Živjo!

Sicer sem na to temo spraseval ze v sosednjem forumu, ampak mislim,da bi tu lahko dobil se vec mnenj. Torej.
Verjetno bo kdo rekel, da moram to razčistiti predvsem sam pri sebi, kar je seveda res, navsezadnje je to moje življenje in jaz naj bi najbolje vedel, kaj storiti. Ampak kdo lahko stori vse brez pomoči drugih? Torej, takole je:
S sošolko sva že kar nekaj časa v zelo dobrih odnosih. Ko se pogovarjava po telefonu, se pogovarjava ure. Najini pogovori obsegajo vse, hrano, obrekovanje, oblačenje, najbolj všeč pa mi je, da se z njo lahko pogovarjam tudi o “neobičajnih” rečeh, v čemer najbolj uživam. Pogovori o človekovih čustvih, doživljanjih, verih, tabujih, o stvareh, katere te je sram povedati pred drugimi ali te postavljajo v slabo luč, vse. Deliva podobne interese, oba sva športnika, imava precej skupnih prijateljev, veliko časa (kar nama večja razdalja med najinimi domovi dopušča) preživiva skupaj. In vsak najin skupni trenutek uživam. Sedaj sva ločena že več kot en mesec, saj je v tujini. In vsak dan se zbudim z mislijo nanjo, ta se nadaljuje tudi med dnem, ponoči zaspim z njo v mislih. Ne vem, kdaj se je vse to začelo, vem pa, da zaradi tega trpim in to prenašam tudi na prijatelje okrog mene. Nisem namreč več ista oseba, ki se je ves čas smejala, delala sranje in ji lulček proti čeveljcem gledal za večino stvari okrog mene. Bolj sem resen, samotarski, na kar me opominjajo tudi prijatelji. Zadnjič sem poslušal pesem, ki je del njenih plesnih predstav in nama je všeč in sem bil čist v badu. Kje je ona sedaj, kaj počne, zakaj ni z mano? Sanjarim, kako bi bilo, če bi bila skupaj, kaj bi počela, kako bi se pogovarjala, bi se najin odnos spremenil?
In če sva taka prijatelja, zakaj ji tega ne povem? Povedal ji bom, vse moje filinge in čustva ob njej, za katere ona že ve. Samo izrečeni še niso bili. Kot sem že napisal, ona je moja sošolka. V pogovorih pa mi je omenila, da ona nikakor ne bi bila nikdar s sošolcem, razen, če ji ne bi bil res noro noro všeč. Zarečenega kruha se največ poje? Upam. Ampak zakaj mi je šla to govorit, nikdar ne bi bila s sošolcem – ve za moje občutke, uganila jih je, kot je to storila že večkrat prej, sploh pa je tudi moje ravnanje dovolj očitno. Sicer nezavedno, ampak ves čas sem jo po malem osvajal in potem to. V redu. Če sva res tako za skupaj, kot jaz mislim, pol ne bo problema ne? Kaj pa če nisva? Prijateljice verjetno ne bi izgubil, je pa tudi to možno. Če bi se to zgodilo, ne vem, drugi prebolevajo in jaz nisem izjema. Ampak vem, da bi bili prvi dnevi, tedni, meseci noro težki. In spet druga stvar. Razred. Če bova skupaj, vpliva to na 30 sošolk in sošolcev, če greva narazen, pa bo vpliv še večji – kao dva tabora, med katerimi naj ne bi bilo nekih dobrih odnosov, vsak potegne s svojim. Je pa res, da se to tiče predvsem naju in šele potem njih, tako da…
In kaj, če s svojim vprašanjem na kak način zabediram še njo? To je itak zadnja stvar, ki bi jo hotel narediti, ampak, če se nama ne bo izšlo, bo tudi ona veliko izgubila. In tega nočem.
Vem pa, da če se že nama ne bo izteklo, da bo vsak iz svoje strani prispeval kar največ k tem, da bodo stvari po starem. Upam, da je to možno. Ali pa mogoče ni?

LP

A je važno kako se bo izteklo,

če ne poiskusiš ne moreš vedeti.

Bolje biti eno leto nesrečen, ker si bil iskren in si vse povedal, kot se celo življenje spraševati, kako bi bilo če bi povedal in vprašal???

Primož

Jaz pa mislim, da prvo potipaj kaj ona čuti in če ji je kdo všeč, da se ne bo vstrašla in boš na koncu še zgubil kolegico! Če veliko potuje je morda boljše da sploh ne prideta skupaj, ker ko je nebo boš blazno trpel in še misli ti bodo različne hodile po glavi kaj dela tam, ali je koga spoznala…..
Preštudiraj koliko let imaš verjetno si še mlad, mogoče pa bi bilo bolje da oba odrasteta in pol začneta svojo pot, ker bota že oba zrela in si bosta morda ustvarla še družino! DAJ ČASU ČAS DA NAREDI SVOJE!!!!

Jaz itak vedno zvem, če ji je kdo všeč. In trenutno nima nikogar posebnega. Sicer so taki, ki so ji všeč, ampak navseadnje tudi zame misli, da sem dost v redu. Verjetno bom upošteval nasvet obeh, počakal bom in vmes dal še kak znak več, ko bo občutek tapravi, bom pa vprašal. O tem sva se namreč že pogovarjala in sva oba mnenja, da sta lahko dva po zvezi, po samo vprašanju pa sploh še naprej prijatelja, če je močna želja iz obeh strani. Iz moje bi vsekakor bila.

Tvoja zgodba me pa spominja na mojo izpred let…
Jaz sem se odločila za varianto pusti času čas… potem pa se je par stvari zgodilo kar samih od sebe, potem sva zabredla tako globoko, da sva skoraj izgubila drug drugega, a ker sva bila daleč najboljša prijatelja, sva (sicer s precej truda) najin odnos zopet poštimala…. preprosto zato, ker na nek način ne veva in ne moreva eden brez drugega…
Ko gledam nazaj, vidim, da je moje ravnanje bilo pravilno… na neki točki je pač treba dati čustva iz sebe, stvari počistiti, pa potem vidiš kako naprej… stane pa dosti energije in živcev….
Mene je bilo strah predvsem izgubiti takega prijatelja… toda če je prijateljstvo pravo, se stvari uredijo, kot je treba… in danes ni bolj zabavne stvari, kot so megalomanski pogovori v najinenm starem stilu, ogromno smeha, rame za jokanje, pogovori o neuspelih in uspelih randijih, službenih debat… Težko je sicer ljudem dopovedati, da se med nama ne dogajajo nobeni “metuljči in čebelice”, pač pa je to bolj nek odnos brat-sestra brez rivalstva… In težko je bilo najti partnerja, ki te sprejme “v paketu” z najboljšim prijateljem nasprotnega spola… Toda kot pravi on: “raje vidim, da grem z njim na partijo tenisa in kakšen pir, pa udariva kakšno moško, kot pa da bi okrog tebe skakljala kaka neumna koklja s kuharsko knjigo in kovčkom kozmetičnih preparatov…”

Povej, kaj čutiš…. če so čustva obojestranska, imaš pred sabo pač prijetno ljubezen… če ne, sta dve varianti: 1. ali si jo izgubil za vedno (potem več kot očitno ni tako dobra prijateljica in hitro preboli vso zadevo) ali 2. imaš ob sebi najboljšo prijateljico (malce težko ti bo, če jo res ljubiš, a mine tudi to in hvaležen boš za tako prijateljstvo!)!
Vso srečo!

Vem, da sem rekel, da bom še malo počakal s vprašanjem, ampak tako preprosto ni več šlo naprej. Ne razumem, zakaj bi se vedno, ko bi bil v družbi svoje najboljše prijateljice počutiti tako nelagodno. Tisti občutek, ko prikrivaš in moraš prikrivati nekaj, kar bi rad povedal bi odnos med nama gotovo poslabšal. Navsezadnje to pravi prijatelj lahko in mora storiti… In sem ji povedal. Takoj je vedela, o čem bova govorila, povedal sem že, ni slepa. Najprej sem jo s tem, kar sem povedal, šokiral. Potem je postala žalostna in me je zavrnila. Po nekaj pogovora naprej je postala jezna (Ej, ne razumem, zakaj morate tipi vedno to delat! Ker moram reči ne in vi potem greste! Vi niste edini ki ste prizadeti.). Vem, da tega jaz ne morem narediti, da bi jo pustil za sabo?! Ljubljene osebe ne moreš kar tako zapustiti, sploh ji nočem na kakršenkoli način škodovati in definitivno nočem izgubit najboljše prijateljice. Oba sva bila popolnoma zabedirana in s pogovorom nisva mogla več naprej.
Za slovo pa je rekla “Občutek imam, da bo s tabo drugače in nama bo uspelo”
Ker ni bilo mogoče, se nisva videla dva dni. Imela je nastop v precej oddaljenem kraju. Tam me ni pričakovala, ampak sem bil. Ko je plesala, je pogledala med občinstvo in me zagledala. Sprva je bila popolnoma presenečena, potem se je nasmehnila. Jaz sem imel nasmešek itak ves čas, ko sem jo opazoval in potem, ko sva se zagledala, se nisem zmogel nehati. Tudi ona ne. Kak nor filing je to! Po koncu predstave sem izginil, ker so se ob pogledu nanjo občutki podeseterili in sem rabil čas da pridem k sebi. Ampak ponoči sva se spet srečala, ni me vprašala kje sem bil, kam sem šel, ampak, če imam čas. Vedela, koliko stvari ji mam še za povedati. In sva šla na pijačo. Na začetku je bilo vse skupaj sicer malo čudno, ampak zato, ker sva bila med množico ljudi in sem se z njo počutil izpostavljenega. Zato sva šla v moje stanovanje. V šali me je opozorila, da ne bova tam počela ničesar takega. In jaz sem potem rekel, da potem pa itak brez veze da greva. V redu, če se lahko šaliva že glede spolnosti med nama, sva verjetno že dosti sproščena. Torej sva šla in legla na tla en zraven drugega. In pogovarjala sva se tako kot včasih, ampak še oljše. Brez čudnih filingov, z več smeha in več sproščenimi dotiki, tudi dolgimi in nežnimi stiski rok ter objemi, ko sva si zaupala težave.
In potem je odšla, še dolg objem in poljub na lice in ni je bilo več. Naslednji dan je spet šla za dva tedna. Ko pride nazaj, me bo poklicala. In spet se bova videla, tokrat sicer s še vedno mojimi občutki do nje, ampak tokrat tudi brez skrivnosti, brez mej, the real thing.
Še vedno upam, da se mi bo želja enkrat izpolnila. In težko si predstavljam, da imam sedaj možnost videti še koga drugega. Pamet mi govori, da ni edina. Ampak ostala bova prijatelja, tudi jaz sem srečen in
grem na pivce.

Držim pesti za vaju! Mogoče res ni edina, je pa zagotovo najboljša.

Ponovno pozdravljen!
Držim pesti za vajino prijateljstvo, kajti iskreni prijatelji so največje bogastvo v življenju…. Vem, kakšen je občutek, ki ga doživljaš, toda temu, da se zavedaš, da obstajajo tudi drugi (oz. druge) sledi, da jih začneš puščati v svojo bližino…. In verjemi, slej ko prej boš našel tudi svojo ljubezen!
Vso sreco!