Star sem 35 let. Od svojega 20 leta sem hodil z eno punco nekaj več kot trinajst let, razšla sva se slabi dve leti nazaj. Razšla sva se zato, ker sem jaz ugotovil, da ne morem biti več z njo, postala sva si preveč različna. Zelo pomemben razlog je bil tudi to, da jaz nisem še pripravljen na družino in da pravzaprav še veno ne vem, če si sploh želim imeti otroke. Rad bi še povedal, da je nisem nikoli telesno prevaral, ljubčkal pa sem se v tem obdobju z nekako tremi poletnimi enodnevnimi avanturicami.

Slabi dve leti nazaj (takoj po tem, ko sem prekinil s prvo) sem začel hoditi s pet let mlajšo punco, ki sem jo že prej spoznal preko interneta. Fizično mi ni bila ravno “bomba”, sva se pa neverjetno psihično ujela skoraj na vseh področjih. Zelo hitro sva resno zagrabila in čez pol leta sva imela že skupen avto ter, zaradi slučajno zelo ugodne ponudbe, tudi skupno stanovanje.

Potem sem moral na nekaj dnevno službeno pot v tujino z 10 let mlajšo sodelavko, s katero sva se vedno dobro razumela, a ravno zaradi let nikoli nisem nanjo gledal kot na potencialno partnerko. Na tem potovanju sva se telesno zapletla, in ker nekako nisva mogla nehat tudi potem, ko sva prišla nazaj (čeprav sva večkrat poskusila), je to izvedela tudi moja punca (prebrala je nekaj mailov). Bila mi je pripravljena odpustiti, če bi s sodelavko prekinil vse stike. Ker mi to ni in ni šlo, sem se za tri mesece celo odseslil in v tem času bil nekajkrat s sodelavko, nekajkrat pa s punco. Potem sem se vrnil v stanovanje, prepričan, da hočem še enkrat poskusiti. Trajalo je en mesec, ko sem se spet začel dobivati s sodelavko, kar je punca spet izvedela in me zapustila. To je bilo dva meseca nazaj.

S tem je bil nekako problem “rešen”, ni se mi bilo več treba odločati med dvema, odločitev je zame sprejela moja punca. Finančno sva se s punco vse bolj ali manj dogovorila, posvetil sem se lahko samo sodelavki. Nisem in nisem pa mogel pozabiti punce. Še vedno vsak dan mislim nanjo, spomnjam se skupnih dogodkov, lepih trenutkov… Tudi sodelavko to zelo mori, vseskozi jo je strah, da se bom vrnil, tako da najino razmerje vsaj trenutno ni ravno idealno.

Sedaj pa je bila punca na operaciji in izvedel sem, da so ji morali odrezati večji del maternice, tako da ne vejo, ali bo sploh lahko imela otroke. In sedaj res ne vem, kaj naj naredim: ali naj vztrajam z novo punco in si rečem, da to ni moj boj, ali naj se poskušam vrniti (niti ne vem, če bi me še hotela?) k svoji stari? Rad imam obe. Ali naj za nekaj časa pustim obe? Sodelavki sem povedal in je čisto na koncu od strahu, da jo bom zapustil in se vrnil k punci. Vesel bi bil vsakega predloga, in to čim prej, ker se vse to dogaja ta trenutek!

adam,

tole je pa res zapleteno in zapleteno je samo zaradi tebe, okoli sebe pa si prizadel kar nekaj ljudi. Lepo si povedal, da ne veš kaj bi, da nisi še pripravljen na otroke in podobno. Star pa si 35 let. veš ženski bije biološka ura tam po 30 letu, vse kar je več je že rizik in časa za materinstvo ni prav dosti, čeprav poznamo primere, da so rodile tudi po 40 letu brez problemov.

No ampak tvoj problem niso otroci, ne punce ampak ti. Nikoli ne boš miren zaradi punc in partneric, ker si preveč nemiren, da bi lahko obstal pri eni. To pa pomeni, da imajo vse upravičen strah.

ne razumem pa ljudi, ki so prevarali nekoga z nekom, ki je bil v zvezi in se potem bojijo, da bo tudi njih. Pa ravno oni so bili povod zato.

veš kaj so delali Rusi z dvojnimi vohuni? Pobijali so jih, ker nikoli niso vedeli, kdaj bodo prišli na katero stran.

predvsem je to pismo, za tiste, ki bi morebiti prišli v situacijo in se zapletati z vezanimi ljudmi.

Nikar, kajti lahko se zgodi ravno vam. Raje prekinite in pojdite, kot pa da nekoga prizadenete, kajti lahko boste kaj kmalu vi tisti prizadeti.

Ti pa se res vprašaj, kaj bi rad?

pprimož

ti adam si navaden moški prasec……igračkanje malo tu malo tam iskanje nekega ideala popolnosti v tvoji glavi real life pa katastrofa.

Prav imaš ni tvoj boj bolezen od tvoje bivše…vso pravico ima, da se ne vtikaš več vanjo in ji greniš življenja. Kaj pa naj počne s takim fičfiričem kot si ti, ob strani ji tako ne znaš stati, si že dokazal

kar se tvoje zdajšnje tiče..upam, da jo bo srečala pamet in te bo nagnala

Pišeš tule, kot da ti je najmanjši problem zapustit neko osebo in začet z drugo ali pa zapustit obe itd. Tule ne vidim rešitve, pregloboko si zabredel. Ne moremo se mi namesto tebe odločat, če še sam niti približno ne veš kaj hočeš. Lahko rečem samo, žalostno.

Malo se zamisli, ali si RES ti edini najpomembnejsi na svetu in ali se res VSE vrti samo okoli tebe…
Malo bi to, malo bi ono, malo ne ves kaj bi – ostali naj pa cakajo, kaj ti bo v katerem trenutku zapasalo…
Tak nacin zivljenja – ce ti odgovarja je OK, samo potem ne jamrat…

Pozdravljen!

Ko sem brala o tvoji težavi, se mi je utrnila misel.Sprašuješ ali naj greš k punci ali sodelavki. Že to veliko pove kako ju poimenuješ.PUNCA, sodelavka.Torej,če ti zdaj ni jasno h kateri… Rada bi samo rekla, mislim da te “vleče” k PUNCI!!!!! In prav je, da ji stojiš ob strani, če te bo sploh želela sprejeti.Nje ne poznam, tako da ne bi mogla reči.Toliko o tem, pa veliko sreče. Vendar odločiti se moraš SAM in DOBRO premisliti o vsem!

Lep pozdrav,
ariel

Adam, izvor vseh nastalih problemov, ki jih opisujes, si le ti sam in nihce drug – zaradi tvoje izredne nezrelosti in neodgovornosti, kljub svojim 35 letom. V tvojem zivljenju se bo tezko kaj spremenilo na bolje, dokler ne bos ti sam zacel drugace razmisljati – ce sploh bos.

Adam, kaj pa si ti želiš?
Premisli zakaj si zbegan in nesrečen.
Za trajen in srečen odnos ne moreš letati iz cveta na cvet… ampak se moraš potruditi in se nehat igrat s čustvi.
Torej???

Najbolje je, da si vzameš čas zase in se vsaj nekaj časa ne zapletaš z nobeno. Tvoje tekanje od ene do druge je zgleda posledica daljše zveze, ki si jo končal, nisi pa naredil pri sebi zaključkov, kaj sploh želiš.

Malo si tudi odvisen od ljubezenskega dogajanja okrog sebe in v primeru, da je stvar premirna, sam narediš zaplet.

Leta niso nobeno merilo za resnost. Po moje niti pri 45. ne boš pripravljen na družino in resno razmerje.

Torej tvoj glavni problem: ODLOČITI SE, KAJ V ŽIVLJENJU SPLOH HOČEŠ.

In veliko sreče pri tem, ti želim.

Kar na smeh mi je šlo, ko sem tole tvoje seljakanje sem in tja brala. Kot da bi – z nekaj spremenjenimi detajli – brala zgodbo mene in bivšega. Vsesorte argumenti, zakaj ne bi bil z mano, pa zakaj bi bil, pa kako more, pa kako ne more…. – jaz pa trpela kot žival zraven.
No potem pa mi je le šlo čez plafon in sva šla narazen. Seveda je imel druge ženske. Zdaj pa hodi okrog poklapan in žalosten in…. Menda da me ima rad ?!?!
No, da ti odgovorim:
Dejstvo je, da nimaš nobene rad. In nehaj sam sebe slepiti. Nehaj prizadevati bolečino drugim kar takole, by the way. In bodi malo sam, da odrasteš.

V vsem skupaj je le nekaj pozitivnega: Da nisi naredil nobenega otroka.

Glede na tvoje spopade s problemi ki jih imaš, se mi zdi da si star približno 16 let

A ti si faca

res je, hvalabogu, da še ni otrok

Ja, kriv sem!

Pričakoval sem, da me bo večina obsojala, ker pravzaprav obsojam tudi sam sebe. Da sem nezrel za svoja leta, tudi to vem sam. Da ženskam teče biološka ura, tega se dobro zavedam.

Ne obvladam svojih čustev, mogoče niti ne vem več, kaj pomeni biti zaljubljen. Ja, morda ne ljubim nobene, ampak saj tudi z nobeno več kot pol leta bil nisem. Pri meni je zaljubljanje počasen postopek. Pa me zato lahko obsodite na grmado? Povem vam, da se trudim, resnično se trudim, da ne bi prizadeval ljudi okrog sebe, ki jih imam rad in, še več, da ne bi prizadeval tistih, ki imajo radi mene. Vednar mi nekako ne uspeva. Naj bom zato sam? Naj bom doma in se ne zapletam z ženskami?

Obema puncama sem vnaprej povedal, kakšen sem, kakšen je moj odnos do družine, kakšen je moj odnos do družbe, do žensk. Obe sta me, preden sta se zapletli z mano, precej dobro poznali. Nista se spuščali v neznano. Ne, nočem se s tem opravičevati, da to, ker sta vedeli, v kaj se spuščata, da to mi pa daje pravico početi, kar hočem. Z obema sem imel poštene namene, ko sem začel, in še vedno jih imam. Prilika in alkohol sta bila pobudnika in sta pripeljala do tega, kjer sem sedaj. Tako pri eni kot pri drugi. In ne, spet se nočem s tem opravičevati. Vem, kaj sem naredil, zavedam se svojega dejanja, ampak vse, kar bi sedaj rad, da zadeve ne bi še poglobil. Morda se da celo še kaj popraviti, čeprav v to močno dvomim.

Tudi to, da imam pač dve rad, se mi ne zdi ne vem kakšen greh. Ali se to ni zgodilo še nobenemu izmed vas? Ne lažite meni ne sebi… Tudi ženskar nisem – pri svojih 35ih sem bil s tremi – pa nisem ne grd ne neumen in tudi prilik ni manjkalo…

Morda prvič v življenju sem se znašel na razpotju, kjer sta obe cesti enako široki. Ko hodim nekaj časa po eni, se ustrašim neznanih krajev, ki sledijo, grem nazaj do križišča in poskusim iti še nekaj časa po drugi. Na ta način pa sem pravzaprav ves čas nekje na križišču in ne pridem nikamor naprej. Ali sem zato res prasec, kot pravi ena izmed vas? Verjemite mi, še nikoli v življenju mi ni bilo tako hudo, kot takrat, ko sem stal na križišču in omahoval ter gledal trpljenje obeh.

Trenutno me zanima samo ena stvar: koliko naj v tej bolezni stojim ob strani prejšnji punci? V sebi čutim, da bi ji moral stati ob strani, zdi se mi tudi, da bi to tudi ona rada videla, vendar me je hkrati strah, da ne bi prišel spet nazaj na križišče, ne jaz ne ona? Naj ji stojim ob strani kot bivši fant, kot prijatelj – naj ji dam to jasno vedeti? Kako naj zadevo z mano razložim trenutni punci – kaj, če ne bo razumela? Da bi bil nekaj časa sam – ali ni potem nevarno, da izgubim obe – obe imam rad in za obe mislim, da je malo takih (in verjemite, poznam jih veliko, tako da malo občutka že imam)?

Pri otrocih pa ne sreča ne bog nista imela čisto nič zraven… zavestno jih nimam in jih tudi nočem imeti, dokler se ne “najdem” oziroma dokler ne bom prepričan, da jih sploh hočem imeti in s kom jih hočem imeti… In če se bom kdaj odločil, da jih nočem imeti, jih pač ne bom imel – le kje pa piše, da jih moramo vsi imeti? In upam, da me zato ne bodo vsi gledali kot na človeški izmeček, za kar me je marsikdo izmed vas že ožigosal…

Kot pravim: trenutno mi je pomembna le njena bolezen in to, kako oz. koliko naj ji stojim ob strani. Vse ostalo sem že nekako dal skozi, tako pri sebi kot z okolico.

Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega kot tvoji punci. Konec marca sem odšla na podobno operacijo kot tvoja punca ( verjetno ni tako hudo kot se ti zdi), dva dni prej pa se je moj bivši fant (sva bila tudi zaročena) odselil iz skupnega stanovanja. Tudi minuto stal ob strani – ne prej, ne potem. In danes lahko rečem samo to, da je bolje, da ga takrat ni bilo več v mojem življenju. Tebe pa verjetno preganja to, da ne bi izpadel en navaden pras…, ker ji ne stojiš ob strani. Jaz bivšega ne bi hotela več imeti v svoji bližini in zato mislim, da bo bolje tudi za tvojo punco, da jo pustiš pri miru. Pa tudi drugo punco pusti pri miru. Na koncu bo še večja godlja, če se boš ukvarjal z obema in obe vlekel za nos!!
Bodi malce sam in najprej pri sebi razčisti, kaj bi sploh rad! In verjemi, da je še veliko posebnih punc na tem svetu. Sploh pa, kako lahko trdiš kaj takega, če si imel do sedaj samo tri punce??? Jaz sem imela že kakšnega fanta več kot ti punc in vsak je bil po svoje uredu. Zato te naj ne bo strah, da jih ni.
Veš imeti rad nekoga ali pa ljubiti je velika razlika. In ti imaš obe “samo” rad. Pa še prilika in alkohol sta te pripeljala do tega. Halooo!! To ni dovolj za nek odnos. Vsaj zame ne. Jaz imam tudi veliko ljudi rada, svojega partnerja pa vedno ljubim…
Je pa pohvalno, da se zavedaš, da si totalno zmeden, vendar bodi tako močan in sprejmi radikalno spremembo v svojem življenju! Pusti obe! Bo bolje za vse vpletene v to čudno sceno, verjemi mi!

ajej dragi adam, se mi zdi, da bos izgubil kar obe, saj ves: na dveh stolih ne mores sedeti, vsaj ne dolgo

potem bos pa prisiljen v resnici premisliti, in to je tudi to kar pocnes v tehle svojih mailih na tem forum

ljudje, ki jih je neznansko strah, da bodo ostali sami in ZATO vztrajajo v odnosu ali pa rinejo v nek odnos — v teh odnosih res nimajo perspektive

samo punca ali tip s katerim si zato, ker si potem boljsi, ker se pocutis varnega in je to obojestransko, ta je taprav/a

v odnosu si lahko le takrat, ko te ni strah, da ostanes sam

nima smisla ti soliti pameti, tega ne rabis in noces.

za seboj pa imam zelo zelo podobno izkusnjo, v kateri sem prevzela vlogo tadruge punce. in adama sem zdelitirala iz svojega zivljenja.

potem sem bila sposobna prvic v zivljenju zaceti z odnosom, ki vkljucuje srce in razum, ki se razvija, ki mi je omogocil, da sem postala mama :))

ne bom te obsojala, ker te na nek poseben nacin razumem.

vso sreco – ampak res sreco, ne zgolj njen nadomestek – ti privoscim.

taja

ej ne se sekirat, bolje je ne imeti otrok kot imeti nesrecne otroke. jaz sem se odlocila, da ne bom imela otroka kr zato, ker mi bioloska urca tiktaka, potem so pa, ko sem si lahko rekla: ja, s tem tipom pa cist zares si upam met otroka, potem smo pa sli v ta projekt :))

v mojih mladih casih je bil zelo popularen PUSTITE OTROKOM, DA PO SVOJE ZIVIMO, SAJ NISMO SAMI HOTELI, DA SE RODIMO
otroka ni treba sam na svet spravit, potem ko je TU se sele zacne tlaka, in ni opravicil za zanemarjanje starsevskih obveznosti in radosti

glede opore in bolezni pa to: se mi zdi, da ji sedaj ne bi bil v kaksno posebno oporo. kvecjemu se kaksno dodatno bolecino – pa ne fizicno – bi ji povzrocil. to je moje mnenje.

Razmisli zakaj bi svoji punci želel stati ob strani, zato, ker si tega res želiš ali zato, ker ti dobro mnenje o tebi toliko pomeni. Če je drugo, bodi prijazen do nje in se je izogni v velikem loku. Ne potrebuje nikogar, ki bo na njeni bolezni bildal svoj ego!

Če pa je prvo, je pa tako, da ti v bolezni vsaka iskrena podpora prav pride. V tem primeru ji bodi prijatelj in ji to tudi jasno in glasno povej. In sodelavka mora pač to sprejeti, je težko, ampak življenje kot tako dandanes je sestavljeno iz mnogih zvez in odnosev, ki se morajo medsebojno tolerirati. Jaz imam z vsemi svojimi bivšimi prijateljske odnose in tega si ne pustim vzeti.

Mislim pa, da bi moral najprvo pri sebi narediti red.

Ha,ha…Moski otrocek.
Dokler ne odrastes pojdi svojo pot, najbolje naredis. Drugace res kje se naredis se manjsega otrocicka od sebe in potem bo res zapleteno, ze sedaj je. Za seboj puscas ranjena srca, samo zato,ker ne ves kaj bi rad.
Kaj narediti? Zaradi bolezni se ne vtikaj zraven bivse, vsaj jaz ne bi zelela, da bi se mi.Saj ves, nehote vzpodbudis nekaj,do cesar tebi vendar ni….
Pojdi po svetu, jadrat, planinart, karkoli….priporocila bi ti kaksnega res dobrega psihoterapevta, da prides do srzi svojih strahov in tega, da bi v bistvu z zensko bil a dal ji najraje ne bi nic. Ker ze vnaprej poves da tebi itak do nicesar ni. Potem bodi sam, resnicno tako mislim.
Predvsem pa nekaj: razcisti s svojimi strahovi in potem ostani zvest samemu sebi. Imas prav ja, ni nujno da imamo prav vsi otroke tudi ce nam do tega ni a zavedaj se, da to so strahovi. Vedno so – cetudi zelo podzavestni.
In nehaj puscati za seboj strta srca – saj ves,. vse se vraca vse se placa. Ne da bi ti zelela ampak tako to je!