Predobro sem vedela kaj delam in kaj se mi lahko zgodi. Ampak bila sem na dnu. Bila sem labilna in takšna sem tudi zdaj. Ujela sem se, zdaj pa iščem pot iz tega začaranega kroga ali iz brezna ki me golta. Ne upam povedat sestri, staršem, prijateljici. Sram me je. Sram, da sem zatajila. Boli me, ker vem, da delam narobe. Ko takole premišljujem in sem sama razmišljam z trezno glavo. Ko pride on se vse postavi po robu. Zapustila sem ga po nekaj letih psihičnega maltretiranja. Prav znašal se je nad mano. Poleg njega sem bila kot kuža. Tega nisem zmogla več, zato sem odšla. Ni mi bilo lahko. Vedel je da sem to storila zaradi njega, njegovega odnosa…. Ali bi znorela ali pa res ne vem, če bi zmogla naprej. In sem šla. Trpela sem. Pogrešala sem vsak njegov korak, dih, objem… Sovražila sem ga, ker je tako delal z menoj. Vendar pa me je to še bolj spominjalo nanj. In potem sva se začela pogovarjat, klicat. Videla sem, da je tudi njemu žal. Povedala sem, da tistega kar sem prestajala ne mislim več. Nikoli, da si nisem zaslužila. Povedala sem, da tam kjer sva ne bom živela…. Ugotoviljati sem začela, da ga v resnici niti nimam tako rada kot si zamišljam. Da lahko živim brez njega. Počutila sem se super ko sem videla, da mu je težko, da trpi. Videla sem kako težko gre vstran… In tako se je slučajno zgodilo da sva pristala v postelji. Gnala me je želja, strast. Ampak jaz nočem od njega nič več, on pa želi da sem z njim. Sama nimam upanja, da nama bo uspelo. Preveč drugih je vpletenih. In ostajam pri svojem. Kliče me, tudi sama ga kličem, ker teži, da ga nikoli ne pokličem…. Hodi na obisk, skratka vrtiva se v krogu. Svojim sanjam se ne bo odrekel, jaz pa jih ne želim živeti. Vem, da bi bilo nekaj drugače, če bi se vrnila. Vendar pa nikoli ne bom pozabila in niti ne verjamem, da bi se spremenil. Hočem živeti v miru, pa sem mu dopustila, da me kliče, prihaja… In ne vem kaj naj naredim da bom končno rešena. rešena sem že skoraj bila, pa sem padla oz. popustila. Pokazat bi mu morala kako zelo sem prizadeta zaradi tistega kar mi je storil… Pa sem prespala pri njem. In tega me je sram. Kako sem mogla? Zakaj sem dopustila? Pa ne najdem odgovora. vsi domači so mi stali ob strani, me spodbujali, zudaj pa se mi zdi, kot da bi jih izdala.

Ujeta,

nič hudega, saj vsi delamo napake, še enkrat naredi to kar si že enkrat, če boš pa spet podlegla, pa naredi to še enkrat, v glavnem je to,d a to ne narediš prevečkrat, če ne se boš privadila. Ko naslednjič pride, reci, KONEC JE, ADIJO, NOČEM DA SE ŠE KDAJ VIDIVA preveč je razlik, zato sem sklenila, da se ne bova več videvala.

pa kaj potem, če bodo izvedeli domači, važna si samo ti in sedaj to naredi do končno, pa se čez čas vse pozabi.

veliko moči in odločnosti želim.

primož

In kaj ti je storil? Kot kaže je mogl bit neki zlo hudga – te je prevaral?

Bilo je zelo hudo. Ni bilo pa varanja ali fizičnega nasilja. Bilo je tisto, kar ne morem dokazat – trpela je psiha – DUŠA. In zaradi tega sem jezna sama nase, ker sem dopustila, da se je zgodilo. Ker nočem več tako živeti, ker nisem bila sproščena, srečna. Sama pri sebi sem sklenila da ne bom tega dopustila. Pa sem zatajila. Prepričal oz. podlegla sem mu , kljub temu da dobro vem kakšne so zadeve. In pri meni je tudi to, da imam podporo njegovih staršev. Če bi se odločila da grem nazaj, bi dobila takoj zapisano stanovanje in še. Starši od njega so me imeli radi, vendar pri njegovi trmi niso mogli pomagat.

dej, Shaka Zulu, vsaj preberi njen post.

Mojca, a si pametna?

Vidu sem dost takih primerov kot je njen in pri dostih primerih je blo tako, da jo je tip najprej prevaral, pol mu je pa dekle to odpustilo, a je zaradi tega ful trpelo. Psihično, pa tudi tip jo je imel še kr naprej za navadno vrečo (to mi je zdele najprej padl na misel). Vendar ga dekle ni hotla zapustit, ker je imela v glavi misel: SEJ BO BOLŠ!

In ne ti zdej mene tle napadat, jasn? Vprašal sem zato, ker je napisala, da je dost drugih vpletenih.

Ženska ma problem-kaj če bi ji kej predlagala, ne pa mene tle napadala?

UJETA-ljubiš ga, ne želiš ga zapustiti, z njim trpiš….. hm, težko je tole, veš.
Pišeš da ga ljubiš, a da bi lahko živela tut brez njega.

Kaj misliš-bi si lahko najdla bolšga?

Premisli-če ja-potem veš kaj storiti
-če ne-………………………..

Enkrat ti bo že kapnilo, da to ni to, vse pač rabi svoj čas. Prišel bo trenutek, ko si boš rekla, kaj te sploh delam ob takem človeku, kaj bi sploh rada, al pa tudi ne…. No, boš že sama videla, kaj ti ugaja.
Vso srečo…

Ok, moja zgodba podobna…tudi sram in skrivanje pred drugimi, da sem podlegla potem, ko sva šla narazen. Trpljenje moje duše in vedenje, da z njim ne morem biti.

Po eni strani pa je dobro, kar se ti je zgodilo. Ker sedaj res veš, da ne želiš več nazaj. Da se ne boš spraševala, kaj bi bilo če… Tvoji občutki ti govorijo, da hočeš naprej, brez psihičnih pritiskov.

Torej sedaj zatrdno veš, da hočeš naprej, hočeš drugačno pot. Prekini stike z njim. Težko bo, ker bo vztrajen. Ti bodi še bolj…Ne, ne želim biti s tabo, prekinila bom stike, pojdi svojo pot! Ko ne bo več duha in sluha o njem, bodo minili tudi psihični pritiski, nič prej.

Pa ne očitaj si napake. Samo zatrdno se odloči, da bo šlo brez njega. Jaz sem premišljevala tako…obstaja možnost, da se še kdaj znajdem v postelji z njim, ampak to je odvisno od tega, kako se bom odločila. In to me je sprostilo. Čeprav me lahko zamika, je vse odvisno od moje odločitve, kaj se bo res zgodilo.

Te zanima, kako se je razpletla moja zgodba? Nekaj časa sem bila sama in prav uživala v tem, sedaj pa imam fanta, s katerim je psihično nerviranje samo še slab spomin. Ko pretrgaš eno vez, dobiš nove prijatelje, spoznaš novo vrsto ljudi in to, da te prejšnje življenje niti približno več ne mika.

Če te še kaj zanima, pa kar vprašaj.

Hvala. Tisoč vprašanj je. Povedala sem mu po resnici. Da pod takšnimi pogoji ne bom šla nazaj. Da ne morem verjeti da bi se lahko v nekaj mesecih to spremenilo. Da nočem tako živeti. Vidim, da se je spremenil, da drugače razmišlja…in da je pripravljen spremeniti stvari. Vendar pa globoko v sebi ne verjamem, da bi uspelo. Vidim, kako izgubljen je, ko me ni. Vse to sem vedela, da bo spregledal ko bom odšla, samo nisem si mislila, da bo cena tako visoka. In nisem si mislila, da bom popustila.

V vsakem primeru plačaš ceno. Če zdaj greš stran boš plačala visoko ceno, če pa greš nazaj k njemu nazaj, boš najbrž plačevala ceno celo življenje (vedi, da se ljudje bistveno ne spreminjajo) in ta bo na koncu bistveno višja, verjemi.

Še nekaj: tudi jaz sem imela podobno izkušnjo. Zadevo je rešil nov moški, nova ljubezen. Verjemi, kako so stvari lahko lepe, če si s pravo osebo.

Veliko sreče.

Veš, razumem te…da mu ne verjameš več, da bi se res spremenil. Tudi sama nisem znala predstavljati, da bi bilo drugače. Zavedala sem se, da bi drugače gledala nanj, če bi se vrnila, bila bi bolj sumničava in stroga do njega – vse to pa ni dobra podlaga za zvezo, zato sem se tudi odločila, da bom čisto prekinila z njim. Nisem si ga več predstavljala kot partnerja, čeprav ga nisem takoj nehala ljubiti. Ampak to ni bil več razlog za vrnitev. In sem ga prebolela. Po nekem času.

Imaš tudi slabo vest, ker je on tako izgubljen zaradi tebe. Vedi pa, da je to njegova odločitev, da te je sam postavil na to mesto, da sam misli, da ne more živeti brez tebe. Moj bivši mi je govoril, da bo končal svoje življenje, da nikoli ne bo več imel druge, ker sem zanj postalal ideal…ampak je preživel in tudi drugo dekle si je našel. Pa še nekaj…Ko mu rečeš, da pod takšnimi pogoji ne boš šla nazaj, mu vzbujaš upanje, da morda nekoč pa le…če bo le dovolj vztrajen. Si želiš, da te še kliče in poskuša?

V nekem trenutku se veliko stvari zdi nepojmljivih, ampak s časom se odprejo nova obzorja. Spomin na prejšnjo zvezo bo še nekaj časa živ, tudi solze bodo tekle in pogrešala ga boš. Meni je pomagalo prebroditi to obdobje opustitev upanja, da bova še kdaj skupaj. Stara zveza je bila tako ali tako v razsulu. Novo bi morala zgraditi na čisto novih temeljih, prej pa podreti stare.

Torej moraš najprej preboleti to staro zvezo, da boš videla, če je še prostor za novo na istem mestu. Kaj lahko izgubiš, če opustiš upanje? Če preboliš in nimaš več želje, da bi šla nazaj, je ok, ker te ne bo več bolelo. Če nekoč začneta znova, pa bodo temelji bolj zdravi. Zdaj namreč niso, ker te ni prepričal, da se je spremenil. Mora biti zaupanje. Poskusi se znebiti občutka krivde, ker ne želiš nazaj. Kaj bo naredil s svojim življenjem, je popolnoma njegova stvar. Ti imaš na skrbi svojega. Kakšen je torej tvoj načrt za naprej?

Ti kar lepo poslušaj Ori, glede na to, da imam tudi jaz enako izkušnjo nebi mogla bolje napisati kot ti je odgovorila Ori. Lahko dodam le eno misel, ki meni osebno pomaga. Zadevo si zaključila TI, odločitev je bila TVOJA s tem si automatsko v prednosti, razumeš kaj hočem povedati? Tvoja odločitev je bila – sicer zgleda, da ne takrat ne sedaj nisi bila čisto prepričana, da je to res kar si želiš – vendar vzami to odločitev za SVOJO in ne bodi žrtev lastne volje. Poglej, jaz pravim tako, imamo samo eno življenje in imamo odgovornost sami do sebe da ga preživimo najbolje kar je možno – to pomeni, da če boš zapravila svoje življenje ob nekom, ki tega očitno ni vreden … ne boš imela več možnosti “popravnega izpita”. In še nekaj, ljudje se ne spreminjajo za druge in zaradi drugih, vse je to njegov skrben plan, da te prepriča, da bo vse drugače in dokler ti v svoji glavi dopuščaš to možnost tako dolgo boš labilna in boš oklevala. Vse me smo že slišale te iste stavke, včasih pomislim, da se ti ljudje predhodno dogovorijo o tem kakšne stavke bodo uporabili…. Ko poslušaš enega – slišiš vse! Ti moraš v svoji glavi zaključiti to obdobje, ga vzeti kot izkušnjo kako tvoje življenje NE SME izgledati, ga popolnoma odvreči kot nekaj kar te ni vredno… In še nekaj me zanjima – če je bilo tako grozno (in zare ti iz srca verjamem, da je bilo, kajti tudi sama sem tako živela in vem o čem govoriš) kaj še lahko imaš rada na človeku, ki je s teboj ravnal tako grdo? Kaj pogrešaš? Kaj je tisto kar želiš nazaj? Kaj pa če te je samo strah sprememb, mogoče se bojiš ostati sama – ali si pomislila, da mogoče vse kar čutiš sedaj pravzaprav nima nobene veze z njim osebno temveč s teboj? Mogoče samo žaluješ vezo v katero si vložila toliko sebe in od katere si toliko pričakovala in sedaj misliš da si ti “luzer”? Vidiš, mogoče to nima nobene veze z njim! Ali ti ne bi bilo lažje če bi bilo to res? Doživela si izgubo – vsaka izguba pa boli in mora boleti, da se lahko zaceli rana in da lahko živiš naprej. Vse so ti govorile o novih, lepših ljubeznih, ki so sledile tem nesrečnim vezam! Jaz osebno sicer še vedno proslavljam svojo novo svobodo – vendar verjamem, da bom enkrat tudi jaz našla nekoga, ki bo vreden mene in jaz njega. In z vsakim dnem v vezi v kateri nisi srečna izgubljaš čas in možnost, da prepoznaš človeka, ki ti je “usojen”, ker zabijaš dneve z nekom, ki te ni vreden! Pomisli koli dni sreče z nekom drugim si izgubila do sedaj in imej se rada. Boš videla, uspelo nama bo – tako tebi kot meni. Samo prosim te, ne glej več nazaj! Veseli se teka kar bo prišlo!!!