se te bo partner naveličal boš videla. Pa ne samo on, če boš taka tudi do drugih nihče ne bo dolgo zdržal s tabo.

Povedano naravnost in brez dlake na jeziku. Žalostno toda resnično!

Vzemi se v roke!

Lp

Nena

D&G

Pozdravljena.

Naj ti najprej povem, da si čisto v redu punca. S teboj ni prav veliko narobe, le v začaran krog si se ujela. Prihajaš v obdobje, ko tvoja osebnost stopa počasi na pot samostojnosti. Podzavestno se zavedaš, da otroštvo in najstniška leta odhajajo. Prevzemati moraš vse več odgovornosti. In v takih obdobjih se človek kar hitro znajde v nerazumljivih reakcijah.

Za začetek, bi ti priporočil, da se izogneš pomirjevalom, in v ta nadomestek raje več časa preživiš s fantom. Čas diskotek in norih zabav raje zamenjajta z zgodnjim vstajanjem in obiskovanjem narave.

Pojdita v gozd, na kak hrib, ob kako reko in se čim več pogovarjajta.

To ti govorim zato, ker današnji vsakdanjik ljudi precej obremenjuje. Trenutki hitijo brezglavo mimo nas, in ne-izdelana osebnost, se v tem kaosu težko znajde. Zato je čisto jasno, da hitro izbruhneš, da prizadevaš svojega fanta.

Nadalje si lepo opisala, da imaš probleme s samozavestjo. Vzroki, zakaj imaš slabo samozavest so lahko raličini, vendar običajno (po mojih izkušnjah) v več kot 90% procentih tičijo v naši domači družini. Ali smo imeli premalo ljubezni, podbore, razumevanja v začetnem otroštvu, ali pač kasneje.

Napiši, kake razmere imaš v domačem domu. Mogoče bova izkopala kak pravi vzrok. Dokler tega ne najdeš, si lahko le začasno pomagaš s kemijo, ki pa ne pelje v pravo smer.

Oglasi se še kaj.

Lep pozdrav
Edi

Strah te je, dragica, močno te je strah, da ga ne bi izgubila, po drugi strani pa misliš, da ga nisi vredna. Zato ga vsak dan prestavljaš pred novo izkušnjo, koliko časa bo zdržal ves ta pritisk s tvoje strani. Vidiš, kako je dober do tebe…morda pa imaš globoko v sebi zakoreninjeno mnenje, da moški slej ko prej gre in prevara? Zato je bolje, da ga prej ti odženeš oz. tako dobiš potrdilo, da res ne bo odšel, ne glede na to, kaj boš ti naredila?

Ne glede na to, zakaj to počneš, je tukaj jasno eno, vse tvoje ravnanje te peha stran od tvojega fanta, ne pa zbližuje z njim. Vse tvoje ljubosumje, zmerjanje in kritiziranje te vedno bolj ločuje in uničuje tvoj odnos. Kaj torej narediti. Vedno se vprašaj, ali me bo tole, kar trenutno počnem, zbližalo z mojim fantom? Bova zaradi tega oba bolj zadovoljna v odnosu? Če je odgovor ne, potem spremeni obnašanje.

Naj ti povem primer. Zadnjič sem se zalotila, da mojemu fantu kar naprej mečem pod nos njegovo kajenje. Ko sva že zjutraj ležala stran drug od drugega in trmasto buljila v televizijo, sem ugotovila, da tako ne bo šlo več naprej. On ve, da mene to moti, zakaj bi mu morala to kar naprej ponavljati? Spremenil se bo takrat, ko bo on to hotel, ne jaz. Spremenim lahko samo svoje obnašanje in mišljenje. Lahko mu dam vzgled z mojim načinom življenja in ga vzpodbujam, da se mi pridruži, lahko ga celo zapustim, ker bi me kajenje preveč motilo. Vse drugo je bolje, kot pa če mu dan na dan najedam in sva na koncu oba nezadovoljna.

Pa še to…nauči se uživati! Ko ti da kompliment, se zahvali zanj, ko te objame, uživaj v občutku, ki ti ga nudi, ko te prime za roko, se mu nasmehni…Zavestno se odloči, da ti bo lepo in ne išči napak.

Edi!
Hvala ti za tako toplo sporocilo! Vesela sem,da me kdo razume.Res lepo od tebe.
Moje razmere doma pa so taksne: ze od nekdaj sem mamina razvajenka in sicer edinka.Ze od nekdaj se je vse vrtelo okoli mene.In vcasih to pricakujem tudi od partnerja.Vendar,on ima v svojem zivljenju ze kar nekaj dela,ceprav zraven se studira in je pravi business man,bi lahko rekli.Jaz imam nekaj prijateljic,ki so u redu do mene (na ta forum sm ze postala,ker so nekatere ful ljubosumne name in se z njimi tudi dosti potem ne druzim),svoj cas pa vecinoma prezivljam tako,da hodim po trgovincah,lepotilnih salonih,aerobiko,s prijateljicami v diskoteko…v glavnem kr neki,samo da mine cas,ko sem sama in njega ni.
Ja drugace je pa to zadnje case moja velika tezava – mislim ta velika zivcnost in to.Tega bi se tako rada otresla!!! Skoraj vsakic mu zamorim dan in se potem sekiram cel teden,ampak zdaj ne more iti vec tako naprej.Saj sem se malo poboljsala,ampak prevec pa tud ne.
Nevem niti,kako naj se obvladam,saj se enostavno ne morem.Takrat iz mene kar vre.Nekateri mi recejo: trikrat vdihni pa bo! Ampak pri meni ni tako,si pa ful zelim,da bi blo.
Joj,res nevem,kako naj se tega lotim.

D&G,

tega se loti, kot smo ti že svetovali. Razumem te kot poizkušam razumeti slehernega, ki prosi za nasvet.

No veseli me, da tako iskreno in odprto pišeš o sebi, kar je lepa lastnost, in tudi kaže na to, da resnično želiš stanje pri sebi spremeniti.

Vse to kar počneš je le trenutni užitek in odrivanje realnosti od sebe. Ja mamini ljubljenčki imajo dejansko včasih takšne težave v življenju. Ker mame, očki počasi izgubijo svoj vpliv, potem hrano za futranje lastne osebnosti iščemo pri svojih partnerjih. Veliko vzrokov si razpoznala tudi sama, le čisto jasno jih ne vidiš in ne ozavestiš.

S teboj se dogaja to, kar se dogaja s premnogimi, ki imajo podobno življenjsko pot. Nekaj časa našo osebnost zaslepijo trgovinice, salončki, diskoteke, ko pa se še tega naveličamo, se začne ples razčiščevanja. Do tega pridemo prej ali slej. Poglej koliko zakonov razpade, koliko je varanja in iskanja sreče povsod okrog tebe. Mogoče tega niti še ne vidiš, toda če prebereš to stran “LJUBEZENSKI NASVETI”, teh 40 tematik ki so tu, boš videla da je temu tako.

Poznam ničkoliko primerov, ko sta si partnerja uredila življenje do končne faze (oba službo, vsak svoj avto, urejeno stanovanje, pač finančni status v OK) in potem je šlo vse k vragu. Res neverjetno. Ko bi začela le še živet in uživat v tem kar sta ustvarila se je začelo krhati in pozabljati eden na drugega. Prej toliko predanosti, toliko razumevanja, toliko odrekanja, potem naenkrat nič več. Vsak se obrne vase, vsak razume samo sebe. Pripravljenost razumeti drugega kar izpuhti. Pa tako malo je potrebno.

No, dost splošnosti. Vrniva se k tebi. Žal je tako, da ti starši niso v čisto pravi meri prikazali kaj je življenje. Da je življenje v dvoje obojestransko prilagajanje, razumevanje, sočutje, skratka ljubeča ljubezen. Ne gre za to da bi jih obsojal. Trudili so se po svojih najboljših močeh, trudili so se kakor so vedeli, da bo najbolje zate. Nihče ne sme svojih staršev obsojati za njihova dejanja. Mnogi imamo starše, ki izhajajo iz trdih, revnih povojnih časov. Mnogim so primanjkovale osnovne potrebščine za življenje. Mnogo jih je na podlagi tega rekle:”Če sem sam trpel v otroštvu, nočem da moj otrok!” Vsako stvar se da enostavno razumeti, če le poznamo pot in življenje človeka.

Ti si na začetku svoje poti, ti kot sem ti že povedal počasi stopaš v samostojno življenje. Na pot, ko boš o vsem odločala sama. Vem, da ti bo uspelo, ker globoko v tebi tiči lep in topel značaj. Le izgubljaš se malo, ampak z vztrajnostjo se bodo tudi ti izbruhi jeze izgubili in izginili. Vendar si dovoli dati čas. Fantu povej o vsem kar se dogaja, tudi o tem, da si pisala sem gor. To mu bo vlilo zaupanje in vero vate. In počasi postopoma preusmeri svoje življenje v bolj življenjske stvari in oprijemljivejše stvari.

Imej voljo in trud. Za začetek, bi ti priporočil dve knjigi:

Coelho: Alkimist
James Redfield: Celestinska prerokba

Vzemi si čas in voljo, ter ju preberi.

Edi

Lepo in odkrito si vse napisala. Že to, da se zavedaš, da delaš narobe je pot k spremembi.
Jaz sem taka pri 48 letih (nisem edinka, sem zrasla v veliki družini). Vsak mesec se z mojim prijateljem skregam, ga zelo zelo sekiram, tako, da na koncu popeni. In potem, ko je že prepozno se krepko zavem, da ga lahko s takim načinom izgubim.
Pri tebi je enako.
Sedaj hodim k psihologinji, da mi pomaga in upam, da mi bo uspelo.
Sočustvujem s teboj, ker ne bo lahko delo pri naju, da se bova spremenili!!