Pred časom sem vam pisala, kako zelo sem zaljubljena v poročenega moškega….če sem čisto iskrena, sem tedaj tudi sama mislila, da me bo že minilo, no pa me ni. Po eni strani sem vsa srečna, ker ga ljubim, po drugi strani pa se mi sesuva moje življenje. Naj vam povem, da med nama še ni bilo dotikov, ni bilo poljubov, bile so samo besede. Besede, ki me božajo in me po drugi strani tako zelo bolijo, kot me ni bolelo še nič na tem svetu. Z vsakim dnem bolj se zavedam, kolikšen del mojega srca zazvzema ta moški in vsak dan težje si to tajim……ne bi pa nikdar mogla prizadeti svojega moža, saj je tako dober z menoj. Res me ima rad, vendar sem jaz žal šele sedaj spoznala, kaj pomeni imeti rad.
Najraje bi za vedno ostala na tej točki in vedela, da je blizu mene nekdo, ki mi ogreje srce, ponudi ramo, me stisne v objem, ko mi je hudo…..po drugi strani pa živela zakonsko življenje z možem in najinim otrokom. Misel na drugega otroka sem potisnila vstran……ker če bom še kdaj imela otroka, potem naj bo njegov in od nikogar drugega.
Morala sem to nekomu napisati, ker je res hudo skrivati najino ljubezen pred svetom…..

Mojca,

da je blizu mene nekdo, ki mi ogreje srce, ponudi ramo, me stisne v objem, ko mi je

saj sama dobro veš, da v življenju v dvoje z nekom, pa naj ga imamo še tako radi ni samo tega stavka, ki si ga ti napisala. je še vse tisto poleg, kar iamta sedaj z možem in zamisli si,d a se tudi pri temu ne bi mogla izogniti tem rečem. Seveda bi bile lahko pri tem popolnoma drugačne, lahko še veliko slabše.
V življenju pa vedno iščemo tisto kar nam manjka, sedaj pa se vprašajmo, ko smo že ugotovili kaj nam primanjkuje, zakaj nam primanjkuje. Kje smo delali narobe, da tega ni?

Ljubezen ni samo želja po nečem, ljubezen se začne z željo, nadaljuje pa se z uresničevanjem želja, ki pa se velikokrat ustavijo in ljubezen izgine. Ja kakšno bo ureničevanje, tega pa žal ne vemo in tega nas je strah.

če povem po domače, imeti moramo več jajc, da si upamo priznati, da to želimo in imati toliko volje, da se odpravimo iskati to kar želimo.

ampak zapomni si, upoštevaj, da ne bo vedno tako kot si želimo. Zato se najprej vprašaj kako je sedaj, kajti velika je verjetnos, da bo potem še slabše. ali si pripravljena to sprejeti?

primož

“……..imeti moramo več jajc, da si upamo priznati, da to želimo in imeti toliko volje, da se odpravimo iskat to kar želimo” Ta stavek mi je dal misliti.
Si moram priznati, da brez njega ne morem in grem preko vsega, pustiva vse za seboj in nadaljujeva skupaj? Čeprav so to moje največje sanje, so še vedno samo sanje……..ali kaj? Povsem se strinjam z vsem, kar si mi napisal, Primož, vendar tako preprosto ne morem. Boli me in tako ga imam rada, da sem včasih že kar jezna, ker se je po tolikih letih prijateljevanja prikradel v moje srce in mi onemogoča nadaljevati mojo zastavljeno pot……a spet nato se zahvaljujem življenju za priložnost tako močno imeti rad nekoga, kar je najlepše na svetu. No, in tako spet jokam in čakam, kdaj ga bom spet videla……….vsak dan je premalo.

Je že res kar pravijo, da bolj ko nas morijo raje jih imamo, tisti, ki pa so prijazni z nami jih pa iskoriščamo do onemoglosti. In potem se sprašujemo, le kako lahko zdrži pri takem surovežu, ki jo nonstop trpinči, če ne fizično pa psihično.

Ja moj Šifrer, lepa dekleta ljubijo barabe.

Primož

Poznam te občutke. Ta ljubezen je še toliko večja, ker je neuresničljiva, ker nima prihodnosti. Zapomni si, da noben moški ni pripravljen ogroziti svoje družine. Tudi ti imaš obveznosti do svoje družine. Vemo, da so prepovedane in nedosegljive stvari najslajše.
Ne znam ti svetovati, kar ti lahko rečem je: zdrži. Minilo bo, vendar ne takoj. Sama sem bila v podobni situaciji. Kot pravi Primož, sem ljubila barabo. Razum mi je sporočal, da je slabič in nihče, srce pa mi je popolnoma ponorelo. Zadeva je bila platonske narave kot pri tebi, vendar je bilo vse prežeto z velikansko strastjo in veliko ljubeznijo. Trajalo je dolgo, predolgo. A na koncu sem se srečno izvlekla iz te polomije. Zdaj se tega ne spominjam rada in me je sram, da sem bila tako neumna. V bistvu me je imel za norca, sreča je bila, da ni bilo nikoli prilike, da bi naredila kakšno neumnost, oz. ko je kazalo na to, se mi je vse organsko uprlo, dobesedno se mi je dvignil želodec ob misli, da bi hotel kaj več od mene kot pogovor. Ponosna sem lahko samo na svoje instinkte, ki so me rešili pred ponižanjem, ki ga je bilo že tako preveč. Cela zgodba je predolga za sem, čeprav bi bila morda poučna, da bi videli, kako znajo moški lagati, ah ne -on kao nikoli ni lagal- prikrivati resnico.
Skratka, želim te ohrabriti v tvojem prizadevanju, da bi zatrla to ljubezen, ki najbrž to ni. Verjemi mi, vem, kaj govorim. Mislila sem, da ga ljubim bolj kot svoje življenje. In na koncu sem zmagala. Zabredla sem globoko v blato, vendar sem do časa zlezla nazaj na breg in ostala kolikor toliko čista, če se metaforično izrazim. Zdaj mi ne pomeni nič več. Če bi mi rekli, da je umrl (vem, da je to grda misel in ne privoščim mu ničesar slabega, ker je dovolj kaznovan, da je, kdor je), verjetno ne bi niti trenila.

Mojca,
tudi jaz sem bila nekoč na tvojem mestu z istimi občutki, z istimi mislimi… In veš kaj se je zgodilo ? Po petih letih (mojih izgubljenih) si je omislil drugo ljubico (seveda, nikoli ni pustil žene) in jaz sem poklapano odšla. Odšla sem vstran od njega, tako da ga nisem srečevala, zatiskala sem si oči pred “najinimi” skupnimi točkami ipd. Potrebovala sem tri leta, da sem prišla do spoznanja, da obstajajo tudi drugi moški. Pomagale so mi prijateljice, s katerimi sem si krajšala čas in se pogovarjala o življenjskih izkušnjah. Sedaj, ko ga srečam, se sprašujem, kako sem lahko bila z njim, kako sem lahko bila tako slepa, ga kovala med zvezde, ga tako brezglavo in brezupno ljubila ? Kar strese me, ko pomislim, kako znajo nekateri moški z besedami (in dejanji) omrežiti ženske in jim dajati upanje…
Sama boš morala priti do tega spoznanja… Vedi pa, da se bo podobno končalo kot v moji zgodbi. Vem, da sedaj to ne moreš in NOČEŠ verjeti, bo pa čas pokazal. Vsi delamo napake in na srečo iz njih potegnemo izkušnje, ki nas potem vodijo v življenju.
Mogoče si malo v dvomih glede svoje situacije, drugače se nam ne bi izpovedala. Tudi to je napredek !

Mojca,mislim da nisi vredna niti svojega “dobrega moža”,kaj šele tega
moškega-verjetno sodelavca ki ima rad svojo družino.Pusti ga pri miru,
kajti nimaš nobene pravice da se vmešavaš in uničuješ njegovo družino!!

ŽELIM TI VEČ PAMETI IN DA TEMELJITO PREMISLIŠ -PA SREČNO