Pozdravljeni! Že tri leta tavam v temi. Svet se mi je porušil, ko mi je mož povedal, da me je prevaral. Imava dva otroka, tri in pet let. Po tistem sem bila prepričana, da sta končala, kot mi je zatrjeval. Pa nista. Vmes se je zgodilo veliko slabega. Nekajkrat je poskušal samomor, no in nazadnje je končal v bolnici s polomljenimi nogami. Z avtom se je zaletel v zid. Od nesreče je sedaj že dve leti. Vmes smo živeli skoraj kot normalna družina: bil je doma, kuhal, pospravljal, skrbel za punčki in meni pustil čas, da sem študirala, spolne odnose sva imela redno. Pa tako je bilo tudi takrat, ko me je prevaral in je kljub temu, da je bil do mene “uredu”, sodelavko redno vozil domov. Kaj več sta imela, tega pa ne vem. Kadar jaz ne “težim” s preteklostjo, je vse OK. Ko pa začnem to temo in z mojo bolečino in nezaupanjem, gre pa med nama vse navzdol. Pravzaprav mi ne daje razloga za zaupanje: ko se ga nazadnje vprašala za mobi številko, ki jo ima v mobiju, mi je odgovoril, da je ne pozna in da ga tudi ne zanima od kod mi številka. Za tisto sodelavko pravi, da ni več pri njih v službi. Kje naj začnem z novim zaupanjem? Poznam ga in vem, kdaj je iskren in kdaj mi laže? Ko se za nekaj odloči, to spelje do konca, ne glede na posledice. Tudi ločitev sem mu predlagala. Pa želi, da mu izplačam več kot je vložil. Spravlja me ob živce. Takrat mi je priznal, da je zaljubljen v njo in da je to ženska njegovega življenja. Naslednič mi je zatrjeval, da z njo ne bi mogel živeti. Zdaj trdi, da želi biti z mano in s puncama, da sta pomembni punci in da bi bila velika škoda, če bi se ločila. Jaz ga imam kljub vsemu rada. Ne želim pa, da me ima za tepko. Rada bi gradila naprej. Ampak za to sta potrebna oba, a ne? Se zavedam, da lahko ostanem sama. Nič več nisem tako naivna in vem, da nič ni večno. Pravzaprav se ne morem odločiti. Najbolj me muči to, da sem sedaj na sredini: prihodnost z njim je meglena, na ločitev pa tudi ne pristane. Res je, da doma veliko naredi, res pa je tudi, da je pogovor med zakoncema potreben. To se sedaj vleče že tri leta. Včasih sem tako razočarana, da bi tisti trenutek naredila konec, ne glede na posledice. Drugič si rečem: OK, bom pa tako živela, saj mi nič ne manjka: spolnost imam doma, na otroke pazi, ko študiram, doma naredi tudi vse drugo. Kaj več pa ne smem pričakovati. Tako nekaj časa gre, potem pa spet izbruhnem. Službe noče zamenjati, pa me tudi njegov turnus moti, ker sem takrat, ko je on v službi, sama z otroci in je težko. Kaj naj naredim? Kako naj mu zaupam? Ker vem, da mi laže, kako naj s tem živim naprej?

Irena, glede na napisano, bi si upal trditi, da si tepka.

Ne razumi tega napačno, te nič ne obsojam, ampak vseeno preberi še dvakrat, kaj vse si napisala. naj samo povzamem pomisleke:

svet se ti je porušil, se ne pogovarjata o tvojih problemih, delal je samomor, noče ti zaupati, noče se ločiti, enkrat tako, drugič drugače, že tri leta trpiš, veš da ti laže, zaljubljen je v drugo – sorodno dušo……..

in na koncu,

veliko naredi doma, sexa ne stradaš, OK, bom pa tako živela, saj mi nič ne manjka:, na otroke pazi, ko študiram. Kaj več pa ne smem pričakovati.

Če je bila tvoja želja, da vse samo izliješ na papir tudi prav, če pa si iskala pomoč, potem pa te ne razumem, če si se že sprijaznila, da kaj več ne smeš pričakovati.

Draga Irena, mučiš sebe in še vse ostale okoli sebe, ko bodo hčekri šli, se boš pa vprašala: Ali sem sploh živela? Takrat boš brez pomislekov rekla, sedaj pa grem. Ampak kako veš, da ne bo prepozno?

Še enkrat dobro preberi svoje pismo in najprej sama s seboj razmisli kaj bi rada v življenju. Veš, cena, da nekoga izplačaš več kot si zasluži je veliko manjša, kot pa cena za tvojo srečo in lastno življenje.

Nihče ne sanja o tem, kar bi bilo zanj brez pomena.

primož

Draga Irena,

poskusila sem se vživeti v tvojo situacijo ( ki res ni rožnata) in poiskati rešitev. Ne morem se znebiti občutka, da ti je še vedno veliko do njega in da v resnici ne želiš oditi. Toda, takšen, kot je, te ne more osrečiti. Če bi se dalo, bi ga s čarobno paličico spremenila, pa veš, da ne gre. Najbrž si ga polomila že takrat, ko si se odločila zanj, saj je prav gotovo že kazal znake nestanovitnosti in nezrelosti . Nisi jih hotela videti in si z njim celo pridelala dva otroka. Njegova nezvestoba časovno nekako sovpada s tvojo drugo nosečnostjo, kajne? Zelo grdo.
Kakorkoli, še vedno ga imaš rada in si želiš, da bi tudi on imel tebe. Če bi to začutila, bi mu verjetno odpustila nezvestobo. Zapletena zadeva, saj on verjetno sploh ni sposoben čustev, ki jih ti potrebuješ.
Možnosti sta dve: če odideš, boš nesrečna, ker boš še vedno hrepenela po njem in ga boš v svojem srcu nerealno opravičevala in ti bo žal, torej je to slaba rešitev.
Če ostaneš, ni mnogo bolje, a nujno moraš v svoje življenje vnesti korenite SPREMEMBE. Predvsem se moraš bolj posvetiti sebi in poskusiti svoje življenje in razmišljanje izgraditi tako, da bi se čimmanj vrtelo okrog njega.
Uredi se ( še bolj), kupi si kaj lepega, vključi se v kakšno aktivnost izven doma, privošči si kakšno razvajanje pri frizerki in kozmetičarki, res čudežno deluje gibanje – karkoli – kolesarjenje, skupaj z deklicama ali aerobika. Okrepi si svojo samopodobo in izgradi malo več samozavesti. Ko se boš dobro počutila v svoji koži in te bodo greli tudi pogledi drugih moških, boš mogoče ugotovila, da tvoj nezreli nesrečnik ni edini na svetu in bo tvoje življenje z njim ali pa slovo od njega mnogo lažje.

Čas bo prinesel rešitev.
Vso srečo ti želim.

She

Zivjo Irena,

Kot je že povedal Primož iz tvojega pisanja veje precej zmedenosti. Te precej razumem, ker se že toliko časa vrtiš v krogu.

Kaj naredit?

Kot prvo, si vbij v glavo, da samomor odpade. Jasno. Imaš dve prekrasni hčeri, ki te bosta še kako potrebovali v življenju. Samomor je dejanje strahopetcev. Tako da tiste trenutke ko te to prime to takoj odmisli.

Nadalje, tvoj mož je na žalost en velik slabič.

Vem da ga imaš rada, vendar boš morala vajeti vzeti kar sama v roke, ker on se bo večno le šlepal in iskal takšne in drugačne izgovore.

Lepo je to, da ti pomaga doma, in da se ukvarja tudi z gospodinjstvom in deklicama.

Iz tega kar si napisala si boš lahko jasno postavila želje in cilje, ki jih želiš doseči. Jaz bi ločitev postavil na zadnje mesto, vendar ko pride čas za to nebi nikakor odlašal.

Zahtevati, da zamenja službo je neumnost. Vsak človek ima pravico delati in danes se službe kar težko dobijo. Jaz bi prej začel delati na odnosu in zaupanju.

Predvsem moraš ti sama globoko razčistiti sama s seboj kar hočeš. Predvsem to. Sam denar ni toliko pomemben, saj v ločitvah vsi izgubljajo. Tudi tisti, ki mislijo, da so odnesli več. Poleg tega ne moreš reči, da ločitev ne pride v poštev, ker se on ne strinja. Ločitev ni dogovor dveh oseb, ampak navadno odločitev enega od zakoncev.

Tepka niti nisi, ker globoko v sebi želiš srečo vsem skupaj vama obema in obema hčerama. Si borka, vendar te so-borec pušča na cedilu.

Mogoče bi lahko napisala, kaki so vajini pogovori, kaj ti tvoj mož pove o tebi, kako se obnaša do tebe. Je grob, te ponižuje, zasmehuje?

Napisala tudi nisi, koliko zamuja s povratkom domov iz službe. Čeprav to niti ne more biti zagotovilo, da te ne vara.

Aha, sem še enkrat prebral tvoje pisanje. Precej se vračaš nazaj in obujaš bolečino, ki te je prizadela z varanjem. Precej je tudi nezaupanja v tebi sami in to boš morala globoko razčistiti sama. Ker tudi če te ne vara, pa da ga s preteklostjo obremenjuješ, ga s tem hote ali nehote odganjaš in obremenjuješ.

Ne rečem, da je varanje v redu, vendar pa je tvoj mož tudi priznal varanje.
Res, predvsem razčisti sama s seboj, kaj točno hočeš, si sposobna varanje pozabiti in mu dati novo priliko.

Ker sedaj mu je ne daješ. Vem, da ni enostavno, vendar da bi jaz imel stalni občutek, da me nekdo zalezuje, brska po GSM-ju, moji pošti, da preverja vsak moj korak… mi nebi bilo fino.

Pusti mu zadihati, daj mu odločno jasno vedeti, da ga imaš rada, trudi se in delaj na tem da boste čim več skupaj in za ceno tega lahko za nekaj časa študij malo zapostaviš. Srečno življenje ima večjo ceno kot kariera. Ne brskaj mu po osebnih stvareh, ne sprašuj ga kje hodi. Raje si odpri dnevnik in pridno beleži zamude, neznane številke, sama pri sebi.

Daj si čas vsaj pol leta. Potem boš že videla, če bo to izkoriščal naprej, če se zadeva ne spremeni, pojdi v ločitev, prej ne. Vendar potem stopi na to pot in ne odlašaj.

Uspelo ti bo tako ali drugače.

Velik sonca zate in tvoje sončke
Edi

Živijo Irena,
strinjam se s Primožem: ti odločaš o svoji prihodnosti, ti odločaš ali boš srečna ali ne.

Če upaš, misliš, da obstaja upanje za to, da se vajin odnos z možem, recimo temu, normalizira oz. preraste v tak odnos, da bo osrečujoč za oba, potem se trudi še naprej in moj nasvet je nek ultimat: npr. “to pa to je zame nesprejemljivo, to pa to se mora spremenit, to pa to sem ti pripravljena ponudit. Do tega pa tega dne (daj mu enih 14 dni za razmislit), greva ali narazen ali pa zacneva gradit najino novo skupno zivljenje!”
Če misliš, da je konec, potem ga naredi TI!

Po tvojem pismu sodeč tvoj mož manipulira s tabo, uživa ugodnosti, ki mu jih prinaša skupno življenje, odgovornostim, obljubam pa se je naučil izogniti!

Bodi pripravljena na to, da mogoče tudi ni zrel za zakon, ne glede na njegovo starost! Ostani mirna in pogumna!

Bistvo, ki ti ga želim sporočiti je: odločitev je izključno TVOJA! Ti moraš vedeti, kaj v življenju hočeš ! Le tako se boš lahko osrečila, sreča ne pride od zunaj!

Želim ti vse najboljše, kjerkoli že si ali boš!

Shanti

Ni pomembno kaj bo naredil on, važno je kaj narediš ti. Namreč vsak je sam odgovoren za svojo srečo. In prej ko to spoznaš, bolje bo.

Večina ljudi je nekako podvržena MITU, da ali si srečen ali pa nisi, ali si rojen pod srečno zvezdo ali pa ne, sreča pride, pa gre… NI RES! Srečo je potrebno ustvariti. In vprašanje “kako naj s tem živim naprej”, pove samo eno. Nikakor! Tako stanje zahteva spremembo. In če ON nima poguma, da bi se odločil “za žensko svojega življenja” (in to očitno nisi ti), potem ga ti postavi ven! Za otroke je pa itak boljša zadovoljna ločena mama, kot pa vsak dan trpeča poročena mamica (sveda ob pogoju, da jim ostanejo tudi stiki z očetom)…

Dejstvo je, da je vajin zakon v krizi. Pozabila sta vlagati v zakon oz. delati na medsebojnem odnosu. Tipično! Ti si se predala študiju on službi in še čemu in vajine stične točke (skupni interesi in dejavnosti) so se začele izgubljati.

Prevarani ljudje različno reagirajo. Nekateri oprostijo, nekateri ne. Zelo malo je pa takih (mogoče vseeno preveč), ki nebi ukrepali kjub temu, da ni šlo za enkraten spodrsljaj ampak se agonija in neiskrenost nadaljuje.

Vem, da je prekinitev odnosa (ev. preselitev) težka odločitev – prvič stane, drugič pa je potrebno začeti znova v novem okolju.
Vsekakor pa takšno stanje kot je, slabo vpliva nate in potrebno je ukrepati…

Želim ti dovolj moči za pretehanje situacije, za odločitev in za njeno izvedbo!

Primož seveda ti nič ne zamerim. Želela sem odgovor kaj čuti mož do mene. To resnico iščem že vsaj tri leta. Ker mi on ne pove, oz. pravi, da me ljubi, pa mu ne verjamem, želim slišati odgovor od drugih ljudi, ki vidijo mojo sliko bolj jasno kot jaz sama. Verjemi, da sem slišala že veliko namigov: eni mi svetujejo naj ostanem z njim in si ne otežujem življenja še bolj kot že je, pa še hčeri sta majhni, 3 in 5 let, spet drugi pravijo, naj si ustvarim življenje po meri. Pa verjemi, da je to težka odločitev. Odgovornost do sebe (kaj pa če mu delam krivico) in do otrok (navsezadnje jima jemljem 24 urnega očeta), zato ker imam tudi jaz nek svoj ponos. Nekje sem prebrala tvojo misel, da je treba začeti znova. Kje in kako, če en ne kaže takšnega zanimanja kot drug oz. ima drugačen sistem vrednot. Kje se zopet najti? Na nek način bi naredila vse, da bi ostali skupaj. Imam prijatelja s katerim imava tudi nekaj več intimnosti kot bi si jo smela dovoliti kot žena in mati. V vseh pogledih mi ustreza, pa se vseeno ne morem ločiti. Strah me je. Včasih so naše mame veliko več prenesle, in si mislim, da moram tudi jaz, po drugi strani pa spet kot intelektualka razmišljam, da imam pravico do mirnega življenja. In potem se za nekaj časa prepustim v melanholijo življenja: saj bo, saj mi ni nič slabega. Ne znam jasno in glasno pogledati v življenje. Žalostna sem, ker znam drugim svetovati, pomagati, videti pravo pot, sebe pa ne znam potegniti na površje. In na nek način se zavedam, da se uničujem. Rada bi te vprašala, kako ti misliš kako lahko partnerja začneta znova in morda pretežko vprašanje: ali me ima moj mož vsaj malo rad. Upam, in pričakujem odgovor. Pozdravček.

Irena,

imam podobno izkušnjo. Moja življenska zgodba je podobna tvoji. Varanje v nosečnosti, mala dva otroka, tri leta in več od tega.

Tudi meni je priznal varanje. Isti trenutek sem mu rekla naj gre, ker nisem bila sposobna biti so njega vredu. Z veseljem je odšel, rekel, da gre k njej, ki jo ima res rad.

Pa ni šel k njej. Dva tedna je razmišljal in se hotel vrniti. Pristala sem. Poskušali smo zaživeti, a on je imel še vedno nočne izhode, pijančevanje, prijatelje, ljubice… Ni mi dal denarja, grozil z agresijo, ni bil poleg otrok, ni naredil nič v gospodinjstvu. Bil je razdvojen. Kar naenkrat je imel ljubico za lahkoživko…
Spoznala sem, da se spremenil ne bo. Razmerje z ljubico se je nadaljevalo. Tudi ona mu ni dala miru. To me je morilo. Bolečina, ki mi jo je zadal v času nosečnosti, v času mojega rojevanja v bolnici, je bila prevelika. Bolečina me je spremljala tako, da nisem mogla slišat o kakšnih skokih čez plot, gledat prešuštniških prizorov na tv ipd.

Potem pa sem si želela samo miru. Postavila sem si vprašanje, kdaj sem bolj zadovoljna, bolj mirna… Ponovno je odšel v upanju, da zadiha mslo svobode, dokler jaz ne pozabim, potem se bo pa itak vrnil. Ugotovila sem, da sem si malo oddahnila. Načrtno sem preusmerjala svoje misli nanj in se osredotočala na otroke, nase. Priznam, bilo je težko. A končno sem malo zadihala, brala sem dobre knjige, se gibala v naravi in si privoščila kakšna kozmetična razvajanja za lastno zadovoljstvo. Dosti še mislim o tem, pa ga že tudi tri leta ni več pri hiši. Ima pa redne stike z otroci. Danes imava lepši odnos, ker se nočem več obremenjevati z njegovim obnašanjem. On takšen je, in takšen bo ostal. Moram ga takšnega sprejet. Ali pa jaz lahko živim s takšnim, kot on je, ali ne, si moram pa sama odgovorit. Tudi on se ni hotel ločit. Pa smo še malo počakali, potem pa že čas pokaže svoje. Ker mi pomeni mirno življenje več, sem pristala na minimalno preživnino in sem se odpovedala marsikateri skupni lastnini. Da bi se prepirala nisem imela več moči. Pa nisem tepka, pa tudi on me nima za tepko. Mogoče me zdaj spoštuje bolj, kot kdajkoli.

Irena, če zmoreš sprejeti to, da te vara in če lahko živiš s tem, potem se ne loči. Poskušaj narediti tako, da ga boš pritegnila in ga ne obsojaj. Če pa ne moreš sprejeti tega, potem se poslovi, če ti le materialni položaj to omogoča. Če si lahko ob možu, tisto kar ti si, ostani ob njem. Če pa osebno padaš, če se v tebi nabira negativizem, nezadovoljstvo, cinizem, nespoštovanje moža, se poslovi. Otroci, pa tudi možje potrebujejo in imajo tudi pravico do zadovoljne in srečne ženske.

Vsega ne moremo imeti. Irena, želim ti toliko moči, da bi našla tisto, kar te bo obogatilo…

Irena,

od mene pričakuješ odgovor, to je zelo hvalevredno, je pa zelo nehvaležno, dajati odgovore v stilu, da ali ne. Ampak reciva, da se pač pogovarjava in jaz samo podajam svoja razmišljanja na tvoja pisma.

NAj začnem,kako ti misliš kako lahko partnerja začneta znova. NAjprej to, da lahko začneta znova, vendar mora biti tukaj interes obeh, to si že ugotovila in povedala. Vendar ne smeta prepustiti dvome in nerazčiščenih zadev času in za sabo, ker vaju bo prej ali slej to spet dohitelo. Samo ta trenutek ali najbljižji možni, pa ne pretiravat z časi, naj bo maksimum mesec ali dva, je potrebna odločitev in dejanje. Začne pa se z pogovorom o vsem kar vaju muči in teži. To je neujno potrebno, če ne gre samo med vama, pa z strokovnjakom, ki bo vodil vajin dialog, pravimo jim zakonski svetovalci, ali pač nekdo, ki je zelo nepristranski in samo umirja strasti med pogovorom.

V primeru, da se noče pogovarjati o tvojih problemih, pomislekih o zaupanju in tako naprej, potem nista rešila tvojega problema in s tem tudi skupnega ne.
Vsak problem, je ptoebno reševati tekoče in ne z molkom, ampak s pogovorm. To naj bi bila začetna osnova za začeti znova. Tukaj se mora rpeteklost izpovedati in nato se jo lahko pozabi.

In drugo vprašanje: ali me ima moj mož vsaj malo rad.

JA, velika verjetnost je, da te ima vsaj malo ali celo več rad. Vendar je od tebe odvisno ali je ta količina, ki ti jo izkazuje tebi dovolj in tista bistvena. RAd imeti, je lahko ogromno načinov. RAd imam svojo mamo, nisem pa v njo zaljubljen, objamem jo tako kot svojo ženo, ampak vseeno drugače, poljubim svojo mamo, ampak vseeno drugače, tudi zmasiram svojo mamo, ampak vseeno drugače. Če greva še malo naprej:
RAd imam svojo prijateljico, pogledam jo zelo rad, ampak drugače kot ženo, nasmejim in zadovoljim jo tudi rad, ampak drugače kot svojo ženo, rad ji ustrežem, ampak drugače kot svoji ženi……

še bi lahko našteval, ampak na koncu se bom vprašal, komu pa vseskupaj najraje, najraje vse to naredim?
Svoji ženi.

In sedaj še malo začetnega razmišljanja:

kaj te briga kaj drugi milijo, kaj bi bilo najboljše, še bolj kaj jih briga, kako se boš ti odločila. največjo krivico pa delaš sama sebi, če se ne odločaš tako kot ti misliš, da je najbolj prav. v razmerju, kjer je težko, ne boš nikoli naredila nič dobrega, saj veš kaj pravijo, če sebi ne znaš pomagati, kako boš drugemu.

Znova moraš začeti, če eden noče, potem moraš sama, kajti prišla bodo leta in ti ne boš obžalovala tistega kar si naredila, ampak tisto česar nisi.

veliko sreče in poguma

Primož

Drugi so ti dobro svetovali in ne želim ponavljati, kar je bilo rečeno.

Če TI ne veš, ali te mož ljubi ali ne, potem na to vprašanje ni odgovora.

Glede vajine prihodnosti pa tole: pri sebi razčisti, česa si želiš in kaj misliš. Če želiš ostati z možem, potem ga ne nadzoruj in zaslišuj. Vem, da se izgubljeno zaupanje ne povrne zlepa, toda ni druge poti. Stalno vzbujanje občutkov krivde ne doprinese v odnos nič dobrega. Tudi drezanje vanj z vprašanji o njegovih čustvih zna biti naporno. Kako naj te prepriča, če ne verjameš niti na besedo niti ne razumeš iz njegovih dejanj?
Če ne moreš požreti ponosa in mu nekako odpustiti varanja, potem je bolje, da se ločiš, preden postaneta živčni razvalini, ki otrokoma ne bosta mogli omogočiti srečnega otroštva, kljub temu, da ste “družina”.

Če sem prav razumela, tudi tvoja vest ni preveč čista. Zakaj se ukvarjaš z drugim moškim? Ker te zares privlači ali ker bi se rada (nezavedno?) maščevala možu? Ne išči moči za ločitev pri novem partnerju, bolje bo, če uspeš sama.