Zdravo!
Že kar nekaj časa se ukvarjam s svojo samopodobo in samozavestjo, ker sem ugotovila, da sem oboje povezovala z odobravanjem ali neodobravanjem s strani fantov, ki so mi bili všeč. Zdaj napredujem oziroma sem mislila, da napredujem. Že nekaj mesecev sem zaljubljena v enega fanta s katerim skupaj delava. Nekaj časa je kazalo na to, da se najin odnos lepo razvija a je potem nekaj prišlo vmes. Kakorkoli že, on je v tem času začel hodit s punco. Kljub temu, da mi je še vedno všeč, se trudim, da bi ga sprejela kot kolega in da mi ne bi bilo hudo, sploh, ker veliko hodimo skupaj ven (smo družba). Zadnje čase pa vidim, da se zelo pogosto druži z eno punco, ki je začela delat pri nas in mislim, da sta si všeč.
Vem, da bi bilo najbolje, da mu zaželim vse najboljše in se odmaknem ter skušam spoznati koga drugega. A mi gre vse skupaj preveč do živega. Očitno nisem še dovolj napredovala pri sebi, ker v njegovi prisotnosti vedno dvomim o svojem izgledu in osebnosti. Tega ne maram. Nočem da bi bilo moje mnenje o sebi podano na podlagi tega kaj si nekdo misli o meni. In berem knjige, hodim na seminarje, si govorim afirmacije – in ko mislim, da sem prišla nekam, ga zagledam in vidim da to ni to, da nisem prilezla nikamor. Ne zaljubim se prav pogosto, ko pa se, je to kar močno.
Ne vem kaj naj še naredim, da mi ne bi bilo tako zelo hudo. Da bi skušala ostati ravnodušna, ko ga vidim s tisto punco. In da bi lahko dala možnost sebi, da spoznam koga ne glede na to a je on v bližini ali ne.
Mi lahko poveš svoje mnenje o vsem tem?
Lp, Ina

Nikar se ne trudi, da bi ostala ravnodušna. je že tako v odnosih, da prav lepo napredujemo in potem pride kriza. Ni partnerskega odnosa, ki ne bi imel “fight” ali slab dan, celo teden ali več.
V vsakem odnosu so tudi težki trenutki, kot sestavni del življenja.

Življenje je naša največja šola, samo šola ni vedno življenska. Vsi iščemo, ampak nihče ne ve kaj. Važen je občutek, da živimo, da se dogaja.

kaj pa je smisel življenja? Kaj je najvišja stopnja modrosti?

Poiskati samega sebe?
Ljudje iščemo, se trudimo, gledamo v notranjost, poiskušamo tisoč in eno varianto. beremo knjige, obiskujemo raznorazne tečaje, joga , reiki…ki…chi…..drugič hodimo na predavanja, se smi udeležujemo konferenc, se vpisujemo v sekcije, izpisujemo, enkrat se odločimo, da ne bomo več govorili, drugič smo spet glavni v debati in razpravi.

Samo, da vemo, ali bolje, da imamo občutek, da se dogaja. Za vse dogodke in čustva, ki so se zgodila s tem fantom, si pripisala krivdo sebi, z razlogom, da nisi nič napredovala, da nisi prišla nič višje.

predlagam ti, da prebereš knjigo ALIKIMIST, dobi se jo na čopovi ulici in še kje drugje. Ko jo boš pa brala boš imela nešteto misli, kje si grešila.

Jaz pa ti bom odgovoril: Vse tisto kar iščeš, že imaš.

Primož

Ravnodušnost?
Naj ti povem eno zgodbico…resnično.

Nekega dne sta se mož in žena znašla pred odvetnikom. Mož je namreč zahteval ločitev. In ženi sploh ni bilo niti najmanj jasno zakaj. In ko je odvetnik vprašal zakaj, je ta dejal da žena zmeraj počne vse po svoje in ga nikoli ne vpraša za mnenje in da sklepa, da ga pač ne mara.

In potem odgovori ona:” Oprosti, ampak vedno sem mislila da se strinjaš z mano, ko nikoli nič ne rečeš proti mojim predlogom.”

In ko ga odvetnik vpraša zakaj je bil vedno tih pri odločitvah je on rekel:” Ni se mi zdelo duhovno, da ji nasprotujem, saj bi s tem pokazal svojo sebičnost in bi pomislila, da je nimam rad”

Poanta je, da ni nič narobe, da ti je hudo in da nisi ravnodušna.