Poznam ga iz srednje šole, iz dijaškega doma, ko smo se veliko družili in bili dobri prijatelji. Vem, da je bil na koncu, ko sem bila jaz v zadnjem letniku, on pa v 3., noro zaljubljen vame, a nekako nisem hotela, da postaneva par, ker sva drugače oddaljena 50 km, čeprav vem, da ljubezen ne pozna ovir. Pač mi ni bilo do njega več kot do prijatelja, čeprav mi je bil zelo simpatičen in sem na naju- skupaj- tudi pomislila. A preveč mi je bil dostopen, ker sem vedela, da če mu dam kakršenkoli znak, bo takoj prijel za vabo, me dobil, in to me je motilo.
Zdaj sem stara 20 let, on 19. Nisva izgubila stikov, največ sva si pošiljala sms-je, kasneje je prišel k meni na obisk (obujanje srednješolskih norčij).
Naneslo je, da sva se dobila na skupni poletni zabavi in od takrat naprej sva par. Tega sem si po tihem od vedno želela- poskusiti, a moram priznati, da sem zelo izbirčna glede fantov. Zavrnila sem veliko možnosti, ker sem si preveč želela popolnosti, ki ne obstaja. Tega se zdaj zavedam, a vseeno se poskušam čimbolj približati idealu..
Sem, ne da bi se hvalila, privlačno dekle, še brez resne zveze v življenju. Ne bom rekla, da mi videz ni pomemben (če me človek vizualno ne privlači, tudi ne gre..), ampak pomembna mi je duša, način razmišljanja, pogled na svet. Pomembna mi je glasba, ki sestavlja velik del mojega življenja. Pomembna mi je poezija, ki jo tako rada prebiram. Zelo rada tudi rišem, hodim sama na sprehode v gozd, sanjam ob luni..- nepoboljšljiv romantik sem, vem! On je zelo privlačen fant, a vsega tega nima v sebi. Nima posluha za umetnost, lahko rečem, da nima hobijev. Privlači me, z njim mi je lepo, saj se- če ne drugega- nasmejiva do solz, ampak zmanjkuje tem za pogovor, kajti njemu je to »moje sranje« tako dolgočasno. In to me jezi, ker vedno nekaj ustreli, ne da bi prej sploh pomislil. Imam občutek, da nekako ne spoštuje mojih življenjsko pomembnih dejavnosti (!), s katerimi se ukvarjam. Sama študiram filozofijo in književnost, zato mi to igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Včasih se sprašujem, kaj pa, ko bo ta lepota dveh teles izginila? Notranja lepota ostane za vedno!
Minilo je 2 meseca najinega videvanja. Na začetku mi je igralo srce, samo da sem se spomnila nanj… Že slišati njegov glas mi je pomenilo veliko. Počutila sem se bolj zdravo, vitalnejšo, z več energije. Ampak priznam, da nisem občutila tiste nore zaljubljenosti, ki sem jo le enkrat v življenju, v poletni romanci. Lebdela sem nad oblaki.. A to je preteklost…
Ko gledam mlade pare, se sprašujem ali je med njimi samo tista nagonska, živalska privlačnost, ki samo z očmi trga obleke iz teles ali se partnerja ujameta v pogovoru in jima je pomembnejše to, čeprav na videz nista popolna.. Na začetku sem še nekako prenašala njegove revne izpade (po mojem mnenju- nedorasle), zdaj pa me to vedno bolj moti. Sprašujem se, kaj sploh imava skupnega s tem fantom.. Jaz si kakšne »velike« prihodnosti z njim ne morem predstavljati, čeprav je pozoren do mene, nežen, ljubeč (kar meni zelo prija).
Ne želim ga prizadeti, hkrati pa ne vem koliko časa bom še zdržala.. Na dneve mi je lepo, imam pa dneve (današnji!), ko se mi zdi to skoraj brezupen primer.. Lahko bi vsaj uživala čez poletje, če že drugega- boljšega, zakompleksanega, kot sem sama- ne najdem, a to se mi zdi krivično. Jaz ne zmorem takih stvari..
Mislim, da imam problem identitete, iščem se, moja socialna vloga je zame zmedena.. Berem neko knjigo, pomaga mi. Spoznavam samo sebe..
Kaj mislite, kaj predlagate? Sem res tako nemogoča?!
Imejte se radi, to je najvažnejše!
Lep pozdrav!
EnYa

EnYa,

veš vssi mladi so na istem kot ti, no ja vsaj večina. titi, ki bi radi kaj več najprej iščejo sami sebe in dejstvo je to, da nimamo pojma kaj je to kar iščemo, samo nekaj v nas nam pravi, da to ni to, pa čeprav vse izgleda v najlepšem redu.
so pa tukaj ostali, ki ne bodo v življenje naredili niti koraka več od tistega kamor so prišli, njim je vse kar se dogaja zadosti. Ne želijo poiskusiti nič novega, nimajo nobene želje in kar je najhujše, nimajo nobenih sanj. In izgleda kot, da živjo ratlinko življenje, važno da preživimo življenje.
Kaj naj pa odgovorim tebi, sama si povedala prav vse, kar bi ti moral jaz in to presneto lepo. Mogoče še dodatno opozorilo, glede idealnega fanta in partnerja, ta se ne meri v vizualni lepoti. trenutno ti je všeč ta del in zaradi njega na strani puščaš vse naštete lastnosti, vendar je dejstvo tudi to, da bo na koncu ostalo tisto nekaj drugega in to ne bo vizualnost. Kaj je tvoj ideal ali ne, o tem se raje prenehaj ubadati, saj pravzaprav še sama dobro ne veš kaj bi rada, veš ljubezen ko pride pride sama ali pa tudi sama gre in tukaj bolj težko na karkoli vplivamo, lahko samo sprejmemo in gremo dalje.

Vse si napisala, kaj manjka, torej tudi veš odgovor kaj moraš narediti. Vem, imela boš ogromno pomislekov,vendar je tako prav, četudi boš kasneje obžalovala to odločitev, moraš vedeti, da je tako moralo biti, saj je večje bistvo to, da iščeš sebe in to je del te izobrazbe.

Saj veš kaj pravijo za filozofe, da preveč filozofirajo :))

Nihče ne sanja o tem, kar bi bilo zanj brez pomena.

Časa imaš še dovolj, najprej boš doštudirala, potem boš iskala službo, to bo trajalo še en 4 leta, mogoče boš vmes delal še kaj drugega, hodila boš na dopust, na raznorazne prireditve, na izlete in zamisli si koliko je to dni še 4 leta, 365 dni krat 4 leta, pomisli, kdaj je bilo 4 leta nazaj, stara si bila 16 let, no in koliko stvari se ti je zgodilo v teh 4 letih, kaj misliš, a se ti bo kaj manj v naslednjih???

In za vse to imaš še čas, enkrat pa sem že pisal o tem, kaj je največja stopnja modrosti. verjetno bi vsi radi do tega prišli. In kot filozof, boš imela okoli tega tisoč in eno razlago, pa je zelo enostavno, kajti največje stvari v življenju, so najbolj enostavne, tite, na katere pravzaprav popolnoma pozabljamo. Samo ena izmed njih je dihanje????zakaj???? ker nanj sploh ne pomislimo, pomisli pa kako bi bilo brez njega’????’

No za te besede bodo nekateri rekli, da filozofiram, pa žel ne vedo kaj pomeni beseda filozofirati. Vsak pa sam v sebi najbolje ve, kaj hoče kaj je rpav zanj in kaj ne. Samo poslušati se je treba in biti včasih enkoliko drzen in tisto kar nam pravi tudi narediti.

Zaupaj samo vase, pa bo vse ostalo šlo. lahko ti samo še to rečem,d a si na pravi poti in da si si zaenrkat že vse sama odgovorila v svojem pismu.

Veliko sreče,

Primož

Ko bosta začutila, da sta intelektualno, ali pa če hočeš duhovno na preveč različnih ravneh, bosta ubrala svoje poti, vsaj po mojem. Morda pa bo on dobil navdih da ti sledi. Zakaj ne, vendar je treba biti nežen pokazatel poti.

“Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevrednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo.
Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen ali ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe.”
(desiderata)

Vprašaj se, ali nisi previsoka in zakaj te moti njegova preprostost?

Glasba, poezija, romantika, filozofiranje… Kaj pa da te nasmeje do solz, kaj to ni v redu??? Te bo umetnik ali filozof tudi znal razveseliti in nasmejati ??

Želim ti dober premislek in ugoden razplet za oba.