želim si prijatelja,…
Lep pozdrav,
nikoli si nisem mislila, da bom tudi sama kdaj pisala sem… Nimam problemov s komunikacijo, rada sem v družbi, tudi prijateljice so… pa vendar tistega ki si ga želim, ni…. Obupno je občutit to bolečino, to hrepenenje, željo,… ravno včeraj sem se vprašala, pa kaj, mi res ni namenjeno, da bi bila še kdaj s kom srečna?
Zdi se, da tisti, ki sem mu jaz všeč, on meni ni, ta, ki pa mene privlači, pa jaz njega ne… zakaj se mi to dogaja? Saj vem, da je to nesmiselno vprašanje, vse je znotraj mene. Potem pa se vprašam, zakaj vendar si ne dopustim, da bi bila srečna v ljubezni? Ali pa mi morda res ni namenjeno, da bi sploh še kdaj s kom bila v partnerstvu? Ne vem. Zdaj sem že tako izmučena od vsega skupaj, da se sploh ne znajdem več. Ko mi je kdo všeč, si ne bi rada ustvarjala iluzij, nočem zablod, hkrati pa si ne bi rada zaprla vrat. Kako pa naj najdem srednjo pot? Da ostanem odprta, ne da bi preveč sanjarila oziroma zapadla v zablodo in da se po drugi strani ne zaprem pred to možnostjo, da je nekje tudi zame kdo, ki mu bom všeč in on meni in da zmorem še verjeti. Koliko časa pa sploh še verjet, kaj pa če ni namenjeno, potem je to brez zveze…
če želimo pravo ljubezen, potem ni srednje poti, je samo ena. In ta je ta, da si moramo najprej privoščiti ljubezen. To pomeni, da se zavedamo, da smo vredni ljubezni.
Vsak mora najprej začeti pri sebi, koliko ceni sam sebe, koliko imamo radi samega sebe. Ko ugotovimo, da si to zaslužimo in da smo vredni ljubezni, jo ne začnemo iskati, temveč se odpremo, da nas ljubezen najde. preprosto se sprehajamo in izžarevamo tisto ljubezen, ki nas vodi skozi življenje, ljubezen se vedno najde, samo zagledati se mora. Če pa imamo ljubezen skrito v kletki, pa ni čudno, da jo druga ne najde, spustimo jo na plano in videla boš koliko jo bo obdajalo.
Vsak je vreden ljubezni, odvisno je samo od tega, koliko si upa priznati, da jo ima in je je vreden.
Brš ko se odločimo, da se nehamo ukvarjati z problemom, ta izgine.
Naj ti povem, da ljudje občutijo tiste skrite občutke, saj si jih ne znamo razlagati, ampak vemo, da nas nekaj odbija. Naj si človek še tako skriva občutke, energije ne more skriti.
Prevelika prizadevanja po nečem, nas vedno vodijo na napačno pot in zato nikoli ne najdemo.
Vse to od česar bežiš in k čemur bežiš je v tebi. Ni ti potrebno iti nikamor, da bi tisto našla, vstavi se in odpri oči in srce. Vse ostalo pride samo po sebi. Nikar pa se ne sprašuj zakaj.
primož
Draga Zamišljena!
Ko sem brala tvoje pismo, sem našla veliko vprašanj, ki si jih zastavljam tudi sama. Pa pravega odgovora ni. Nihče nam ne more povedati, kako bo. Nobene garancije ni v življenju. Treba je samo naprej.
Sprijazni se nekako s svojo samostjo, morda jo potrebuješ, verjetno je boljša, kot biti z nekom slabo. Povej si, da je tako, kot je zdaj glede na možnosti najbolje, ni pa dokončno. Ne zamujaj lepih trenutkov, ki ti jih življenje poklanja, uživaj v njih in bodi hvaležna, da jih lahko vidiš, začutiš. In, ko si žalostna, si dovoli žalost, zjoči se, ne vem nad kom, morda sama nad samo, nad situacijo, še najbolje pa je, če se kar tako. Brez iskanja krivca. In pocrkljaj se včasih, kad s polno pene, preležan popoldan s knjigo v roki…
In ne izsiljuj. Življenja se ne da izsilit. Saj boš srečala tistega pravega verjemi, samo prej boš morala poljubiti veliko žabcev, ki se ne bodo spremenili v princa. Ki bodo še naprej ostali žabe. Ali žaboni. 🙂
In mislim, da imaš precejšnjo srečo. Ker vsaj približno veš, kaj bi rada. Ker bi drugače že bila v vezi, pa čeprav te ne bi zadovoljevala. Ker ne razmišljaš, kogarkoli, samo da je.
In, ker si izmučena, se najprej spočij, ne sme postati vsak moški, ki ga srečaš potencialni kandidat. Prepusti se malo in se pusti presenetiti.
Za konec, le še srečno… S.
Živjo!
Bom rekel, da sem nejc, lahko pa bi bil tudi zamišljen. Preživljam namreč podobne čase kot ti in doživljam podobne, skoraj identične občutke tvojim.
Nekaj let sva živela skupaj z dekletom. Imava otroka.Ves čas sem slutil, da to med nama ni tisto pravo, pa sem si zatiskal oči rekoč: saj bo. Pa ni bilo! Nekoč je spoznala, da je bolje da greva narazen in sva šla.
Sedaj sem že nekaj časa sam. Obkrožen z prijatelji in prijateljicami sem tako zelo sam. Včasih razmišljam o svoji samoti in sprašujem: zakaj? Morda se bojim nove veze, ker se bojim, da bi bil zopet prizadet, če bi se razšel. Razvezo verjetno povezujem z še nečim. Ko je bivša odšla, je namreč vzela z seboj dragulj, kar mi je bil vse na svetu. Edino kar sem imel v svojem življenju res rad, rad z vsem srcem, vso dušo, vsem kar imam. Vzela je OTROKA. Težko je povedati, kako zelo me je prizadela s tem. Sprva tega nisem tako zelo občutil, zdaj pa vedno bolj.
Morda zato ne najdem nove veze, čeprav si jo želim. Želim si bližine, pogovorov, objemov…
OK, dovolj nakladanja o meni. Strinjam se z Primožem, le da bi jas tej energiji rekel govorica telesa – mimika. V pogovorih (ali pa le bežnih srečanjih) le manjši del sporočila povemo z besedami. Veliko več pove barva glasu, usmerjenost oči, kretnje rok, položaj telesa…, pa še slednje se nam bolj vtisne v spomin.
Pravijo, da ko pride pravi(a) to vemo. Se ne zavemo ampak vemo. Le še vsak mora narediti svoj del poti, da pridemo skupaj. Pravijo. Verjamem jim, svojih izkušenj nimam. Verjamem da bo tudi zate prišel tisti pravi.
Pa veliko sreče!
Zamišljena in Nejc!
Ob tvojem postu sem se spomnila oddjaje, ki sem jo zadnjič čisto slučajno zasledila na TV (mislim, da jo vodi nek dr., da je na kanalu A na sporedu v nedeljo popoldan okrog 17 ure). Zanimivo se mi je zdelo zlasti to, kako so mnoge samske ženske (verjetno velja tudi za nasproten spol) že vnaprej s svojo mimiko telesa in besedami vsako srečanje z osebki nasprotnega spola obsodile na propad.
Optimizem na plan in lep dan,
Tana
Najlepša hvala vsem za odgovore.
Pokazali ste mi pot … Vem, da si je treba ljubezen najprej dopustiti oz.. privoščiti, ja to je še več. Da sem enostavno lahko ljubljena tudi jaz, vendar se občasno vprašam kako do tega, kako navkljub oviram (strah, dvomi) še vedno ostat odprt do ljubezni, seveda najprej do sebe? Nekje globoko znotraj sebe v zadnjem času občutim kot da si ne zaslužim ljubezni. Noro, kajne… Saj razumsko vem, da si jo, v srcu pa tega ne čutim tako. In jasno, življenje mi vedno zelo jasno odslika to najglobje v meni. Samo pogledam posledice okrog sebe oziroma svoje življenje in vidim kaj je najglobje v meni.
Želje so eno, realnost pa drugo. Najbolje bo res, kot pravite, da sprejmem to svojo samskost … Verjetno pa tudi želje, ko jih občutim, najbrž ne bi bilo dobro, da jih potlačim, se zanikam na ta način.
Tako z vašo pomočjo opažam še drugo pot in začela sem hoditi po njej. Učim se kot majhen otrok vsak dan čim večjega sočutja do sebe, razumevanja vsega, poznanega in nepoznanega kar je v meni, sprejemanja sebe še posebej v slabostih, ki me če jih potenciram samo vodijo do samoobtoževanja in jasno slabe samopodobe. Če hočem bit poštena, je v meni tudi lepo, videt moram tudi to.
Počasi sprejemam, …kolikor lahko, tudi vprašanja o tem, kdaj bom srečala tudi jaz njega…seveda se še pojavljajo, a vedno redkeje, ostajajo tam nekje zadaj.. daleč za mano… ne morem v življenje z njimi, enostavno ne znam živeti s temi vprašanji, kdaj, bo, če sploh bo… če hočem živet, ne morem z njimi naprej…
Primož, tudi sama se strinjam da energije se ne da skrit in ta veliko pove, četudi skušaš občutke skrit, energije ne moreš… to se mi zdi najbolj pomembno, da to kar je najglobje v meni najprej spucam oziroma začutim ljubezen najprej do sebe.
Susan, tako lepo si napisala tudi ti… res sem raje sama kot pa samo da je..
Nejc, hvala tudi tebi za to, kar si napisal. Takole ko sem prebrala tvoje vrstice, vidim da nisem edina ki tako čutim… Vidim, da si na velikih preizkušnjah, bolečina zelo težka, OTROK.. vem kaj to pomeni. Predvsem zaupanje naj te spremlja, veliko sreče tudi tebi…
Se pa čist strinjam s tem, govorica telesa je pomembna…odraža nas same, kaj smo v resnici, kaj čutimo o sebi, kako razmišljamo, doživljamo…z vsem dajemo sporočila drugemu…
Tana, to oddajo pa sem si posnela, lepo nam je dano videti, kako si zapiramo vrata.
Hvala še enkrat in veliko ljubezni nam vsem skupaj!
PS Morda bi organizirali kak izlet, srečanje..