Odšel je..Še zdaj ne morem verjeti. Toliko časa je že minilo od tega, pa me še vedno tišči v prsih..Ubija me, oz. me je že ubilo. Ne morem pozabiti in se sprijazniti, da sem ga izgubila. Ves čas si govorim:«Morda je pa usoda tako hotela.« Mar je res? Zakaj mi je naredila nekaj takega? Kakšno korist ima od tega? Temu ne bom nikoli prišla do dna. Vsak dan pretakam solze. Mar je vredno? Seveda je. Svet mi je bil in še vedno mi je. Bog mi je priča, da ga ljubim. Ne vem kako naj grem naprej brez njega. Kako naj se sprijaznim? Boli …Tako zelo boli, da si želim umreti. Ta želja je večja in večja vsak dan. Samo na to še mislim. Ko zvečer zaspim, pomislim nanj in po licu spolzi solza. Jokala sem, a ne morem več, ker je zmanjkalo solz. Koliko jih je že preteklo. In sama vem, da jih še veliko bo. Zdaj morda ne nekaj časa, a ko se bova zopet videla, se bo rana odprla, in solze bodo spet napolnile moje oči. Kako te pogrešam! Vsak trenutek brez tebe je trpljenje…Kaj sem ti? Nič! Kaj si mi? Vse! V preteklih mesecih, se je v meni nabralo toliko jeze, da tega ne morem opisati. Sprašuješ če te sovražim? Ne. Tega nisem zmožna. Zmožna sem te samo ljubiti. Problem je, da ti tega ne vidiš. In to me spravlja v bes. Ne vidiš resnice, ki jo imaš pred očmi. Zaradi tega sem se spremenila. Žalost je postala moja najboljša prijateljica, solze so moje olajšanje, bolečina pa je postala moje srce. Sedaj vidiš kako se počutim? Vidiš koliko trpljenja si mi zadel?! Boš kdaj spregledal? Mislim da ne. Odšel si…Poskušam se tolažiti s tem, da se morda, nekega dne vrneš, a vem, da s tem lažem sama sebi. Ne bo te nazaj… Nikoli več..A če dobro premislim; zaradi vseh stvari, ki so se zgodile, je morda tako še najbolje…

lilijana,

tako kot je je najbolj prav, kajti samo tako, da se nekje zaprejo ena vrata, se lahko drugje odprejo.

Zakaj pa je tako, boš spoznala nekoliko kasneje, ko se boš odločila in sprejela, da je tako najbolje. To, da ljubimo, pa je lastnost, ki je najlepša od vseh , ampak ne smao takrat ko ljubezen dobivamo, ampak ravno takrat, ko lahko ljubimo, ko ničesar ne prejemamo.

če nevemo, kaj je žalost, bomo zelo težko cenili veselje in srečo.

to pa je samo en sadeš spoznanja, na tvojem življenskem drevesu, ki je del tvojega življenja in ga preprosto ne mroemo zavreči, moramo ga sprejeti in takoj nam bo bolje.

Primož

Usoda nič nima od tega. Jaz si usodo predstavljam tako, da ti je zapisana že od začetka. Usoda je torej najboljša možna pot po kateri potuješ. Četudi se ti zdi, da se ti godijo hude stvari, je to še vedno najboljša možna pot za tebe oz. tvoje bližnje. To idejo sem dobil po enem filmu (Donnie Darko) in mi je zelo vščeč.

Draga moja,

tako zelo te razumem… Sama tako trpim, da bom umrla… Sovražiti pa ga ne morem, ker ga prevec ljubim… Ampak če umrem od žalosti, ga več nočem, sploh glede na vse, kar mi je storil… Bom pozabila in s tem rešila sebe! Nekega dne bo tudi zame spet posiljalo sonce… Tudi zate… Zato ne misli vec nanj in poskušaj naprej brez njega- ni vredno, ker trpiš le ti… On pa verjetno že živi novo življenje… Čimprej se ga osvobodis, tem prej boš spet živela!

Vse dobro!

N.*