Pozdravljen Primož in vsi ostali!
Hvala bogu za ta forum, največja zahvala pa gre vsem vam in tebi Primož. Zopet moram spregovoriti nekaj besed… Forum obiskujem od lanskega leta (septembra), odkrila pa sem ga slučajno. Edina “slaba” stran je, da sem pisala pod več nicki. Ampak to le zaradi moje osebne “varnosti” oz. občutka varnosti. Bila sem na tleh, obupana, sama, razočarana nad življenjem, zbolela sem. Fasala sem vse možne bolezni na želodcu, žolču, dvanajsterniku, sapniku…. Zaradi dokaza kako ga ljubim sem si skušala vzeti življenje. Držala sem nož nad roko, potegnila, pa ni zarezal, klečala sem pred njim, ga prosila naj ne bo tak, naj me ne muči več…. Dogajale so se mi stvari, ki jih niti v sanjah ne privoščim nobenemu. Pa ne mislit, da mi manjka kolešček, pri drugih stvareh sem odločna, le pri njem ne. Ampak vedno bolj. Črpam in jemljem moč iz tega foruma, iz vaših pisem…. In začelo se je kot v pravljici. Revno dekle se zaljubi v princa. Le da se je ta princ spremenil v hudiča. In jaz sem mu pri tem pomagala. Zakaj? Živela sem brez očeta, mati stroga. Če sem naredila kaj narobe je bilo hudo, bila sem vse, samo človek ne. Delala sem napake. Čim prej sem hotela od doma in tako sem se mlada zaljubila, kot vse najstnice. Ne v njegovo srce ampak postavo, obraz. Delala sem vse kar je želel, se mu podredila in videla sem kaj mu je všeč in kaj ne. Videla sem da me je imel rad, vsaj nekdo na tem svetu. Minevala so leta, jaz sem ga vedno bolj ubogala, začela živet pri njih….Takrat se je pekel začel. Seveda sem tudi sama k temu pripomogla. Njegova mati in sestra me ne marata. Delali sta vse, da bi naju spravili narazen. Ampak uspelo je njemu. Našel je drugo, mi ni niti povedal, da je konec, samo nehal je prihajat. Šla sem študirat, spoznala nove ljudi, skušala sem ga pozabiti, pa še vedno sem ga čakala. Ni prišel. Niti glasu… Začela sem živeti brez njega, skušala pozabiti.. Dobila sem “fanta”, ki me je nosil po rokah, ki je bil uredu, pa ga nisem imela rada, nisem mogla. Nato se tip lepega dne pojavi oz. pokliče. Seveda me sprva skrega, zakaj sem šla to šudirat…………. Potem pa po dveh ureh, če me lahko pokliče, piše. Srce je začelo utripati hitreje ampak rekla sem kakor hočeš. In tako se je zopet začelo. Prošnje, solze…. po pol leta sem popustila. Prišla sva skupaj… Spremenil se je, ni hodil ven sam, poklical je… Ampak ljubosumnost je ostala. Podrejena sem mu bila skoz. Skozi sva imela probleme, skozi je zafrkaval, obtoževal… in jaz sem se trudila, da bi mu ustregla, ga prepričala v nasprotno. Ni verjel in ne verjame še danes. Delam kot konj, njegova mati in sestra pa uživata. Delam vsa moška dela, nikoli ne smem potožit. Komu? Spreva se skoraj vsak teden… In vedno znova. Ne sem to , ono, kot majhen otrok. Vabi obiske, on sedi, jaz delam. Kako boli. In potem pride da, ko je do mene dober, nežen….takrat sem srečna. Koprekršim njegovo najmanjšo pravilo, sem kaznovana, ne govori, me obtožuje, pocenjuje…. Takrat trpim. Takrat joče moja duša. Odločila sem se, da moram vstran, če hočem rešit še tisto nejkaj življenje, ki mi je ostalo… Lahko bi imela družino, srečno življenje, če bi bila z drugim..Tako pa nimam nič. Kaj nič?… imam materialne stvari, ki so vse njegove, jaz jih samo uporabljam. In ko bom odšla bom brez vsega. Žalostno, čeprav sem ves svoj denar vložila vanje. Danes je vesel in sem srečna, toda strah me je jutri… In dragi forumci tu jemljem moč, da se mu postavljam po robu, da se ne sekiram za vsako stvar, da se skušam imeti rada. Od začetka leta do danes sem drugačna, skoraj takšna kot želim biti… Pa vendar mi še nekaj manjka. In to je svoboda. Strah me je, ko bom ostala sama, da pri svojih letih ne bom našla sorodne duše, da ne bom imela družine, da bo hodil za menoj, da bo grozil… Ampak vem, da tokrat ne bom popustila, da bom trdna. Čeprav se bojim prihodnosti. Ne vem kaj me čaka. In kaj je še dodatni problem…nihče ne verjame kako je z nama…jaz sem tista, ki delam narobe, ki ga ne znam cenit…to mi je rekla njegova mama. Takšen je kot ona. Lahko bi še naštevala, pisala…. Ampak želim si le nekaj toplih besed in nasvetov, da bom to res storila. Moji sorodniki, sosedi pravijo naj grem in tudi drugi oz. ne pravijo naj grem. Sprašujejo kako vzdrži, da oni ne bi….
Da bom odšla in kljub stvarem, ki jih bo počel ne bom popustila. Ne smem, kajti vidim, da z njimi ne bom nikoli srečna. Nikoli se nisem vklopila v njihovo družino in vem, da se nikoli ne bom. Ne bom vzdržala tega pritiska. Narobe je bil zastavljen začetek. On planira družino….jaz ne morem. Ne ljubim ga, ne morem. Govori naj grem tja od koder sem prišla…. Iščem stanovanje in nekaj možnosti je, da ga dobim. Po eni strani pa se bojim. Kako naj izpeljem to, kar sem si zadala. Kako si naj dopovem, da sem vredna več, kot pa da čakam na negove lepe dni?

Se opravičujem, ker je moje pismo dolgo in vsem, ki ga boste prebrali. Ampak morala sem dati iz duše, iz srca. Ne morem več držati v sebi.

Draga Vera,

iz tvojega pisma sem prebral, da zbiraš samo še potrditev, da greš, in stavil sem se pri tvojem stavku. Kaj ti manjka? svoboda.
Ali je to kar imaš sedaj svoboda? Če nimaš nobenega denarja, nobenega premoženja, pa če ti vzamejo vso obleko in lahko gola stojiš sredi ulice imela boš tisto, kar si sedaj najbolj pogrešala. SVOBODO začel bo padati dež, ti pa boš samo raztegnila roke in zaplesala med vsemi tistimi kaplicami. Vsi ki bi te videli, bi rekli ženska je nora, vedanr samo ti boš vedela kaj imaš. Svobodo. Greš lahko kamor hočeš in delaš lahko kar hočeš. In ko si popolnoma na tleh se tolažiš, da greš lahko samo še navzgor. IN ko prideš do vrat potrkaj in se ti bodo odprla. In ko boš kaj želela, lepo prosi in se ti bo dalo. Naj izgleda še tako brezupno, nikoli nisi sama na tem svetu. Ko boš najmanj pričakovala, te bo nekdo tako močno presenetil, da boš…..Naj svet izgleda še tako krut in hladen, nihče ne more do konca izkoreniniti tisti majhen košček univerzalne ljubezni, ki obstaja in jo najde samo tisti, ki se res odpre, pa naj se zdi najbolj osamljen primerek na svetu. Nič drugega kot tople besede ti ne morem dati, vendar nikar ne odlašaj. vzemi kar je tvojega ali pa vsaj tisto osnovno in pojdi. ne razmišljaj, kje boš spala, akj boš delala, kaj boš jedla. Pojdi in bodi svobodna, še tako revna svoboda je boljša od zapora in najhujši je duševni zapor in ne telesni.

Vsak je vreden boljšega in vsakemu moramo to privoščiti. In tako privoščimo tudi tebi.
In nazadnje ostane to troje,
vera,
upanje
in
ljubezen.
In največja med njimi je ljubezen.

primož

Vera,

ganilo me je tvoje pismo. Ne bom ti pisala dolgih odgovorov, ker jih veš že sama. Pojdi, zaživi življenje in vzemi si pravico biti SVOBODNA.
Če ti bo hudo, če ne boš vedela, kam in kako, piši na forum. Izjoči bolečino, priznaj svoje strahove. Med mnogimi odgovori boš lahko ločila zrno od plev. In šla lažje naprej. Če želiš, mi lahko pišeš na mail.

Držim pesti zate. Vera, ljubezni je neskončno veliko… Preberi si pesem Nekoga moraš imeti rad… Imej rada reko, drevo, kamen… kar ti je ljubo, kar ti daje moč… predvsem pa imej rada SEBE!

Lp, Yo

Draga Vera,
vesela sem zate, ker si se odločila. Odločila, da hočeš svobodo, da si zaslužiš boljše življenje…. Vem, kako je, ko razmišljaš, zbiraš pogum, se spreminjaš…… Razumem tvoj strah. Lani sem šla čez vse to.Ampak vse se da! Meni je pomagalo, da sem na pomoč poklicala svoje angelčke. Vem, sliši se čudno, ampak jaz verjamem, da nekje nekdo bdi nad nami (pa ne Bog kot nam ga predstavljajo razne religije) in ko si na pravi poti, ti pomaga. Prav tako kot so moji angelčki pomagali meni, bodo tebi pomagali tvoji. Samo prepusti se, strah bo prisoten, definitivno, ampak, boš videla, na koncu bo vse prav. In ne boj se njegovih morebitnih groženj, prošenj… Opravljal te bo pred ljudmi, njegovi te bodo prikazovali v najgrši luči, ampak ti greš lahko čez vse to. Boš videla, kakšno moč ti bo dala že zavest, da si svobodna, da lahko živiš tako kot sama hočeš.
In želim ti veliko moči, samozavesti, sreče in ljubezni!!!!!!