že enkrat ste mi pomagali z nasvetom pa upam da mi boste tudi tokrat.
prvič sem dojila dve leti in pol. sedaj imam leto staro hčerko, ki jo še vedno dojim. Problem nastaja saj je dokaj hitro dobila zobe. Dosedaj je vlekla v redu, sedaj pa je začela obupno gristi. Zgodilo se je da me je že tako ugriznila, da mi je iz bradavice pritekla kri. Ker me zaradi grizenja bradavice bolijo sem se odločila da jo počasi (v roku pol leta) odstavim. Sedaj sem začela dojiti samo zvečer in ponoči, čez dan pa ne. Ampak ker je bila zavajena zmeraj zaspati z dojenjem sedaj kriči in vrešči ko mora brez dojenja spat. Pa to še nekako gre. Zanima me kako naj jo potem (čez kakšen mesec) navadim da bo tudi zvečer in predvsem ponoči spala brez dojenja. Zbuja se namreč zelo pogosto ampak ker se dojiva ni joka in stoka. Strah me je da bo potem cele noči vreščala in skušala izsiliti svoje. Imate kakšen nasvet?

Draga Bunka,
se opravičujem, ker navajam le povezave. To ne pomeni, da vas na hitro odpravljam, ampak da sem le malce v stiski s časom.

Odstavljanje in kako nato ponoči?

O tem, kako ponoči z otrokom, je napisanih ogromno knjig, večina svetuje postopno ukinjanje enega obroka in podaljševanje časa med njimi in načine treninga, kako otroku podaljšujemo spanje in kako trenirati njihov jok. Ki so bolj ali manj uspešni. Žal s tem nimam osebnih izkušenj in takšnih načinov tudi ne sprejemam, ker mojih otrok nismo nikoli trenirali za spanje ampak smo se prilagajali trenutni situaciji. Kaj sedaj? Najprej vam predlagam v branje knjigo E. Pantley o otroškem spanju: “Otroško spanje, brez joka v sanje”.

Ne vem, ali ste že brali moje odgovore glede odstavljanja, povsod pišem, da se odstavljanje začne naravno, postopno in počasi – s prvo žlico goste hrane. In kakor sem že mnogokrat napisala, da dojenje ni samo hranjenje in da se otroci med seboj zelo razlikujejo…. je tudi odstavljanje močno (od otroka) odvisen proces. Nekateri se pri 13. mesecih nimajo časa dojiti, nekateri pa bi se dojili še dolgo v tretje leto…

Tukaj pa je še povezava na članek “Odstavljanje postopoma in z ljubeznijo”:

Grizenje?

Dobro je, da veste, kako ravnati ob morebitnem ugrizu. Spontan odziv na ugriz je namreč takšen, da mati krikne in odrine otroka od sebe. To dojenčka lahko prestraši in odvrne od nadaljnjega dojenja, obenem pa lahko materi poškoduje bradavice.

Učinkovito je, da otroka ob ugrizu pritisnete k sebi, saj bo zaradi zamašenega noska odprl usta in spustil bradavico. Mirno in odločno mu povejte, da tega ne sme početi. Če se ugrizi ponavljajo, imate lahko ob otrokovih ustih pripravljen prst, ki po potrebi potisnite v njegov kotiček ust.

Grizenje lahko preprečite tudi tako, da med dojenjem posvetite otroku vso pozornost (da ne bo iskal pozornosti z grizenjem) in poskušajte predvideti, kdaj bi lahko prišlo do ugriza. Otroci to največkrat storijo ob koncu podoja, ko potešijo lakoto, pred ugrizom pa lahko opazite tudi posebno napetost v otrokovih čeljustih, kar je še pravi čas, da prekinete dojenje.

Če otrok grize zaradi bolečin v dlesnih, ki jih povzroča izraščanje zob, mu pred dojenjem hladite dlesni s hladno mokro krpico, z ohlajeno igračko, ki jih prodajajo ravno v ta namen ali pa mu ponudite mrzel košček sadja ali zelenjave (pazite, da se mu en zaleti).

Kakor ste že sami pravilno ugotovili, mamičin krik otroka lahko ali prestraši ali pa neznansko zabava in bo poskušal vedno znova. Različne mamice smo našle različne rešitve, dejstvo pa je, da še najbolj pomagata: mirnost, potrpežljivost, dobra volja in čas.

Moja starejša dva nista nikoli ugriznila, medtem ko je bil najmlajši pravi Grizli (z veliko začetnico!). Priznam, da je bilo v času, ko so mu začeli izraščati prvi zobki dojenje lahko prava muka, ko sem samo čakala, kdaj bo malce ogrizljal… auaaaa… me kar strese, ko se spomnim. V takih trenutkih sem pazila, da sem bila bolj pozorna na njegovo dojenje in sem se naučila že vnaprej predvideti, kdaj bo preveč stisnil… Tako sem imela poleg kotička njegovih ustnic vedno v pripravljenosti mezinček, s katerim sem takoj, ko sem začutila trši prijem dlesni in zob posegla v kotiček ustnic in “odlepila” prijem. No, pri desetih mesecih je imel že osem zob in ni več grizel. Grizenje je bilo najbolj izrazito v času izraščanja (od petega do osmega meseca) enic. Le tu in tam se ponoči zgodi, da v spanju zelo močno stisne dlesni in zobke.Zato ga (če sem dovolj budna) takoj snamem z “dude”, ko neha aktivneje sesati…

O grizenju smo se mamice na forumu »Starši-staršem« že večkrat pogovarjale, različne mamice so imele različne učinkovite rešitve:

Nataša pravi, da če jo je otrok ugriznil mu je jasno in odločno povedala “ne grizi”, ter ga odložila (na kavč, posteljo ..) in se od njega odmaknila. Z dojenjem je tisti hip definitivno prekinila in se od otroka odmaknila, vendar brez scen, mirno. Konec dojenja, konec zabave.

Tinkara pa je pisala:
Ksenja šoster Olmer predlaga še eno finto – otroka ne odtrgajte z dojke (tako naredite še večjo škodo), pač pa ga pritisneš ob sebe – tako mu zamašite še nosek in otrok spusti. Priznati moram, da meni mezinček ob kotu ustnic ni nikoli pomagal, je veselo ugriznil še vanj! Tisto s pritiskom pa je – predvsem pa sem mu mirno rekla “ne” in je po enem času prenehal – če pa je imel žur in je dejansko hotel uporabiti mojo bradavico za drgnjenje po zobkih in dlesnih, pa sva se nehala dojiti za 10, 15 minut in sem mu ponudila ohlajeno krpico. Če je bil lačen je vztrajal pri dojki in kmalu pogruntal, da z grizenjem ne bo prišel daleč. Ne se bat, saj se hitro naučijo…