Kaj se bo zgodilo?
Živjo!
Sicer sem to objavil že v sosednjem forumu, ampak gotovo bi potreboval še kako mnjenje.
Verjetno bo kdo rekel, da moram to razčistiti predvsem sam pri sebi, kar je seveda res, navsezadnje je to moje življenje in jaz naj bi najbolje vedel, kaj storiti. Ampak kdo lahko stori vse brez pomoči drugih? Torej, takole je:
S sošolko sva že kar nekaj časa v zelo dobrih odnosih. Ko se pogovarjava po telefonu, se pogovarjava ure. Najini pogovori obsegajo vse, hrano, obrekovanje, oblačenje, najbolj všeč pa mi je, da se z njo lahko pogovarjam tudi o “neobičajnih” rečeh, v čemer najbolj uživam. Pogovori o človekovih čustvih, doživljanjih, verih, tabujih, o stvareh, katere te je sram povedati pred drugimi ali te postavljajo v slabo luč, vse. Deliva podobne interese, oba sva športnika, imava precej skupnih prijateljev, veliko časa (kar nama večja razdalja med najinimi domovi dopušča) preživiva skupaj. In vsak najin skupni trenutek uživam. Sedaj sva ločena že več kot en mesec, saj je v tujini. In vsak dan se zbudim z mislijo nanjo, ta se nadaljuje tudi med dnem, ponoči zaspim z njo v mislih. Ne vem, kdaj se je vse to začelo, vem pa, da zaradi tega trpim in to prenašam tudi na prijatelje okrog mene. Nisem namreč več ista oseba, ki se je ves čas smejala, delala sranje in ji lulček proti čeveljcem gledal za večino stvari okrog mene. Bolj sem resen, samotarski, na kar me opominjajo tudi prijatelji. Zadnjič sem poslušal pesem, ki je del njenih plesnih predstav in nama je všeč in sem bil čist v badu. Kje je ona sedaj, kaj počne, zakaj ni z mano? Sanjarim, kako bi bilo, če bi bila skupaj, kaj bi počela, kako bi se pogovarjala, bi se najin odnos spremenil?
In če sva taka prijatelja, zakaj ji tega ne povem? Povedal ji bom, vse moje filinge in čustva ob njej, za katere ona že ve. Samo izrečeni še niso bili. Kot sem že napisal, ona je moja sošolka. V pogovorih pa mi je omenila, da ona nikakor ne bi bila nikdar s sošolcem, razen, če ji ne bi bil res noro noro všeč. Zarečenega kruha se največ poje? Upam. Ampak zakaj mi je šla to govorit, nikdar ne bi bila s sošolcem – ve za moje občutke, uganila jih je, kot je to storila že večkrat prej, sploh pa je tudi moje ravnanje dovolj očitno. Sicer nezavedno, ampak ves čas sem jo po malem osvajal in potem to. V redu. Če sva res tako za skupaj, kot jaz mislim, pol ne bo problema ne? Kaj pa če nisva? Prijateljice verjetno ne bi izgubil, je pa tudi to možno. Če bi se to zgodilo, ne vem, drugi prebolevajo in jaz nisem izjema. Ampak vem, da bi bili prvi dnevi, tedni, meseci noro težki. In spet druga stvar. Razred. Če bova skupaj, vpliva to na 30 sošolk in sošolcev, če greva narazen, pa bo vpliv še večji – kao dva tabora, med katerimi naj ne bi bilo nekih dobrih odnosov, vsak potegne s svojim. Je pa res, da se to tiče predvsem naju in šele potem njih, tako da…
In kaj, če s svojim vprašanjem na kak način zabediram še njo? To je itak zadnja stvar, ki bi jo hotel narediti, ampak, če se nama ne bo izšlo, bo tudi ona veliko izgubila. In tega nočem.
Vem pa, da če se že nama ne bo izteklo, da bo vsak iz svoje strani prispeval kar največ k tem, da bodo stvari po starem. Upam, da je to možno. Ali pa mogoče ni?
LP
Pozdravčka….
kaj naj ti rečem…. se mi dogajalo podobno samo de sem bla v taki navezi s skorajšnjim sosedom (živel le nekaj hiš stran)……….. samo veš kako…. res je trajalo in srečala je bila v tem de si je našel sopotnico in tako sem vedela de izgubljen…. nekako sem temu hvaležna ker nama je ostalo prijateljstvo, ki nama obema pomeni veliko…. veva pa de je bil anekoč simpatija obojestranska….
svetujem ti de pustiš času čas, kajti ta vse prinese…. lahko da sta si namenjena…lahko pa da ne… nikoli ne veš…. vedi pa da je pravo prijateljstvo med dvema vredno več kot pa ljubezen za katero nikoli ne veš ali se bo med tema dvema osebama obnesla….
želim ti de srečno rešiš to stvar in premisli……sama delam po občutku in dajem času čas………še vedno se izkazalo za dobro………. dobro premisli predno narediš korak, de ne boš uničil tisto kar imaš sedaj……
Pozdravčka in objemčka prijatlskega