Še najina izkušnja
Lep pozdrav
Najprej se moram zahvaliti Karmen, za članek o dojenju nedonošenčkov. Me je pripravil k temu (pa tudi ostale stvari prebrane na tem forumu), da nisem prehitro obupala in se sedaj, z mesec in pol staro hčerkico lepo dojiva; brez dodajanja po flaški, brez nastavka… Hvala, hvala, hvala!
Za vzpodbudo ostalim manicam, ki se bodo znašle v takšni situaciji pa:
ko so Hano po 10 ih dneh (rodila se je v 34. tednu) premestili iz KC (kjer so ji pomagali dihati z respiratorjem) na pediatrično kliniko, sam odšla tja tudi jaz. Takoj so jo (verjetno tudi zaradi moje sitnosti) začeli hraniti po flaški (nekaj obrokov še vedno po sondi, ker se je pri sesanju preveč utrudila). Po nekaj dneh sem jo tudi prvič pristavila k prsim in bila razočarana. Spila je 8 ml. In tudi pri naslednjih podojih ni bilo dosti boljše (samo drugi dan je zaporedoma spila 35 in 30 ml, potem pa nekajkrat tako rekoč nič).
Dojila in hranila po flaški sem jo sama vedno le čez dan, ponoči pa so jo nahranile sestre (rekoč, da naj si jaz odpočijem). Vse lepo in prav, dokler nisem nekega juta videla, da ji je sestra ponoči zopet vstavila sondo (je pač lažje in bistveno hitreje). Kljub temu, da se je to zgodilo samo enkrat, sem od takrat naprej vztrajala, da hči hranim sama tudi ponoči. Sicer so bile sistre zelo prijazne in potrpežljive.
Malo več je spila pri prsiih, ko so mi sestre prinesle nastavek. Vsako hranjenje je trajalo dooooolgo. Najprej sva se potili pri prsih potem pa pri flaški. (Mi mogoče zna kdo razložiti zakaj v bolnišnici uporabljajo cuclje iz katerih mleko dobesedno lije.) Skoraj nikoli nisva končali prej kot v eni uri.
Ko sva po 8 ih dneh odšli domov, ni nobenega obroka pojedla izključno na prsih, pravzaprav vedno večji del po flaški. Sicer sem si zelo želela, da bi se dojili, ampak tolažila sem se s tem, da je najvažnejše da dete napreduje. Doma sem seveda poslušala napovedi babic in tet, da če se dojenček enkrat navadi na flaško, ga je težko tega odvaditi. Pri sebi pa sem še vedno bila prepričana, da nama bo uspelo. Najprej sem Hano verjetno šokirala s cucljem, z eno luknjico (se je treba kar pomatrat)! Ona pa mi je vrnila s tem, da je popila zelo malo (20 – 30 ml): Prej seveda tudi nekaj pri prsih (tehtala je doma seveda nisem). JAz sem bila vsa panična, da poje premalo, da bo začela hujšati… Skoraj sem že šla nabavit nov cucelj No potem pa je prišla pat. sestr in jo stehtala: v 5 ih dneh je pridobila 190 g. Sedaj se je mamica umirila (očitno poje dovolj). In kot po čudežu je tudi Hana vzljubila prsi in že čez dva dni ni marala več piti po flaški. Sedaj sva doma že tri tedne (rok sva imeli 5.10.) in že 2 tudi nastavka ne potrebujeva več. Dojenčica je kadar je lačna (je ne prebujam), podnevi vsaki 2-3 ure, pa tudi pogosteje če je treba (včasih pa se tudi samo crkljava), ponoči pa spi celo po 5 ur skupaj.
Torej, vse se da, če je le želja in vztrajnost, pa tudi trma ne škodi. Malo sem se razpisala, ampak upam, da bo naša zgodbica o uspehu komu koristila.
Veliko lepih trenutkov z vašimi malčki!
