ne oprostim ti…
Ne morem več čakati,to moram povedati še nekomu,to mora ven iz mene!!!
Vse ti lahko oprostim,vse se počasi pozabi.A to da sedaj ne ljubim več svojega telesa,da mi je zaradi tebe moja nosečnost v veliko napoto in na koncu,da nedolžno bitje ki ga nosim pod srcem,zaradi tebe ni deležno moje 100% ljubezni,ne tega ti pač ne morem oprostiti !!Le kaj zavraga si čakal mesece odkar si izvedel,da sem noseča.Osvojil si mojo dušo ,srce,mene.Zaljubila sem se,bilo je lepo,a žal prelepo da bi trajalo večno.Si sploh pomislili na hude posledice,ki jih zdaj prestajam?Saj vem,da si me imel rad,čeprav si to le kazal,povedal pa mi tega nikoli nisi.Zdaj si odšel,se umaknil z izgovorom,da je moja nosečnost zate kot sekira v tvoji glavi.A v meni se je vse zlomilo,vse se mi je uprlo.Vsa ljubezen do male pikice,ki je rasla v meni je zbledela.Prav ta mala pikica je bila kriva ,da sem te izgubila,da sem izgubila nekaj,kar sem mislila da je resničnost in ne le sanje.
Vem,takrat sem bila tako ranljiva in nemočna.Očaral si me s svojo nedolžnostjo in jaz sem se ti odprla kot knjiga.Pozorno si me poslušal,mi dneve in mesece delil nasvete in mi krajšal samotne ure.
Želela sem si tega otroka.zelo.A ko si vstopil v moje življenje,je postal le še predmet zaradi katerega sem se morala odpovedati tebi,k isem te že dolga leta iskala.
Kaj naj zdaj počnem s to bolečino,kam naj zdaj s temi spomini,ki nočejo zbledeti?Kako naj pogledam v oči vsem,ki me imajo še vedno radi,a jim zaradi te bolečine in otopelosti te ljubezni ne znam več vračati?Nevem kako dolgo bom lahko še to prenašala?Solze se nočejo posušiti,vse me spominja nanj,življenje pa je eno samo,tako boleče in tako kratko…
Nesrečna…
Nesrečna,
pozabi na nesrečo, pozabi na preteklest….ne ne pozabi…samo sprejmi jo kot del življenja in da te potolažim…..življenje ni eno samo, zato se raje veseli, da ga je potrebno sedaj polno živeti, kajti vse kar boš storila sedaj dobrega in slabega boš odnesla s seboj. Kam ti ne znam razložiti, verjemi pa, da se določene stvari morajo zgoditi zaradi točno določenega namena, ki ga takrat zagotovo ne vidimo, ko nam je hudo. Ugotovimo vedno takrat ko vsak svoj ternutek življenja sprejmemo kot del sebe.
To je popolnoma enako kot sestavljanju puszlov – sestavljanke. Vsak košček v sliki ima svoj prostor, ki mu je točno namenjen in okoli njega se podavadi držijo še štirje drugi koščki, ki se morajo med seboj dopolnjevati v eno celoto. Naj ti še tako ne bo všeč barva na enem koščku in jo boš dala na stran, ko boš prišla do konca, boš ugotovila, da ravno zaradi tistega koščka slika ni popolna in čudovita. In to samo zato ker nekaj manjka in ne zato ker je grdo, zato ker NI!
Dokler ne sprejmemo svojega življenja v celoti, ne bomo srečni z lepoto svoje slike.
Vem pa, da v žalosti in trpljenju marsikaj rečemo, zato naj te popravim, da si vedno dopovej in vrni ljubezen nazaj do tiste male pikice. Nikar jo ne izgubi zaradi nekoga, ki mu je ta pikica sekira. Kajti ne glede na vse, tudi on bo moral ta košček pustiti v slovi sliki. Ti pa izberi moč in vso energijo, vso silo, vso ljubezen usmeri v tisto pikico, ki raste in raste in raste, in ki ti bo naredili toliko slabega in navsezadnje toliko dobrega. Bodi del nečesa večjega bolj čudovitega.
Žal pa je cel svet in naše življenje sestavljeno iz zakona polarnosti. Kar pomeni, da mora za vsak zakaj obstajati zato. Če želimo vedeti kaj je popolna sreča, moramo vedeti tudi kaj je nesreča. Eno brez drugega ne bi moglo obstajati, kakor ne bi mogli obstajati mi, če ne bi bilo moškega in ženske.
in veš kaj mi je rekel moj stari oče:
Primož, veš kaj je najlepše ko si čisto na dnu?????
Da si lahko vesel, da ne moreš iti še nižje! 🙂
Napisal sem nekaj besed, upam, da boš v njih našla kakšno podporo in verjemi: Nikoli ni vsega konec!
Primož
Draga nesrečna!
Samo to bom rekla, da ti IMAŠ pikico, on pa je NI VREDEN!!! In nikar ne povzroči tega, da bi še ti ne bila vredna te pikice, ki je gotovo nekaj najlepšega v življenju. Uživaj v tem, kar imaš. Zdaj se ti morda zdi nemogoče, toda so drobne stvari, ki ti jih lahko da le takšna pikica. Ne zavrzi je še ti, ker ni čisto nič kriva.
Tudi jaz bi ti rada napisala nekaj vzpodbudnega… razmišljam o možnih besedah, ki bi ti lahko pomagale… ker vem, da v sebi čutiš globoko bolečino… razočaranje… vendar pa verjemi, da se vse zgodi z določenim razlogom… ne zasovraži te svoje Pikice… sedaj namreč čutiš žalost zaradi njega… Ni ta Pikica razlog, da je odšel… On je odšel zaradi sebe… ker ni pripravljen… ker ne čuti… ne čuti tako kot ti… Pikica je mogoče le še pospešila zadevo…. Ni pa ona kriva… Na njo glej kot na darilo življenja… kot vir moči za naprej… ker če je on odšel, ti je ona ostala… in verjamem, da je ostala tudi ljubezen v tebi… zaradi bolečine jo ne vidiš… vendar s tem ko bo Pikica rastla, bo rastla tudi tvoja ljubezen do nje… imaš priložnost, da obogatiš svoje življenje… Ker se ob vsem tem spomnim na mojo mami… ker je večkrat poudarila, da sem ji kljub krutim okoliščinam obogatila življenje… tudi ona je morala namrec skozi mnogo ovir… ampak potem se je rada borila zame… ker je z mano zopet zacutila kaj je to ljubezen…
Želim ti res vse najlepše… da bi v tej bolečini zbrala vso moč… da bi se pobrala… in zakorakala naprej po svoji poti… najprej sama… kasneje pa s svojo Pikico… in tudi ljubezen srečaš na tej poti… tisto brezpogojno… verjemi.
Draga Nesrečna!
Zelo lepo si napisala, kar ti leži na srcu. Tako zelo, da si v meni privabila solze. Nikoli ne bom razumel, zakaj so moški taki, zakaj niso sposobni odgovornosti in se sprijazniti s situacijo. Edina stvar, ki mi pride na misel je, da je on slabič in da je še preveč negotov vase, vendar to ni opravičilo za to kar je storil.
Vendar navkljub vsemu moraš iti naprej…s svojo Pikico. Moraš vedeti, da Pikica ni le njegova, pač pa je vsakega malo in če jo boš zasovražila zaradi njegovih dejanj boš zasovražila tudi sebe.
Zato jo vzemi za svojo. Ne jemlji jo kot nesrečo, pač pa kot srečo, nekaj najlepšega, kot čudež življenja in boš videla kaj kmalu bo v tvojem življenju posijal sonček in kmalu se bo pojavil moški, ki te bo res imel rad in boste srečno živeli do konca svojih dni.
Zapomni si…Za dežjem vedno posije sonce.
Nesrečna, verjamem, da je hudo. Verjetno si tvoje bolečine niti približno ne morem predstavljati, lahko pa ti povem svoje misli.
Življenje nam včasih prinese res hude preizkušnje in tisti trenutek se nam vse zdi nepremagljivo. Ampak človek prenese izredno veliko in čez čas se pokaže, da so tudi hude stvari dobre. Dobre v tem smislu, da se iz njih nekaj naučimo, nekaj spoznamo in smo močnejši za naprej. In vse je na koncu prav. Pa se mogoče tega sploh ne zavedamo.
Poglej, ostala si sama s svojo pikico. Daj ji vso ljubezen, ki jo premoreš. Naj ti ne bo hudo za njim. Če je odšel, že ni bil pravi zate in za tvojo pikico. Boš videla, čez nekaj časa, mogoče mesecev ali pa let, boš vedela, zakaj je tako kot je. In takrat boš hvaležna. Za vse, za njegov odhod, za svojo pikico. Boš videla. In ne obupaj! Tvoja pikica potrebuje veliko ljubezni, prav tako pa jo potrebuješ ti, imej se rada, svojo dušo in svoje telo, in verjemi…..tudi zate bo posijalo sonce!
Veliko sreče v življenju!!!!
Sprejmi jo. Pocasi, ne razmisljaj o njem (vem da je tezko). Posveti se nosecnosti, zacni brati knjige, kupi si revije. Pogovori se s prijateljicami.
Vsi smo ob tebi (oh, ko bi ti le lahko kako pomagala).
Res bo posijal soncek, najprej ob rojstvu, potem pa se ob moskem, ki ga bos spoznala, ki te bo ljubil. Tebe in TVOJO Pikico.
Misli na otrocicka. Kako bosta uzivala. Kako te potrebuje, kako uziva v trebuscku v katerem se pocuti tako varno,…
Pa veliko zdravja ti zelim.
Drzi se.
Ana
Res hvala vsem za vse te vspodbudne besede.Upam,da mi bo uspelo pozabiti nanj,ki je strl moje srce in dušo.Upam,da mi bo vsaj malo uspelo uresničiti vse te vaše želje.Težko bo ravno zaradi tega,ker nikomur ne pustim blizu,ker sem se zaprla pred svetom in o tej zadevi ne govorim z nikomer.Spomini so presveži,da bi o njih sploh razpravljala.Upam,da bo rek”čas zaceli vse rane”veljal tudi zame.
LP
Živi v ljubezni, ne v sovraštvu, predvsem zdaj, ko pričakuješ nebogljeno bitje, ki te bo rabilo 24 ur na dan!
Sedaj se ti zdi da si sama, da si izgubljena, pa ni tako, rada se imej, še bolj pa to malo bitje, ki te bo osrečilo z vsakim trenutkom, ko ti bo zrlo v oči, raslo in boš najsrečnejša mamica ko te bo prvič pogledalo, pa ko se bo porodil prvi smehec, zavedaj se da boš izkusila nekaj najlepšega ko boš lahko živela in se razdajala svojemu otročku in boš zanjga vzor in edino kar bo imel in kar mu bo dovolj da bo srečen.
Rada imej sebe in še raje otročka…..verjemi da ti bo ljubezni vrnil na kubik!
by l.