Pozdravljeni,

Ce imate s tem izkusnje, je nasvet zelo dobrodosel…

Naj pa vseeno se razlozim za kaj gre.
Torej:
stara sva 30 let, porocena slabo leto, skupaj 4,5 let, brez otrok. Ko sva zacela hodit, je bilo tako, da je bila zena zelo zelo nesamozavestna in nezadovoljna sama s sabo. Scasoma sva prezivljala vse vec casa skupaj nakar je ona zacela govorit, “kako je to lepo da sta dva vedno skupaj, imata posel, ki ga opravljata skupaj in sta sploh cele dneve skupaj, povsod gresta skupaj, itd,…in da tako pac v bistvu ce se imata dva rada tudi mora bit”. No jest sem se zaposlil tam kjer je delala ona, kasneje pa sva zacela s privat poslom skupaj, kar je pomenilo, da bova se vec casa skupaj. Kmalu potem je predlagala, da se preseliva skupaj, itd. Jaz sem nehal hoditi ven s priatelji, ker ce sem sel (sej ene parkrat sem imel te zelje in sem zelel pac ven s prijatelji in sem tudi sel),… so bile z njene strani take traume in solze in bolecine in obtozevanje, da je bilo groza,…. vedel sem da bi tako razmerje (ko eden izmed partnerjev nima toliko samozavseti in samostojnosti, da poskrbi sam zase in zaupa ljubecemu partnerju) koncati!!! Toda nisem je zelel prizadeti in imel oz. imam jo res rad in sem bil tiho, jo samo potolazil in prenehal hoditi ven brez nje. Potem tudi to ni bilo dovolj,… ves cas je zelela, da bi se porocila, saj ce bi jo imel res rad, ne bi nic cakal, itd. In ko se mi je zdelo da je vsaj pribljizno ze cas, sva se porocila.
Sedaj sva pa skos skupaj,… ona je se vedno nesamostojna (sicer malo manj) in ne prevzema nobene odgovornosti za svoje zivljenje oz. to da je vedno slabe volje in nezadovoljna,…. jaz pa sedaj ne vem vec kaj naj naredim, ker nisem reagiral takoj na zacetku!?!?
V bistvu sem pri vsaki od omenjenih prelomnic vedel kaj moram narediti oz. kaj je prav, pa vendar sem ubral nasprotno pot. In to res ni bilo prav!
Tudi sama je ugotovila, da ni naravno, da sta dva vedno skupaj, saj se (hoces noces) prenazres eden drugega,… tako da zdej sploh ne ve kaj jo tocno matra, toda cisto cel cajt je »na robu« : (( Znori ob moji najmanjsi kritiki, opazki in cudnemu stavku – seveda to kar pravim jaz se meni ne zdi kaj posebno nesramno, kriticno, ocitujoce, itd., saj se res trudim, da bi bil cimbolj ljubec,… no seveda tudi meni popustijo zivci in pol je cela stala se 2 dni.

Kaj mi predlagate? Kako naj se lotim zadeve, saj kar spokat in it (vsaj za kaksen mesec, bi koristilo, da bi se soocila sama s sabo) je skoraj nemogoce, saj me nanjo veze 100 formalnosti. Samo sem pa na koncu z zivci,.. ampak ne zelim zbezati oz. Se skriti pred tezavami!! Toda z njo je dialog nemogoc, saj ze po 5ih minutah intenzivnega pogovora (intenzivnega mislim, da clovek pove svoje mnenje, ga argumentira in zagovarja, drugi pa pac zagovarja svoje,… ampa se vedno mora bit dialog, brez povzdigovanja glasu, razburjanja in zaljivk) Ona po 5ih minutah ze razmiljsa o samoomoru (ce malce karikeram)-torej boli jo glava, dere se, ni sposobna vec poslusat ali normalno odgovarjat, itd.
Sej bi si mislu da je mogoce problem v meni (in delno jasno tudi je), ampak ona ma isti odnos s svojo sestro in svojo mamo – torej se ne more pogovarjati z njimi.
Za vse stvari, ki se ji dogajajo krivi druge,… vsi smo za nekaj krivi,.. samo ona ni za nic!

Sej poskusam delat svoje stvari in ziveti svoje zivljenje, (ala »se bo ze skupirala bejba«) samo je to zelo tezko, ce imas vse kar pocnes skupno ; ((

Zelim ji pomagat, saj si zelim biti z njo!

Kakrsnikoli nasveti in pomoc od bralcev foruma, ki imajo podobne izkusnje bo vec kot dobrodosla!

Hvala,
Grega

Prepričan sem, da bo marsikdo napisal veliko svojih izkušenj, vsakega samo prosim,d a niste kritični do vprašanja niti do detajlov, teveč samo do svojega mnenja. Kajti verjamem, da je takšnih in podobnih situacij ogromno. Jaz na žalsot ali pa na srečo nimam ne vem kakšnih izkušenj z reševanjem svojih podobnih problemov. In kot si že sam ugotovil si vedel kaj mroaš narediti in anredil ravno nasprotno. In prav lepo je, da si se vseeno odločil, da bi na nek način rešil situacijo. Naj ti pa že v naprej povem, da se boš moral močno potruditi in da ne bo trajalo en mesec.
Da bi ti lahko jaz povedal še kaj več, bi moral slišati še njeno zgodbo in njena gledanja na skupno življenje, vendar je pa najtežje razložiti to partnerju, saj imamo v podzavesti, njega imam zato, da me razume in čim izkažemo kanček vprašanja, že vskipimo, češ, kako je možno, da ti mene ne razumeš. Ker pa sta ponavadi za vse kriva dva, imata vsak svoj prav in ravno to je problem, ker mislimo,d a imamo samo mi prav. In danes sem že napisal razmerje v partnerstvu v prav in narobe mora biti iz obeh strani 50 : 50.

Ja veliko bi moral vedeti o razmišljanju žene, kaj ti bodo drugi svetovali ne vem, vem pa da bosta morala biti zelo previdna in se močno truditi in seveda oba. Predlagal bi tudi obisk pri strokovnjaku in poiskati strokovno pomoč, saj bosta tako oba primorana reševati problem pri neodvisni osebi, ki bi lahko nepristransko svetovala obema kaj in kako.

Primož

Za začetek ji daj to pismo za prebrati in naj ti tudi ona odpiše, morda bo šlo bolje kot pogovor. Edino tam na koncu pisma “rad bi bil z njo” pripiši imam jo zelo rad in bi bil rad še z njo. Da ne bo imela občutka, da jo samo obtožuješ, ampak da bo vedela da jo imaš rad. Ženske smo občutljive na take detajle. Ali ona nima prijateljic, ali kakšne dekliščine na vidiku, fino bi bilo da bi šla ona ven brez tebe in se imela lušno, tako da bo bolje zastopila, če greš ti s prijatelji ven.

Hvala za nasvet,… kakrsnakoli podpora mi daje upanje!

Zena ne bo povedala svoje zgodbe tukaj, saj se ji ne bo zdelokul da sploh pisem sem, pa ne bo se ji zdelo kul moje stalisce!
LP, Grega

Grega!

Sam ne boš spremenil nič. Ženi boš moral odpreti oči in ji dopovedati , da njeno posesivno obnašanje ne pelje nikamor. Poiščita strokovno pomoč brez te se ne bosta izkopala iz krize v katero sta zašla. Predvsem pa mora žena spoznati, da se ne obnaša prav. Da njeno vedenje koplje grob vajinemu odnosu. Tudi ti boš moral pridobiti dobršno mero samozavesti. Oba sta vendar odrasla človeka in vsak izmed vaju ima pravico do samostojnosti in neodvisnosti. Priporočam ti knjigo Sanje Rozman – Rdeči oblak(ali nekaj podobnega). Poskusi ji napisati kaj te moti pri njej, kaj ti je všeč in kaj si ti želiš – mogoče vama bo to pomagalo da bosta pričela normalno komunicariti.Predvsem pa čimprej poiščita strokovno pomoč.
Želim ti veliko uspeha pri reševanju vajine zveze.

Grega, ko sem prebrala, kaj si napisal, sem v tem resnično prepoznala sebe in svoj problem. Ne bom razpravljala, zakaj sem takšna, ampak mogoče je tvoje pisanje pripomoglo k temu, da sem začela dojemat, kako težko je v takih trenutkih mojemu fantu z mano. Mislim, da se moram temeljito poglobit vase in ugotovit, zakaj me pravzaprav lahko takšne malenkosti tako vržejo iz tira. Povem ti, da včasih, ko moj fant hoče ven, začutim tako iskreno, globoko žalost, osamljenost, ne vem, pravzaprav, kaj… Prijateljice? Ja, saj so, mogoče jih res ni toliko, a kar nekako jih blokiram, najraje bi bila samo z njim. Zakaj? Ne vem. Ampak tvoja zgodba mi je dala misliti. In bom temeljito razmislila. Mogoče bi tudi tvoja draga res morala prebrati, kaj si napisal. Ne vem, sam jo najbolje poznaš. Ampak zgodi se, da ima človek problem, pa se sploh ne zaveda, da ga on povzroča. Veliko sreče, pa ne obupaj nad njo. Iz svojih izkušenj sodeč verjamem, da te močno ljubi. Moraš ji le pomagati, da bo videla, da če sta malo narazen, še ne pomeni, da jo zapuščaš. In da če se imaš lepo tudi z drugimi ljudmi, to ne pomeni, da ti je z drugimi lepše, kot z njo. Veš, zgodilo se je že, da me je v takem trenutku moj fant objel, brez kakršnihkoli prepričevanj in vprašanj, in mi rekel, da ne more brez mene, pa mi je bilo lažje in sem se zavedla neumnosti svojega početja. R.

Uf! Tole pa da človeku delo 🙂 Najprej naj ponovim Primoževo misel: premalo vemo o vaju. Morali bi slišati še drugo plat zvona.

Pa bom poskusila sklepati. Namreč, vsak tvoj podatek mi da neko novo idejo. Pa pojdimo po vrsti:

“Ko sva začela hodit, je bilo tako, da je bila žena zelo zelo nesamozavestna in nezadovoljna sama s sabo. … ” – Mislim, da če bi bila res tako nesamozavestna, te ne bi uspela prepričati v skupno življenje, poroko in vse to. Zato bom od tu naprej pisala vse s predpostavko, da JE dovolj samozavestna.

“Jaz sem nehal hoditi ven s prijatelji, ker če sem šel (sej ene parkrat sem imel te želje in sem želel pač ven s prijatelji in sem tudi šel),… so bile z njene strani take travme in solze in bolečine in obtoževanje, da je bilo groza.” – Mislim, da ni nobena težava it ven s prijatelji. To ne pomeni, da vsak dan in vsako prosto minuto. Kasneje se lahko z ženo dogovorita za termin npr. enkrat na teden za par ur. (Ne more biti tako nesamozavestna, da ne bi mogla biti sama nekaj ur. Še deset let starega otroka ali celo manj lahko pustimo samega za par ur.) Za začetek pa predlagam, da ji poveš, da si srečal starega prijatelja, da ti je predlagal, da se dobita, da bi izredno rad z njim spet podebatiral, da sta se zmenila takrat in takrat … in pač takrat greš. AMPAK! Nikar se ne vračaj pijan, v poznih nočnih urah, ko prideš domov se nikakor ne smeš vleči in zaspati … v vseh teh primerih lahko (upravičeno) ponovno pričakuješ izbruh, solze, obtoževanje … Razumeti moraš, da je med tem bila sama doma, ni se imela s kom pogovarjat in te je željno pričakovala. Torej, ko se vrneš, se vrni dobre volje, povej ji kje si bil, s kom si bil, kdo vse je še bil tam in naredi obnovo pogovora. (če te že ni bilo par ur, si verjetno izvedel kaj novega o čemer se bosta lahko še vidva pogovarjala – nekaj svežega vetra)

“Tudi sama je ugotovila, da ni naravno, da sta dva vedno skupaj, saj se (hočeš nočeš) prenažreš eden drugega,… tako da zdej sploh ne ve kaj jo točno matra, toda čisto cel cajt je »na robu« : (( Znori ob moji najmanjši kritiki, opazki in čudnemu stavku” – Vse to izhaja iz nezadovoljstva ob trenutnem stanju, življenju. To da sta neprestano skupaj, eden z drugim? Ja, kaj samo cele dneve delata skupaj in nato se pa gledata. A ne gresta nikamor, ničesar ne doživita, nič novega? Kaj pa skupni prijatelji? Posebno, ko je večja družba zna bit zanimivo za vsakega posebej (ko imajo ženske svojo debato, moški svojo …) Če je že tako, da ‘skupaj ali pa nič’, potem najdi nekaj, kjer bosta načeloma skupaj in vendar vsak s svojimi interesi idejami, aktivnostmi (npr. kakšno društvo, šport in podobno). Predlagaj, ona pa naj izbira.

“Toda z njo je dialog nemogoč, saj že po 5-ih minutah intenzivnega pogovora (intenzivnega mislim, da človek pove svoje mnenje, ga argumentira in zagovarja, drugi pa pač zagovarja svoje,… ampak še vedno mora bit dialog, brez povzdigovanja glasu, razburjanja in žaljivk) Ona po 5-ih minutah že razmišlja o samomoru (če malce karikiram)-torej boli jo glava, dere se, ni sposobna več poslušat ali normalno odgovarjat, itd.” – No, dialog pa mora biti. Tukaj pa, vsaj po tvojih besedah sodeč, bo pa potrebno več dela. Ženske s(m)o pač včasih malo čudne. 🙂 Na pogovoru je potrebno vztrajati. (če jo začne boleti glava, pa ji ponudi aspirin – pokaži, da želiš pogovor nadaljevati. Če ne takoj pa čez deset minut.) Poskušaj svoje argumente povedati ‘neargumentirano’, v smislu: jaz mislim tako in tako (te ne kritiziram, se ne pritožujem, te ne želim prepričevati …), povej kaj ti misliš o tem (ne napadaj me, ne vpij, ne žali …), zanimajo me tvoji pogledi, pogovoriva se in tako naprej, saj znaš. Imej le hladno kri in umirjeno nadaljuj s pogovorom, vztrajaj na tem, da želiš slišati njeno MNENJE. Ko se začetne strasti umirijo, zna pogovor nato prav lepo steči.

Tako. Nekaj mojih idej. Ali boš kaj od tega poizkusil ali ne, je seveda tvoja stvar. V vsakem primeru pa držim pesti, da vama bo uspelo zaživeti lepo skupno življenje v harmoniji in razumevanju.

Praviš, da ima isti odnos s svojo sestro in mamo, kot pa ga ima s tabo. Torej je verjetno začetek začaranega kroga potrebno iskati v njenem otroštvu in odraščanju. Kaj pa njen oče? Jij je morda zapustil, umrl? Se zato tako zelo boji, da jo boš tudi ti zapustil, je zato tako nesamozavestna in nesamostojna? Verjetno vzorce iz svoje primarne družine prenaša na vajin odnos. Podzavestno seveda. Morda je to ključ, da bi skupaj predelala njene vzorce, kako je bila vzgajana, kako se je počutila v otroštvu, kdaj je bila ranjena. Ker pa so te stvari zapletene, svetujem, da se obrneta na kakega strokovnjaka za te zadeve, da vaju bo on vodil skozi proces. Tvoja žena se močno boji samote in od tebe pričakuje, da boš rešil vse njene težave in odpravil bolečine, ki jih nosi v sebi. Tega pa seveda ti ne moreš naredit, ker je to njena naloga. Lahko pa ji seveda pomagaš. Napisanih je tudi kar nekaj knjig na to tematiko (npr. Gostečnik – Srečal sem svojo družino in ostale).

Zelo te razumem, samo, da je pri meni obratno – mož je skoraj natanko tak kot ti opisuješ tvojo ženo. In veš kaj, popolnoma besna pridem včasih nanj! JOOOj, kako! Pa ne vem, kaj naj. Kar šla bi, tako je težek s tem načinom.Zelo te razumem, ampak tudi jaz ne vem, kako naj to reč rešim. Zelo rada ga imam, ampak včasih je prava cokla za vratom.
Kako to rešiti?
A kdo ve?

menim, da tukaj posredi ni nesamozavest, pač pa dejstvo, da si jo ti, vedno ko je ona drla, tečnarila itd. ti podprl, poslušal, njene glavobole crkljal. in se obnaša kot razvajen pamž. manipulira, ker ve, da jo ljubiš. ti pa se, tako se zdi, nikoli ne upreš.
T.

Skupaj sva dvajset let.Imava dva čudovita otroka – dijaka. Še sama se nisva zavedala, da sva začela drseti navzdol, ostala sva brez služb, denarja,…. in najini osebnosti sta se spreminjali v dve osebi, ki hodita druga mimo druge. Komunikacija je zastala, začela sva se izogibati drug drugem, ko pa sva bila skupaj sva si pošiljala negativne signale. Dolgo sem razmišljala, da je problem pri partnerju in kaj sploh lahko naredim. Ni se želel odkrito in odgovorno pogovarjat, da bi šla po pomoč tudi ni bilo govora.
Splet okoliščin je bil tak, da se je v nekem trenutku zbal, da bo resno ostal brez mene. Takrat šele je pristal na strokovno pomoč. Po enem letu terapije je še vedno hudo, čeprav imava upanje, da bo bolje. Včasih že lahko sedeva in se pogovarjava.
Sedaj spoznavava, da sva po nekaj najinih začetnih letih začela vleči iz “daljne” preteklosti slabe trenutke. To je iz najinih družin, v katerih sva odraščala in je bilo tudi veliko težav. Spoznavava, da sva sodelovala 50:50.
Vsem bi položila na srce – pazite nase. Kot pravi Primož, imejte se radi, kajti le takrat boste lahko imeli radi druge. Z ljudmi okoli vas boste delali tako, kakor bi želeli, da drugi delajo z vami. Če bi jaz pred leti poazila nase, si nebi naložila tolikega trpljenja. Verjamem pa, da je težko priznati, da je problem v nas. Lažje je pokazati na druge. Vprašam vas, kako se počutite, ko rečete on/ona je problem…
Ste s tem zadevo rešili? Kaj se vam dogaja naslednji dan? Če se stvari ponavljajo, jih niste rešili. Torej poskusite pri sebi. Preverjeno! Deluje!

Primožu pa lepa hvala, da nam podarja Ljubezenske nasvete. Goethe je zapisal:”Kar v sebi gojimo, to raste.”

Da bi vsem ljudem zraslo veliko lepega.

dragi grega-morda se bo čudno slišalo toda jaz sem imela tako prijateljico kot je tvoja žena,vem ni isto je podobno-25 let sem se trudila da bi ji pomagala da bi postala samozavestna v vseh pogledih kajti imela sem jo res rada hotela sem ji pomagati,včasih tudi družino zanemarila zaradi tega samo da bi ji pomagala!Ne dragi moj to so takšni ljudje in žal ne da se jim pomagati in z leta se to še stopnjuje jaz sem dvignila roke če želi potoniti naj pač potone ravno tako pa razmišljaj ti saj si samo človek z dušo in telesom nisi robot ampak v vezi sta vedno dva.Upam da rešiš zadevo toda življenje je kratko da ga mečeš stran in v končni fazi tudi moški imate čustva tako kot me ženske.

Veliko sreče maky

Če ji boš pokazal, da jo razumeš in sprejemaš njene strahove, bo morda lažje, morda se ti bo celo odprla. Povej ji, da greš za nekaj ur ven in dodaj, da veš, da se ona takrat počuti osamljeno in negotovo. Povej ji, da jo imaš rad in da je ne boš zapustil, a rabiš malo časa zase.

Najbrž bo res vzrok v družini, kateri je odraščala. Tudi pri mojem možu je tako – njegov oče je odšel in ko jim je bilo z mamo najhuje (je šlo res za preživetje) jih ni niti pogledal.
Torej jaz vem za vzrok in strahove – ampak kako naprej?

Vzroke iz otroštva je možno odpraviti. Biti je le potrebno pripravljen veliko delati na sebi.

1) za začetek prebrati kako samopomočno knjigo kot je na primer od Susan Jeffers “Čar samozavesti”, ki se jo dobi tudi v knjižnicah in še kako na isti polici.

2) potem se tudi vključiti v kako samopomočno skupino (kot je na primer skupina od Sanje Rozman, čeprav je ta že nekaj let polno zasedena) oz. najti kakšno podobno skupino (menda se jih da zdaj najti kar nekaj v Sloveniji), kjer se sprožijo procesi odpiranja starih vzrokov (ki so povzročile nesamozavest pri človeku), in procesi odpravljanja le-teh.

Isto se dogaja tudi, če se odloči hoditi h kakšnemu terapevtu na individualno strokovno pomoč pri tem procesu.

Hola Tepka,

Predlog je maximalno vmesen, samo glede tega nameravam se malo pocakat, saj ni nujno da bo zadevo sprejela brez predsodkov,… ampak res zna pomagat!

Kul mi predlagas glede tega kaj naj se dodam oz. spremenim,… sej vem, fantje vcasih (verjetno prepogosto 🙂 pozabimo na to kaj punce rade slisite, tenks.

Mah, glede dekliscine,… sej ma prijateljice, sam se mi zdi da jekr mal padla vn iz tega , da gre s prijateljicami kam sama,…. bom probu to kdaj organizirat : )

kul si,
G

Tukaj ti mi težko povemo pravo stvar.

Je pa en način k ti bo mogoče pokazal kaj narest.

Reku si, da si do zdej zmeri vedu, kaj narest pa si zmer ravnal ravno nasprotno. Kar moraš narest v dani situaciji je pogovor, s sabo. Pa ne si lagat. Sej ljudje kr vemo kaj je treba narest, pr seb vemo, sam nimamo moči to tud spelat, ker se nam zdi težje.

Zdej mi pa povej, kje se vidš z njo po naslednjih 4,5 letih? A se vidis da boš srečen z njo in ona s tabo? A si se pred 5 leti vidu v taki situaciji kot si zdej? Kaj mislš da bo hujš zanjo, da še naprej ostane kot je, prepiri, strah itd. al da si mogoče nalijeta čistega vina? Ali jo imaš zares rad oz. jo ljubiš ali si sam sebi začel verjeti da jo imaš, ker si ji to tolikokrat povedal, da si jo potolažil in če bi zdaj rekel drugače, bi se izkazal kot lažnivec? Hočem samo reči, ne laži sam sebi. Mlad si še in ona tudi, živiš pa samo enkrat.

Veš kaj narest in ni važn, kaj ti bo kdo svetoval, verjel boš tistim, ki bodo imeli mnenje, ki se bo skladalo s tvojim. Tako da moj nasvet je, posluši se, ne ponavlat istih napak s tem, da deluješ proti sebi.

Velik sreče

Dragi Grega,

Najprej si postavi to vprašanje: ALI SE ŽELIM SKUPAJ Z NJO POSTARATI?

ALI SI LAHKO PREDSTAVLJAŠ, SANJARIŠ O LEPI BODOČNOSTI Z NJO, Z VSEMI NJENIMI MUHAMI IN TEŽAVAMI?
če JE odgovor DA, potem jo dovolj ljubiš in ji boš nekako pomagal.
Če je odgovor NE, NE PREDSTAVLJAM SI ŽIVETI CELO ŽIVLJENJE NA TAK NAČIN, potem je rešitev odhod.

Pri teh letih je to obnašanje skrajno nezrelo, mogoče ne bi bilo narobe, da obišče tvoja žena bolj strokovno pomoč, kot smo pa mi tukaj (npr. kakšnega terapevta, svetovalca)

Brez zamere, malo sem bila ostra. Ampak gre tudi za tvoje življenje.
želim vama uspešno “okrevanje”.

Cao R,

To je pa res fantasticno, da lahko z mojim odkritosrcnim pisanjem se komu pomagam. V Bistvu sploh nisem pricakoval takega odziva in toliko razlicnih odgovorov,… pa da bo vsak po svoje pravilen in prakticen.
Ti si pa definitivno najbolje opisla zenina custva:
“Povem ti, da včasih, ko moj fant hoče ven, začutim tako iskreno, globoko žalost, osamljenost, ne vem, pravzaprav, kaj…”
Tocno tako se tudi ona pocuti,… sej se noce in ne ve zakaj tocno se tako pocuti,… pa vseeno tako je?!? In ravno zato ji iz vsega srca zelim pomagat! In nimam navade da bi hitro odnehal. Pa tudi tako je da se »stanje« izboljsuje, samo vcasih ne tako hitro, kot bi si clovek zelel, prav tako pa gre vsake toliko zadeva tudi kaksen korak nazaj 🙁 In takrat je najtezje!!!

Saj tudi sam vem da me mocno ljubi, toda ponavadi tisto kar se najbolje oklepamo tudi kmalu lahko izgubimo.
Hvala za odlicne nasvete! Zavedati pa se moras, da sem tudi dam v tem celotnem casu preizkusil ze cel kup razlicnih “prijemov”, od objemov, poljubov, dolgih razlag, kratkih razlag, nic razlag, itd. In ugotovil sem, da vec ali manj ni recepta!!! Zal, vedno moras resevat situacijo na svoj nacin.

Tebi bi pa predlagal, da tudi ti poskusis poceti kaj sama, brez njega in se imeti fino! Sigurno obstaja nekaj kar si ti zelis poceti in njemu ni do tega, torej zacnes poceti to sama! Kaj pravis??? A je taka stvar?

Hvala za tvoje spodbudne besede in napisi se kaj!

LP, Grega