Draga Karmen,

na nekem drugem forumu, zdi se mi da “starši staršem” je nekdo povedal, da se dojenček ves dan joče in da so to kolike.

Kot se jaz spomnim, pri svojih dveh otrocih, od tega je že neka let, so bile kolike zvečer, vedno ob približno enakem času in so trajale tudi vedno enako dolgo. Odvisno, pri enem otroku 20 min, pri drugem malo več, ampak nikakor ves dan. Otroka sta bila dojena z mojim mlekom.

Torej, zdaj pa me zanima, ker sem že malo pozabila, kako je s tem. Bojim se, da starši zmotno celodnevni jok pripisujejo kolikam in spregledajo druge motnje.

Kako je s tem?

Oooo, Thailand živijo,
vaša vprašanja so mi zelo všeč, ker me ponavadi spodbudijo tudi k malce širšemu raziskovanju. In ker mi že od julijske konference LLLI »leži na duši«, da napišem nekaj stvari o kolikah, je tole vprašanje še kako padlo na plodna tla 🙂 Kaj imajo kolike zvezo s konferenco LLLI? Takole, prav na konferenci sem poslušala nadvse zanimivo predavanje dr. Harveya Karpa, zelo spoštovanega pediatra, ki se je »specializiral« za problematične dojenčke in kolike. Kar je najbolj zanimivo pri vsem tem je to, da je predavatelj popolnoma »zminiral« vse klasične predpostavke ali vzroke, ki jih pripisujemo kolikam pri dojenčkih. Naj najprej na kratko strnem glavne točke njegovega predavanja:
1. Vsi dojenčki jokajo, toda večina novopečenih staršev nima izkušenj, kako jih pomiriti.
2. Prvi trije meseci? Človeški mladiči so rojeni tri mesece prezgodaj.
3. Kako pomirimo dojenčka, ki joka?
4. Metoda petih postopkov.

Dojenček joka

Prosim, ne me razumeti narobe. Ne pravim, da je to, da vaš dojenček joka nekaj slabega. Pravzaprav – to, da dojenček joka – je zelo dobro. Dojenček nam z jokom sporoča, da nekaj ni v redu. Po vrsti:
1. Ali je dojenček lačen? Nahranite ga.
2. Ali je dojenček moker? Zamenjajte pleničko.
3. Ali je dojenček osamljen? Dvignite ga v naročje.
4. Ali dojenčka dajejo vetrovi? Pomagajte mu podreti kupček
5. Ali je dojenčku hladno/pretoplo? Oblecite ga primerno.

Problem nastane, ko nič od zgoraj naštetega NE DELUJE. Znanstveniki, ki so preučevali kolike so ugotovili, da eden od petih dojenčkov joka zaradi neznanega razloga. Jok dojenčka je neverjeten, para nam srce, po telesu pošilja hormone in starši imamo nujno željo, da jok našega otroka utihne. In zato bi storili vse. Starši, ki imajo dojenčke, ki neprestano jokajo in jih cele dneve in noči nosijo v naročju, pa se poleg tega, da se sprašujejo kaj delajo narobe srečujejo še z mnenjem okolice: »ja, dojenček se bo razvadil«. Kot da to še kaj pomaga zraven? In ne smemo pozabiti na občutke, da smo nesposobni starši. Tudi ti znajo biti zelo hudi. Današnji starši imajo precej manj spretnosti iz znanj o skrbi za dojenčka kot prejšnje generacije. Ali ni zanimivo, da je v naši kulturi potrebno več ur praktičnega pouka za vozniški izpit, za starševstvo pa ne potrebujemo prav ničesar?

KOLIKE – DRUŽINSKA KRIZA

1. Kaj so kolike?
2. Deset najpogostejših teorij o kolikah.
3. Deset temeljnih dejstev o kolikah
4. Najnovejših top–5 teorij o kolikah

Ni dvoma, dojenček, ki ima kolike lahko joka dalj časa in glasneje kot zmore marsikateri odrasel človek. Odrasel človek, ki bi jokal s toliko energije in moči, bi bil po petih minutah vpitja na vso moč popolnoma izčrpan. Beseda »colic« izhaja iz grščine, iz besede »kolikos« in pomeni »debelo črevo«. V antični Grčiji so starši verjeli, da otroci jokajo zaradi bolečin v črevesju.

Večina normalnih, zdravih otrok ima več obdobij jokanja, ki ponavadi trajajo največ 5 minut in preko dneva največ pol ure skupaj. Ti otroci so ponavadi po hranjenju zadovoljni, podrejo kupček in zadremajo ali z zanimanjem opazujejo okolico. Če otrok zajoka, se pomiri takoj, kot ga matere pristavijo k prsim ali vzamejo v naročje. Prave kolike pa pomenijo obdobja intenzivnega joka, ki lahko traja več ur skupaj!

Kako vemo, da ima naš dojenček kolike?

Pediatri pravijo, da ima otrok prave kolike takrat, ko joka po »pravilu treh«. Kaj to pomeni? »Pravilo treh« pomeni, da dojenček joka najmanj tri ure na dan, tri dni v tednu in tri tedne zapored. Nekateri pravijo, da ima dojenček kolike tudi če ne paše v »pravilo treh«, toda pogosto brez razloga glasno joka.

No, nekateri starši so »pravilo treh« predefinirali v: otrok ima kolike takrat, ko njegova uboga mamica potrebuje tri varuške, tri margerite in … tri pare rok. (ok, vsako pravilo ima lahko tudi izjeme).

Kaj pravzaprav res povzroča kolike?

Devet od desetih staršev otroka s kolikami je prepričano, da otrok joka zaradi bolečine. Ta razlog je videti kaj razumen, saj otrok, ki ga mučijo kolike:
– ni potolažen le z navadnim nošenjem in crkljanjem
– se pogosto krčevito zvijajo, krčijo in godrnjajo
– začnejo in končajo jokati zelo nenadno, kot bi odrezal
– njihov jok ima nadvse predirljiv zvok, podoben tistemu, ko odrasel človek kriči v bolečini

Kako so naši predniki razlagali kolike? Še nedolgo nazaj so ljudje verjeli, da pijavke zdravijo bolezni in da se dojenčki rodijo slepi. Ko so v kameni dobi ugibali zakaj dojenček joka:
– Lačen je.
– Zebe ga.
– Potrebuje svež predpasnik (prednik današnje pleničke).
– Uročile so ga zlobne čarovnice.

V naslednjih stoletjih se je razvilo kar nekaj teorij, naj naštejem le nekatere:
1. Nekdo, ki ne mara matere je dojenčku dal »hudobno oko«.
2. Dojenčkov duh je nesrečen, ker ga oče ne priznava.
3. Otroka je obsedel hudič.
4. Dojenček komunicira z duhovi nerojenih otrok.
5. V dnevnem času so odrasli tisti, ki so glasni, ponoči pa dojenčki.
6. Jokanje dojenčka je božja kazen za izvorni greh Adama in Eve.
7. Materino mleko je preslabo, preredko, prevodeno.
8. Materino mleko je premočno.
9. Travma med nosečnostjo je naredila dojenčka boječega.

Jok je dober za pljuča.

No, v resnici je jokanje tako dobro za razvoj pljuč kakor je krvavitev dobra za žile (Lee Salk). V mnogih letih so mnogi starši spoznali, da dojenčki jokajo in nato zaspijo. Zato so nekateri »strokovnjaki« predpostavljali, da dojenčki morajo jokati, da razvijajo pljuča in da ob tem izpustijo vse vetrove, da lahko mirno zaspijo. No, s tem se absolutno ne strinjam. Seveda, ideja, da je jokanje dojenčka dobro zanj je popolnoma nelogična tako z biološkega kakor tudi z evolucijskega gledišča. prvič: zdravi dojenčki ki ne jokajo imajo prav tako zdrava in razvita pljuča kot otroci ki jokajo. Drugič: dojenček v pradavnini bi se z jokom izpostavljal nevarnosti, saj je jok privabljal sovražnike v rodovno skrivališče. Je pa res, da:
– so dojenčki lahko razdraženi zaradi preobilice dogajanja preko dneva, prehitrega tempa življenja
– nekateri dojenčki dobesedno ignorirajo najboljše možne namene svojih staršev, da jih potolažijo
– kričeči dojenčki dobesedno pregorijo in utihnejo zaradi utrujenosti
Toda, saj vaš otrok ni majhen ekonom lonec, ki mora »spustiti paro« preden se ohladi. Puščati dojenčka jokati je tako, kot da bi nastavili ušesa ob vaš avto, ki ima vklopljen alarm in čakali, da baterija odpove. No, sedaj sem prepričana, da nekateri, ki tole berete razmišljate: »Tudi jaz se počutim bolje, ko se dobro izjočem«. Seveda je to popolnoma res. Toda, odrasli jokamo nekaj minutk, dojenčki s kolikami pa lahko jokajo ure in ure.

Prepričana sem, da mnogi starši, ki pustijo svojega dojenčka jokati dokler onemoglo ne zaspi, to storijo zgolj po nasvetu drugih (pametnajkovičev), ker se bojijo, da bo otrok razvajen ali enostavno zaradi tega, ker so popolnoma obupani in izčrpani. To je zadnje dejanje, bolj iz obupa. Žalostno, toda v marsikateri šoli za starše še dandanes slišimo nasvet, da naj dojenčka, ki dalj časa joka položimo v posteljico, zapremo vrata, gremo v najbolj oddaljeno sobo in navijemo glasbo na glas. Da ne bi slišali joka lastnega otroka.

Vsi strokovnjaki za vzgojo poudarjajo, kako je pomembno, da smo odrasli vztrajni v postavljanju določenih meja in pravil in da se vedno enako odzovemo. Toda, kakšen dan lahko otroka pomirimo, kakšen dan pa prav noben recept za pomiritev ne pomaga več. Kaj pa tedaj? Vendar obstaja bistvena razlika med dveletnikom ki joka zato, ker mu v trgovini ne kupimo lizike in dvomesečnim dojenčkom. Če mislite, da je potrebno disciplinirati in vzgajati že dojenčka, se krepko motite in prehitevate dogodke.

Deset temeljnih dejstev o kolikah

Če želimo razumeti, kaj povzroča kolike, se moramo najprej strinjati s tem, kaj pravzaprav so kolike in kaj ne. Znanstveniki, ki so po celem svetu preučevali dojenčke s kolikami, so odkrili deset temeljnih dejstev:
1. Jokanje zaradi kolik se ponavadi začne okoli drugega tedna starosti, najhujše je pri šestem tednu in se konča pri treh do štirih mesecih otrokove starosti.
2. Prezgodaj rojeni dojenčki nimajo več kolik kot ob roku rojeni dojenčki. Kolike nedonošenih dojenčkov se pričnejo dva tedna po predvidenem roku poroda.
3. Dojenčki s kolikami krčijo obrazne mišice, se zvijajo in napenjajo, presunljivo tarnajo, kot človek, ki je v hudi bolečini. Pogosto njihov jok prihaja v valovih (kot da imajo krče) in preneha nenadoma.
4. Jokanje dojenčka se prične pogosto med hranjenji ali takoj po hranjenju.
5. Dojenčki s kolikami se zvijajo, godrnjajo, pritiskajo in so vidno olajšani, ko izpustijo pline.
6. Kolike so najhujše proti večeru (ob uri čarovnic).
7. Pogostost kolik pri prvorojencih je enaka pogostosti pri sorojencih.
8. Jokanje zaradi kolik se zmanjša, če dojenčka gugamo, zibamo, nosimo v naročju, mu »šuškamo« (ššššššššššššššš) in ko mu nežno masiramo predel trebuščka.
9. Dojenčki so med dvema izbruhoma lahko joka popolnoma zdravi in zadovoljni.
10. V mnogih kulturah na svetu dojenčki kolik sploh nimajo!

No, znanstveniki so kaj hitro izključili stare, čudne vzroke za kolike. Današnje teorije o kolikah so naslednje:
1. Manjši trebušni problemi. Dojenčki trpijo zaradi pogostega neugodja ob prebavnih težavah (vetrovi, občasno zaprtje, krči).
2. Veliki trebušni problemi. Dojenčki trpijo hude bolečine zaradi pravih prebavnih obolenj (intoleranca na določeno hrano, gastroezofagealni refluks).
3. Anksioznost matere. Dojenčki so en sam čuteč organ (R. Steiner). Dojenčki čutijo materino nelagodje, nervozo, strah, občutljivost in se le ta prenaša nanje.
4. Nezrelost dojenčkovih možganov. Nezrelost otrokovega živčnega sistema lahko povzroči, da je dojenček preplavljen s vtisi iz okolice in jih ne more sprejeti vseh naenkrat. zato joče.
5. Dojenčkov temperament. Dojenček je lahko občutljiv ali intenziven in se zelo lahko močno odzove na najmanjše dražljaje.

Vsaka od teh teorij ima svoje zagovornike, toda ali je vsaj ena od njih resnični vzrok za kolike? Ali lahko vsaj ena od teh teorij razloži deset temeljnih dejstev o kolikah?

No, sedaj pa malo predebatirajmo zgornjih pet teorij:

Prva teorija:
Mali prebavni problemi: vetrovi, zaprtje, preaktivno črevesje: otroci imajo te težave tudi po tretjem mesecu, pa takrat ne jokajo več.

Večino dojenčkov mučijo vetrovi in to kaj pogosto. Prepričana sem, da ste že bili priča podiranju kupčkov, polivanju, bruhanju, godrnjanju, napenjanju, tiščanju in zvijanju vašega dojenčka. Starši, ki menijo, da je vzrok za kolike v črevesnih vetrovih, imajo ponavadi dva svetovalca: babice in/ali zdravstvene delavce. Generacije nazaj so verjeli, da kolike povzročajo vetrovi, le te pa materina prehrana. Hm, kako je potem mogoče, da imajo kolike tudi otroci, ki so hranjeni izrecno po steklenički? Še danes v marsikateri porodnišnici dobite navodila, kateri hrani se morajo doječe matere izogibati, da bodo dojenčki imeli manj kolik ali katera zdravila so primerne za kolike.

Kakorkoli, z vsem spoštovanjem naših babic in zdravstvenih delavcev, razburjen jokajoč dojenček v svojem črevesju nima nič več plinov kot miren dojenček. Znanstveniki, ki so z rentgenskimi slikanji primerjali črevesje otrok (Illingworth, 1954) so ugotovili, da med njimi ne obstaja nobenih razlik! Znanstveniki, ki so opazovali otroke, ki so dobili nekaj kapljic vode in otroke, ki so dobili kapljice proti kolikam, so prav tako ugotovili, da med njimi ni razlik (Mylicon in Phazyme)! Plin nastane v črevesju zaradi prebavljanja hrane, ne pa zaradi požiranja zraka med hranjenjem.

Nekateri dojenčki se pred kakanjem močno napenjajo, vidno pritiskajo, se kremžijo in spuščajo glasne glasove. Kakanje dojenčkov včasih izgleda skorajda kot tekma v rokoborbi. Dojeni otroci so zelo redko zaprti. zaprtje pomeni, da ima dojenček zelo trdo blato (koz zajčji ali kozji bobeki). Večina otrok, ki glasno in vidno kaka, kaka normalno, mehko, tekoče blato. Toda, če dojenčki niso zapri, zakaj se pri kakanju tako mučijo?
a.) Ko dojenček kaka, nagonsko stiska predel trebuščka okoli želodčka in sprošča zadnjik. Toda to je za majhne dojenčke kaj težko. Mnogi otroci namreč stiskajo oboje, trebušček in zadnjik. Pritiskajo in pritiskajo, a blata ne morejo iztisniti skozi zaprt zadnjik.
b.) Dojenčki ležijo plosko na hrbtu. Si predstavljate, kako težko je kakati v takšnem položaju?

Dojenčki med kakanjem godrnjajo in se kremžijo zato, ker trdo delajo, da prebrodijo zgornji dve težavi, ne pa zato, ker jih kaj boli.

Ali vaš dojenček joka med ali takoj po hranjenju?

Zvijanje in godrnjanje verjetno res izgleda kakor ob prebavnih težavah, toda ponavadi je le normalna reakcija na normalni prebavni refleks, ki se imenuje »gastro-količni refleks« (dobesedno: prehod hrane iz želodca v črevo). Ta refleks je normalen odziv telesa, ki naroči črevesju :«hej delo za vas tam spodaj«, da se naredi prostor za novo hrano. Večina novorojenčkov se zato pokakaka med ali takoj po hranjenju. nekateri dojenčki tega refleksa sploh ne čutijo, za nekatere pa je tako, kod da bi jih boksnili v trebuh. Zadnji zato zajočejo.

Kljub temu, da je večina ljudi še vedno prepričana, da so vetrovi tisti, ki povzročajo kolike, majhni želodčni problemi ne morejo pojasniti naslednjih dejstev:
– Večina dojenčkov s kolikami preko dneva čisto lepo normalno podirajo kupčke in spuščajo vetrove.
– Kadar nas odrasle boli trebuh, se zvijamo in krčimo. Dojenčki se vedno zvijejo in stisnejo v fetalni položaj kadar so vznemirjeni.
– Nekateri otroci jokajo takoj, ko začutijo že majhno nelagodje.
– Kolike se začnejo pri dveh tednih, končajo pri treh – štirih mesecih. Gastro-količni refleks in vetrovi so prisotni že takoj po rojstvu in prav tako po tretjem mesecu.
– Nedonošenčki imajo zelo veliko vetrov in zelo močan gastro-količni refleks takoj. Po zgornji logiki, bi morali začeti jokati dva tedna po predvidenem roku poroda, a temu ni tako.
– Kolike so najhujše ob večerih. Večina dojenčkov spušča vetrove in kaka preko celega dneva, ne samo zvečer. Torej bi po tej logiki morali jokati preko celega dneva, ne samo zvečer?
– Jokanje zaradi kolik se velikokrat lahko krasno umiri z zibanjem, nošnjo otroka v naročju, zavijanjem v odejice, šuškanjem in nežnim pritiskom na trebušček ali masažo trebuščka.
– Na svetu je ogromno kultur, ki kolik sploh ne poznajo. Vsi otroci na svetu imajo majhne trebušne probleme. Če bi bili ti vzrok za težave, kako je potem mogoče, da obstajajo kulture, kjer dojenčki sploh ne jokajo in kolik ne poznajo?

Druga teorija:
Veliki trebušni problemi. Dojenčki trpijo hude bolečine zaradi pravih prebavnih obolenj (intoleranca na določeno hrano, gastroezofagealni refluks).

Občutljivost na živila.
Prepričana sem, da se je večina doječih mamic srečalo z nasveti, katera hrana je primerna zanjo in otroka in katera ne. Zanimivo je, da se prepovedana hrana med narodni zelo razlikuje, pri nekaterih pa so celo omejitve. ne prehladno, ne pretoplo, ne premočno, ne preslabo, izogibanje mlečnim izdelkom ali nasprotno – priporočanje mlečnih izdelkov, izogibanje citrusom, itd… Matere, ki hranijo otroka po steklenički pa ponavadi dobijo nasvet, da naj zamenjajo znamko mleka.

V mnogih letih znanstvenih raziskav so ugotovili naslednje: dojenček lahko zaradi zaužite hrane joka le, če ima resne probleme s prebavo, alergije ali če je v njegovi prehrani preveč kofeina, teina ali theobromina.

Večinoma doječim materam, katerih dojenčki pogosteje jokajo priporočamo, da se za nekaj dni izogibajo določeni vrsti hrane (citrusi, jagode, paradižnik, fižol, cvetača, brokoli, zelje, poper, čebula, česen, oreški, mleko in mlečni izdelki, jajca). Te vrste so najpogostejši alergeni. Če mati po nekaj dnevih ne opazi izboljšanja situacije, v teh prehrani verjetno ni vzrokov za težave.

Alergije na hrano

Alergijske reakcije se pri dojenčkih kažejo na koži, dihalih, itd… ne toliko v bolečini v prebavilih. Dojenčkovo črevesje ob rojstvu še ni popolnoma zrelo in razvito. Zrelost črevesja lahko povzroči, da se preko črevesne stene absorbirajo tudi velike molekule, ki so povzročiteljke alergij. Proti koncu prvega leta otrokove starosti šele postane črevesje prva prepreka za alergijske činitelje, zato pravimo, da večina otrok alergije okoli enega leta dobesedno »preraste«.

Mnogo let so zdravniki verjeli, da je otrok lahko alergičen na mleko lastne matere.Švedski znanstveniki so te teorije ovrgli šele leta 1983. Dokazali so, da otroci niso alergični na materino mleko ampak na snovi, ki se v sledovih pojavljajo v materinem mleku (npr. alergena živila). če je doječa mati na dieti, težav ni več.

Najpogostejša alergena, ki povzročata težave sta kravje mleko in soja. Ko mati popije kozarec kravjega mleka, preidejo beljakovine le tega v materino kri (in posledično v materino mleko) že nekaj minut po zaužitju (oz. po absorbciji v črevesju).

Kofein

Nekateri otroci so »superobčutljivi«. Poskočijo takoj, ko zazvoni telefon, zajokajo ko zavohajo močan parfum. Nekateri dojenčki postanejo »hiper« zaradi najmanjše vrednosti kofeina (kava, čaji, kole, čokolade) ali zdravil (dietne pilule, dekongestivi, nekatere kitajske zeli) v materinem mleku.

Gastroezofagealni refluks (GER)

Pediatri so preučevali GER kot možen vzrok za kolike pri dojenčkih. GER je stanje, ko se želodčna vsebina in kislina dviga nazaj v požiralnik (odrasle peče zgaga). veliko dojenčkov v prvih mesecih ima manjšo stopnjo refluksa. pravimo, da »polivajo«. če lepo napredujejo pri teži in v razvoju, je to bolj »pralni problem«. Nekateri dojenčki polivajo v loku in zelo velike količine. Pri njih je problematično, če slabo napredujejo pri teži, zelo pogosto bruhajo in jih želodčna vsebina tudi močno peče v ustih in grlu.

Zakaj teorija o velikih želodčnih problemih ne drži?
– če mati ugotovi otrokovo alergijo na določeno hrano in jo izloči iz svoje prehrane, bi puffff – vse težave takoj prenehale, otrok en bi več jokal. A žal, ponavadi temu ni vedno tako.
– če bi alergija povzročala kolike, bi morali biti otroci, ki so hranjeni s prilagojenim mlekom (ki je narejeno iz kravjega) še posebej bolj sitni in jokavi, saj zaužijejo stokrat večjo količino mlečnih beljakovin kot dojeni otroci. Toda, kolike so enako pogoste v obeh skupinah.
– Avstralski znanstveniki so v eni od raziskav hospitalizirali in opazovali 26 otrok s kolikami. Le eden od njih je imel GER.
– Večina otrok ki ima zelo resen refluks, ne občuti nobene bolečine. Raziskava, kjer so preučevali 219 hospitaliziranih otrok, so pokazale, da 39% otrok močno bruha, 30% ne napreduje pri teži, toda le redki so jokali več kot normalno.
– Kolike začnejo pri dveh tednih in ponehajo pri treh-štirih mesecih. Novorojenčki so od rojstva izpostavljeni alergenom in polivanju. Po tej logiki, bi morali imteti težave ves čas.
– Nedonošenčki nimajo kolik prej kot dva tedna po rpedvidenem roku poroda. Prezgodaj rojeni dojenčki ne pokažejo težav šele pri tem datuu, leprav so dnevno izpostavljeni alergenom in bruhanju/polivanju.
– Kolike so najhujše zvečer. Če bi veliki želodčni problemi res povzročali kolike, bi otroci jokali noč in dan, saj jedo isto hrano in polivajo od jutra od večera.
– Na svetu je ogromno kultur, ki kolik ne poznajo. Večina dojenčkov, ne glede na to, kje živijo poliva in bruha zaužito hrano. Toda, kljub temu dojenčki v nekaterih kulturah NIKOLI ne trpijo zaradi kolik.

Teorija št. 3: Ali materina anksioznost povzroča kolike?

Rojstvo dojenčka vsem staršem prinese čudovito izkušnjo a tudi velike skrbi. Res so redki tisti starši, ki ob rojstvu otroka ne čutijo anksioznosti in ne dvomijo v svoje sposobnosti in pravilnost ravnanja z dojenčkom. materinstvo in majhen dojenček je za mnoge matere popolnoma novo doživetje, na katerega nikoli ne moremo biti dovolj pripravljene. Skrb za dojenčka pri človeku ni instiktivna ali avtomatična. Razen če imate že veliko otrok 🙂
Top lista 10 najpogostejših stresnih faktorjev »frišnih« mamic:
1. Močna utrujenost.
2. Neizkušenost.
3. Izoliranost od širše družine in prijateljev.
4. Nezadostna izolacija pred vsiljivimi sorodniki in prijatelji.
5. Neutolažljiv dojenčkov jok.
6. Razdražljivi prepiri s partnerjem.
7. Izguba potrditve na delovnem mestu, manjša plača ali nagrade za dobro delo.
8. Negotovost glede našega lastnega telesa.
9. Nestabilnost naših hormonov.
10. Prednosečniška oblačila nam niso prav.

Mlada mati po porodu pade v zmešnjavo čustev, skrbi, kopico nasvetov od drugih, mnoge se soočajo z blažjo ali težjo obliko depresije. Matere čutimo močne pritiske in smo zbegane.

Mamina anksioznost torej tudi ni vzrok za otrokove kolike? Popolnoma razumljivo je, da se mamice jokajočih in večno nezadovoljnih otrok ne počutijo dobro, občutijo ljubosumje do mater, ki nimajo takšnih težav. Ta občutja so lahko hud pritisk na materino samozavest in razumljivo je, da se sprašuje, ali otrok joka zaradi njene anksioznosti. Zapomnite si – dojenčki so le dojenčki. Ne znajo vam povedati, da jim je vroče, da jih zebe, da so lačni, da so žejni, da si želijo vaše bližine. To znajo povedati le z jokom. Toda, kljub povedanemu je nekaj dejstev, da materina anksioznost vseeno vpliva na obnašanje dojenčka:
– anksioznost zmanjšuje zalogo mleka in ovira izcejalni refleks, kar lahko povzroči frustracijo pri lačnem dojenčku
– mamica je lahko močno depresivna in vznemirjena, da ni emocialno sposobna poskrbeti za svojega dojenčka. Se vam je že zgodilo, da je dojenček v vašem naročju divje jokal, celo popoldne ste se spraševali, kaj je narobe in kaj lahko storite. In nato je prišla na obisk tašča, prijela otroka in otrok je takoj utihnil?
– anksiozna mamica se boji rokovati z dojenčkom, Strah jo je previjanja (plenice ne zategne dovolj in se ponovno odpre), dojenja (težave), cartanja (doejnček se v našem naročju krega, imamo občutek, da nas zavrača. Takšna mamica ima občutek, da dela vse narobe.
– nervozna mamica bo skakala od ene metode ali rešitve k drugi. Otroka bo poskušala podojiti, nato mu bo ponudila stekleničko, nato ga bo previla, itd… s tem dojenčka le še bolj vznemiri.

Teorija o anksiozni materi pade na izpitu v naslednjih treh točkah:
– Kolike pri nedonošenčkih se začnejo dva tedna po predvidenem roku poroda. Če bi materina anksioznost res povzročala kolike, bi bile te zagotovo največje takoj po rojstvu, saj je imeti nedonošenčka nadvse stresno prav na začetku, ko je otrok še na intenzivni negi.
– Otroci ki imajo kolike so videti, kot da jih hudo boli. Tudi če bi vaš otrok čutil vašo nervoznost, zakaj bi potem jokal zaradi bolečine?
– Kolike so enako pogoste pri prvorojencih kot kasnejših sorojencih. To je najbolj močan argument proti povezavi med anksioznostjo in kolikami. Izkušeni starši so mnogo bolj samozavestni, zato naj bi bili kasnejši otroci manj nagnjeni h kolikam.

Torej brez skrbi, tudi vaša nervoznost ni tista, ki povzroča kolike pri vašem dojenčku! Vekanje vašega dojenčka je tisto, ki sproži rdeči alarm v vašem živčnem sistemu, da se VI počutite bolj napeti in anksiozni!

Četrta teorija: dojenčkovi nezreli možgani povzročajo kolike.

Večino zdravnikov so nekaj let nazaj učili, da so kolike prebavni problem. Nato so to teorijo zamenjali s konceptom možganske nezrelosti. Verjeli so, da je vzrok kolik v nezrelosti in nerazvitosti otrokovega živčnega sistema, ki povzroča prekomerno stimulacijo. Ta teorija je popularna še danes – toda saj je popolnoma jasno, da so vsi človeški mladiči NEZRELI ob svojem rojstvu! Kaj pravzaprav natančno je nezrelo v otrokovih možganih, kar lahko povzroči nekontorliran in dolg jok?

Duševne sposobnosti večine pravkar rojenih otrok

V milijonih let je mati narava poskrbela za preživetvena »orodja« ki so lahko bila »vprogramirana« v otrokove možgane, ob rojstvu v velikosti jabolka:
1. Kontrole preživetja (sposobnost obdržanja krvnega pritiska, dihanje, itd.)
2. Refeksi: kopica zelo pomembnih avtomatskih obnašanj, ki pomagajo dojenčku (kihanje, sesanje, požiranje, jokanje, itd.)
3. Omejena kontrola mišic in čutov (ko je otrok sposoben dihati in jesti, mu omejene sposobnost dovolijo še dotikanje, okus, pogled naokoli in komunikacijo s svetom – jok).
4. Nadzor nad stanjem (dojenčki imajo neverjetno sposobnost. Stanje VKLJUČENOSTI – učenje, komunikacija s svetom, gibanje. Stanje IZKLJUČENOSTI – spanje in počitek).

Nadzor nad stanjem, dojenček lahko vklaplja/izklaplja zunanji svet:

Kadar govorimo o nadzoru nad stanjem dojenčka, govorimo o njegovi čuječnosti. Stanje lahko variira od globokega spanca, lahkega spanca pa vse do kričanja na ves glas. Nekje vmes je stanje tihe čuječnosti. takrat so njegove oči široko odprte in jasne, obrazek mirno sproščen in opazuje dogajanje okoli sebe. Nekateri dojenčki imajo odlično kontrolo nad stanjem. Ko svet postane kaotičen, se enostavno izklopijo in zaspijo. Drugi pa začnejo jokati.

Na pomoč – svet je prevelik!

Glede na to, kako zanimiv je svet ni čudno, da večina dojenčkov kaj kmalu postane preveč stimuliranih. nekateri znajo svet enostavno izklopiti in zaspijo, nekateri pa potrebujejo pomoč. nekatere dojenčke ne zbudi glasen hrup, druge najmanjši pihlaj vetra.

Kaj pa premalo stimulacije?

V naši, zahodnjaški kulturi je navada, da dojenčke po hranjenju odložimo v košare, zibelke ali otroške stolčke. Če spi, ga ponavadi odložimo v najbolj oddaljeno sobo, zatemnimo prostor in utišamo dogajanje. Si predstavljate, kako hrupno je v materinem trebuščku? Dojenčkom gre nenadna tišina in popoln mir hudo na živce. »Uaaaaaaaaaaaaaaaaaa – na pomoč- zaprt sem v omaro! Spravite me ven!!!« Ali pomanjkanje stimulacije pomeni, da se dojenček dolgočasi? Ne. Ali dojenček potrebuje mir in tišino? Ne. Dojenček si želi le pulzirajoči ritem (nošenje, zibanje), sesanje, toploto in beli šum. Kaj menite, zakaj veliko dojenčkov krasno zaspi ob centrifugirajočem pralnem stroju ali šumu vode iz pipe, da o čudodelnosti sesalnika za prah sploh ne govorimo! Kraljici vsega pa sta materino naročje in dojenje.

Nezrelost možganov je le en majhen košček v sestavljanki kolik. Toda, tudi ta teorija pade pri dveh dejstvih:
1. Prezgodaj rojeni otroci nimajo nič več kolik kot otroci, rojeni ob roku. Če bi bila razvitost, zrelost možganov ključna, bi imeli nedonošenčki mnogo več kolik. Toda, prav ti majhni otročki skorajda nikoli ne jokajo zaradi nekega neznanega vzroka in prenehajo takoj, ko so njihove potrebe zadovoljene.
2. Mnoge kulture po svetu ne poznajo kolik. Tudi to dejstvo dokazuje, da razvitost možganov ni edin vzrok za dolgotrajen in glasen jok. Ne obstaja noben biološki razlog, da bi bili možgani dojenčkov v nekaterih kulturah bolje razviti kot možgani drugih otrok.

Peta teorija: Dojenčkov temperament. Dojenček je lahko občutljiv ali intenziven in se zelo lahko močno odzove na najmanjše dražljaje.

Vsi, ki ste kdaj videli skupinico dojenčkov ste verjetno opazili, da so nekateri mirni, drugi pa kar švigajo naokoli. Kaj določa osebnost, temperament našega dojenčka? Včasih so verjeli, da temperament otrok dobiva preko materinega mleka. Tam, kjer gospe niso dojile, so zato zelo skrbno izbirali dojilje. dandanes menimo, da je otrokovo temperament zapisan v njegovih genih, nekaj pa prispeva tudi vpliv okolice. No, po tej logiki bi morali imeti plahi starši vedno plahe otroke?

Pa poglejmo, kako lahko temperament prispeva h kolikam.

Majhen dojenček je kot čoln na morju. Če je čoln stabilen, trden in morje mirno bo lepo plul čez obdobje dojenčka. Če je čoln nestabilen ali morje močno valovito – imamo izziv. Ko so otroci malce starejši in znajo že sami upravljati stabilnost, potem ni več toliko težav. Večina otrok je nekje vmes, srednjega temperamenta, toda med njimi se najdejo tudi izzivalci. Presvetlo? Preglasno? Pretemno? Pretiho? Kako naj potem krmarimo starši?

Ko otroci odraščajo, ne postanejo manj intenzivni ali manj občutljivi.V tem času razvijejo druge spretnosti, ki jim pomagajo kontrolirati njihov temperament in se bolje razumejo z zunanjim svetom.

Večina dojenčkov se začne pri treh mesecih smejati, se prevračajo, kobacajo, raziskujejo rokice in okolico. Kako nenadno se otrok spremeni iz jokajočega, nebogljenega dojenčka v bitje, ki je končno začelo komunicirati na, nam odraslim, bolj prijeten in razumljiv način.Torej, če imate dojenčka, ki je trenutno res težave – nikar ne izgubite srca – kmalu bo bolje!

Je torej temperament povzročitelj kolik? Verjetno ne. Zadeva pade na treh točkah:
1. Jokanje zaradi kolik se prične pri starosti dveh tednov in traja do tretjega-četrtega meseca. Temperament ima otrok od rojstva dalje in bo takšen še celo njegovo življenje. Vzrokov za kolike tu torej ne najdemo.
2. Nedonošenčki razvijejo kolike dva tedna po predvidenem roku poroda. Tukaj bi vsekakor pričakovali, da je nezrel, majhen nedonošenček bolj nagnjen h kolikam kot donošen otrok. Prav tako bi pričakovali, da se kolike pričnejo takoj ne šele tedne ali celo mesece kasneje.
3. V mnogih kulturah po svetu kolik ne poznajo. temperament ne more biti vzrok za kolike, ker v mnogih kulturah kolik sploh ne poznajo, kljub temu pa so otroci alhko čustveni in intenzivni.

Torej, če milijone dojenčkov po svetu ne joče zaradi vetrov, kisline, refluksa, mamine nervoze, možganske nezrelosti, KAJ PA JE POTEM VZROK ZA KOLIKE????

Ha, tukaj pa sledi presenečenje. Mnogi, ki ste se z branjem prebili do sem, boste sedaj začeli zmajevati z glavo. Pa saj to ni res, saj ni to tako enostavno… Dajmo, če ste prebrali do sem – berite še naprej…

Resnični vzrok za kolike je MANJKAJOČI ČETRTI TRIMESTER.

Kaj je četrti trimester?

Dojenček se v vašem telesu razvija tri trimestre – devet mesecev. V tem času otrok doživi fantastičen in nadvse kompleksen razvoj. Toda, ko se dojenček rodi, potrebuje še najmanj tri mesece, da se »zbudi« in postane aktiven partner v vaši zvezi. Ta čas, med rojstvom in tremi meseci imenujem otrokov četrti trimester. Dejstvo je, da se človeški mladič v primerjavi z drugimi sesalci rodi precej bolj nezrel in nesposoben za samostojno življenje. Če bi človek rasel v maternici še naslednje tri mesece, se zaradi omejitev porodnih poti in večje glave – ne bi mogel več roditi.

Torej so vsi človeški mladiči dejansko tri mesece nedonošeni. Huh- tale je pa huda kaj? Sem vas presenetila? Ali mislite, da je človeški mladič po devetih mesecih v maternici pripravljen na rojstvo? O, prepričana sem, da ste bili VI pripravljeni. Si predstavljate, da bi bile noseče še tri mesece dalj? Zagotov ne. Novorojenček se zna smejati, zna sesati palček, toda ob rojstvu so še vedno zarodki in potrebujejo najmanj tri naslednje mesece. V tem času potrebujejo varno zavetje maternice – naše naročje, sesanje pri prsih, nošenje, zibanje in zvoke, podobne tistim, ko je bil še pri vas v trebuhu.

Kako je v maternici? Kaj vidimo?
Znotraj mišične stene, ovit s svilenimi mebranami, v bazenu s toplo amnijsko tekočino, pulzirajoča placenta, neomejena hrana in pijača in kisik. V središču vsega tega je vaš otrok. Zaščiten ej pred lakoto, bacili, mrzlim vetrom, hudobnimi živalmi, zvedavimi sorojenci. Toplo mu je in prijetno, ko krčenje mišic nežno masira nejgovo telo. Res je, da je znotraj kar precej tesno, zarodek je vgnezden in zvit kot majhen strokovnjak za jogo, varen. Prostor v maternici ni tih in pri miru. mamica, ki preko dneva hodi naokoli ziba trebušček. Ali sedaj veste, zakaj so vas dojenčki najbolj močno brcali ponoči, ko ste se umirili? Seveda, preko dneva so spali in se zibali, ko pa ste se vi umirili, se je zbudil zarodek. In v maternici je zelo glasno. Šum krvi, ki se požene po žilah je enak šumu močnega sesalca za prah ali sušilniku za lase. In ta šum je takšen zelo glasen ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ.

Zanimivo – kljub tesnemu prostoru, hrupu, nenehnemu premikanju – dojenčka ne vzmirja prav nič. Prav nasprotno – vse to ga še celo pomirja. Bi kar ostali tam, vsaj še tri mesece?

Mnogo let arheologi raziskujejo skrivnosti naših prednikov.Od postavljanja iz štirih na dve noge in naprej… Skozi vsa ta stoletje je zelo vidno, da so človeške ženske rojevale vedno bolj nezrele otroke. Zakaj? Z razvojem ljudi so se večali njihovi možgani. In človeške ženske moramo roditi otroke prekmalu, da jih lahko sploh še porodimo! Tekom stoletij in tisočletij je tako človeški zarodek prišel na stopnjo, ko ima ob rojstvu:
– možgane velikosti jabolka, kjer os shranjeni osnovni refleksi, ki omogočajo preživetje takoj po rojstvu (sesanje, izločanje, vzdrževanje bitja srca)
– zelo ozko glavico, katere kosti niso zarasle popolnoma, da se lahko prilagodi porodnemu kanalu. Možgani so zaščiteni z ovojnicami.
– med porodom se glavica rotira (ste opazili, da lažje spravite zamašek iz steklenice, če ga malce obrnete in potegnete ven?)
– Dandanes torej ženske rodimo svoje otroke približno tri mesece prej, kot so otroci dejansko zreli za življenje izven maternice. In kljub vsemu je poroditi otroka tudi dandanes še vedno močno težko in tesno.

Ženske v mnogih kulturah sveta in naše prednice so tako svoje otroke normalno nosile vedno ob sebi, privezane ob svoje telo. Dojenčki se tako dojijo neomejeno, povprečno na dvajset minut. matere so z otroci tako uglašene, da preden otrok začne lulati in kakati, mati začuti otrokovo napenjanje in ga podrži stran od svojega telesa, da otrok izloča.

Zakaj dojenčki potrebujejo četrti trimester?

Ko otroka porodite,. so nejgovi čuti bombandirani z novim svetom, z novimi doživetji. Zunaj je mavrica svetlobe, barv, zvokov, obutki mrazu, neugodja ob kakanju,… večina otrok si ob tem verjetno misli: »ša saj to sploh ne more biti res!« veliko dojenčkov opravi s temi spremembami nekako mimogrede. A ne vsi. Ti potrebujejo zibanje, gujsanje, tresljaje, sesanje, toploto in tesnost okoli ročic in telesa, šuškajoče zvoke (zanimivo, pri vseh narodih se najdejo besede za pomiritev otrok, ki vsebujejo zvoke ŠŠŠŠŠ). Vsi ti občutki posnemajo okolje maternice, zato so vse kulture na svetu v tisočih letih izumljale metode za pomirjanje dojenčkov. Četrti trimester pomiri dojenčke, to je tisto, kar res potrebujejo. A ne zato, ker bi bili RAZVAJENi ali ker bi jih že kar takoj ovijali v vato in prezaščitniško varovali pred zunanjim svetom. Zato, ker pri nekaterih otrocih izzove zunanji svet močan odgovor otroka, ki nanj enostavno še ni pripravljen. In to otrok pove – z jokom. Prav bi bilo, ko bi vsi starši lahko podarili svojemu otroku rojstnodnevno darilo: četrti trimester.

Maternica z razgledom?

Se spominjate svojih nepozabnih občutkov, ko ste prvič videli in ko ste se prvič dotaknili svojega otroka? Na kaj pomislite ob teh trenutkih? na njegov globok pogled, prvi podoj, … in vaši občutki – kako bom lahko odgovorna za tako ranljivo bitjece? Dokler je bil dojenček varno v vaši maternici, je bilo vse samoumevno, sedaj pa so se stvari močno spremenile. Vajina popkovina je sedaj povezava med vašimi ušesi in otrokovim jokom. Navezanost, ki se kot nevidna elastična vrv med vami in otrokom. Lahko sicer hodite okoli hiše, a ko zaslišite otrokov jok – odhitite noter.

Toda, v današnjem, modernem svetu ni lahko biti hodeča maternica. Nekatere sveže mamice ob petih popoldan opazijo, da so še vedno v pižami in da niso utegnile jesti. To naše bitje nas zaposluje neprenehoma. Zgodi se vam, da se želite stuširati in odložite otroka, ki je prej popolnoma mirno spal v vašem naročju v zibelko. Uaaaaaaaaaaaa, tudi stuširati mi ne pusti? če bi znal otrok govoriti, bi vam rekel: »Pa saj si me prej devet mesecev nosila neprenehoma, kaj pa je teh nekaj minutk?«

Žal je preveč staršev v naši kulturi prepričanih, da je narobe, če dojenčka nosimo in cartamo preveč. Mnogi mladi starši mislijo, da morajo že majhnega dojenčka naučiti redu in discipline. Svojega otroka tretirajo kot nekaj, kar je potrebno natrenirati. V mnogih svetovnih kulturah (tudi visoko razvitih, npr, pri Japoncih) upoštevajo dojenčkove potrebe drugače. Dojenčki nikoli ne spijo sami in le redkokdaj zapustijo roke odraslih ljudi prvih 105 dni. V nekaterih kulturah otroke prvih devet mesecev nikoli ne položijo v kontakt s tlemi. v teh kulturah kolike ne obstajajo.

Veliki Slovenski mit: majhne dojenčke je mogoče razvaditi

Pred rojstvom našega prvega otroka, sta dve stvari, katere starši zagotovo vemo:
1. zunaj je ogromno preveč razvajenih otrok
2. moj otrok zagotovo ne bo postal eden od njih

Vsi si želimo vzgojiti spoštljive otroke in nekateri strokovnjaki nas opozarjajo, da če se bomo odzvali na dojenčkov jok – da jih bomo naučili manipuliranja z nami. Ali so nošenje, cartanje, dojenje dojenčka res slabe razvade?

No, k sreči je dogovor na to vprašanje: NE, NE in še enkrat NE. Nemogoče je, da bi majhnega dojenčka v prvih mesecih življenja razvadili. Žal pri nas, razen Elizabeth Pantley in nekaj redkih biserov (Ksenija Šoster Olmer), ni kaj dosti literature na to tematiko. Matere se ravnajo po dvajset, trideset in več let starih knjigah (avtorjev od Stoppardove do dr. Spocka ali Ferberja).
Mislim, da bi bil že skrajni čas, da naši založniki začnejo prevajati dr. Searsa!

Kljub novejšim spoznanjem pa smo mladi starši še vedno zaskrbljeni, kadar naša okolica meni, da naše otroke preveč nosimo, pogosto dojimo ali celo spimo v skupni sobi ali postelji. »Ne razvadi otroka« nam dobesedno brni nekje zadaj, v naših možganih.

Priznam, lahko se je počutiti zmanipulirano, če imate dojenčka, kis e zbudi vsakič, ko ga želite nežno položiti v zibelko. Pustiti ga jokati? Ali mislite, da ga boste s tem naučili samosotjnosti? To je podobno, kot da bi ga pustili v pokakani plenički, da bi njegova koža postala bolj odporna.

Ne me razumeti narobe, prosim. Nič nimam proti temu, če vaš dojenček spi v svoji sobici, v svoji posteljici ali če ste mu postavili določen urnik hranjenja. Nekatere družine red in natančen urnik močno potrebujejo. Toda, če se v takšno družino rodi otrok, ki se ne mroe prilagoditi redu in urniku, ki noče zaspati v svoji posteljici,… to postane hud problem. In naš odgovor na to vprašanje so najlažje – kolike.

Verjamem, da je discipliniranje otrok zelo pomembna naloga staršev, toda ne pri majhnih dojenčkih. Ko s svojimi rokami zibate dojenčka, ko se doji in ko čuti vaši bližino, mu sporočate: »ne skrbi, tukaj sem če me potrebuješ«.. zato vzemite vsaj prve tri mesece s svojim dojenčkom kot čisto zlato, neprecenljiv zaklad, posvetite se mu z vso močjo in žarom in uživajte v tem času, ker, hja – kako znucano se to sliši – taaaaaako hitro mine! In ko se vam otrok pri dveh letih prvič vrže po tleh in izrazi svoj lastni jaz, se boste vprašali: »kje je tisti majhne, nebogljen dojencelj?«

Torej, prepričana sem, da je pravi vzrok kolik v manjkajočem trimestru. Upam, da ste se prebili do konca tega spisa. Nimam vas namena prepričevati, da je to edina prava resnica, vesela bom nadaljnje odprte razprave na to temo.

Testiranje teorije o manjkajočem trimestru:
1. Jokanje zaradi kolik se ponavadi začne okoli drugega tedna starosti, najhujše je pri šestem tednu in se konča pri treh do štirih mesecih otrokove starosti. Prva dva tedna v življenju so novorojenčki zelo redko v budni, čuječi fazi. Po dveh tednih je lahko dojenček čuječ že krajši čas. Večina otrok se kar lepo sprijazni s tem stanjem, občutljivejši dojenčki pa imajo težave. Dojenčki pričnejo jokati. Pri šestih tednih so dojenčki že lahko zelo čuječi in preveč stimulirani. Pomirjajo jih le imitacije maternice. Okoli tretjega meseca kolike izginejo. Otroci so razvili določene sposobnosti, znajo se smejati, gruliti, sesati, dobro obvladajo dojenje, komunicirajo s svetom okoli sebe. Sedaj so pripravljeni na rojstvo.

2. Prezgodaj rojeni dojenčki nimajo več kolik kot ob roku rojeni dojenčki. Kolike nedonošenih dojenčkov se pričnejo dva tedna po predvidenem roku poroda. Nedonošenčki izredno veliko spijo, celo v zelo hrupnem okolju intenzivne enote. Nedonošenčki nimajo razvitega stanja kontrole budnosti, mislijo,d a so še evdno v maternici. Ko preidejo datum pričakovanega prooda, se šele zbudijo v stanje bolj aktivne čuječnosti.

3. Dojenčki s kolikami krčijo obrazne mišice, se zvijajo in napenjajo, presunljivo tarnajo, kot človek, ki je v hudi bolečini. Pogosto njihov jok prihaja v valovih (kot da imajo krče) in preneha nenadoma. Mnogi dojenčki lahko jokajo tudi zaradi močno trivialnih razlogov – prežarka svetloba, hrup… So kot požarni detektorji: takoj ko je malce dima zatulijo na ves glas. Mnogo staršev je ugotovilo, da dojenčka pomirja vožnja v avtomobilu ali se pomirijo med dojenjem.

4. Jokanje dojenčka se prične pogosto med hranjenji ali takoj po hranjenju. Dojenček, ki joka med hranjenjem ali tako po njem močno reagira na gastro-kolilčni refleks. Ta težava ponavadi mine v tretjem mesecu.

5. Dojenčki s kolikami se zvijajo, godrnjajo, pritiskajo in so vidno olajšani, ko izpustijo pline. Vsi dojenčki imajo vetrove, ta refleks muči le dojenčke, ki so zelo občutljivi in temperamentni. večina teh dojenčkov preneha jokati, ko jih zibamo v naročju in jim nežno masiramo trebušček.

6. Kolike so najhujše proti večeru (ob uri čarovnic). Kako se počutite vi ob koncu napornega dneva? Utrujeni? Z dojenčki je prav tako. Dnevno dogajanje je za majhne dojenčke kot velikanski tobogan v Gardalandu, divja vožnja in aktivnost, adrenalin. Zvečer pa je utrujenost le še kaplja čez rob.

7. Pogostost kolik pri prvorojencih je enaka pogostosti pri sorojencih. Starši, ki imamo več otrok jih med seboj kar naprej primerjamo. Vem, ni prav, a tako je. Ta je spal tako, ta tako, tretji tako… problem nastane, če sta bila prva dva otroka »pridna«, nato pa se nam rodi tretji, ki je drugačen… Ob delu in posvečanju starejšim otrokom tako za najmlajšega včasih ni dovolj časa in potrpežljivosti.

8. Jokanje zaradi kolik se zmanjša, če dojenčka gugamo, zibamo, nosimo v naročju, mu »šuškamo« (ššššššššššššššš) in ko mu nežno masiramo predel trebuščka. Večina trikov za pomirjanje dojenčka posnema materin trebuh, enako velja za zvoke.

9. Dojenčki so med dvema izbruhoma lahko joka popolnoma zdravi in zadovoljni. Če predpostavljamo, da so dojenčki rojeni prezgodaj, sicer pa zdravi in zadovoljni, je popolnoma normalno lahko tudi pričakovanje, da bo otrok zvečer preutrujen in bo lahko kakšen dogodek kaplja čez rob prenapolnjene čaše…

10. V mnogih kulturah na svetu dojenčki kolik sploh nimajo! Ko so antropologi preučevali družbe, v katerih kolik ne poznajo, so ugotovili, da imajo matere otroke vedno ob sebi, jih hranijo zelo pogosto in neprestano zibajo in jim pojejo. Matere tem otrokom nekaj mesecev predstavljajo konstantno posnemanje življenja v trebuhu.

Če je rešitev tako enostavna, zakaj imamo potem starši v naši kulturi takšne težave s kolikami? Zato, ker se bojimo, da bomo dojenčka razvadili, če ga bomo vzeli v naročje, če se bo dojil pogosto in brez urnikov, če bi spal v naši bližini,…

Hm, nadaljnja razprava bo verjetno burna? Se že veselim.

Ja, Karmen, kje so pa zdaj argumenti vseh tistih, ki sicer tako radi navržejo kakšno pametno o pretiranem dojenju, ujčkanju ipd.
Uzela jih magla!? 🙂

Svaka čast! (Prva stvar s forumov, ki si jo printam!)

lp,
I.G.

Pri nas smo pa živ dokaz, da tudi ta teorija pade v vodo!

Otrok, je bil več na meni in ob meni, kot je ležal na postelji. Nikoli, nikoli ni bil sam. Prenosili in preujčkali smo ga toliko, da mi je skoraj križ odneslo.Če po pravici povem, tudi na WC-ju sem bila kakšno minutko.Ta čas ga je imel v rokah mož. Jokal se je dan in noč, premetaval, zvijal,…pomagalo je samo to, da smo se vsedli v avto, pa na dudo (mojo), potem pa počasi, počasi, se je stanje umirilo. Šli smo po navadi zvečer, ponoči. Ne bom pa nikoli pozabila 11.9. Napad na WTC, mi smo pa vsako drugo uro, spet auf, pa v avto. Včasih, je mož vozil tudi tri, štiri ure, da sva z malim vsaj malo spala. Ko pa je bila špica vsega, tudi avto ni pomagal.K sreči se je to zgodilo mogoče 5x. Potem pa se je počasi pomirjalo.Pri devetih mesecih so začeli rinit zobki, tako, da sploh ne vem, kdaj so se krči nehali.
Torej?

Pri vseh teorijah, je meni padlo na pamet, da je mogoče pa mali hotel malo miru od nas 😉
Seveda spet samo teorija.

Uf LLLKarmen!

Končno ena k te resnično potolaži, da imeti otroka rad, ga ujčkat, crklat, mu peti govort, le ni tko slabo.

K sreči je moja mala danes stara 5 dni, in verjamem, da ti bo hvaležna zatele napisane besede!!!

Res je noro poslušat stare mame, tetke, babice, znanke, kako bluzijo o stari filozofiji, bo otrok razvajen, pusti da se joka, bla, bla bla…

Res dober članek, ne vem če ga ne bom tudi jaz printala…

Hvala!!!

Spoštovana gospa Karmen!
Lahko rečem le -kapo dol! tudi jaz si članek tiskam. Moram priznati, da določene stvari nagonsko delam tako, kot je “prav” – ukvarjam se z enomesečno hčerko, jo ujčkam, dojim, kadar hoče … in jo poskušam čim manj puščati, da si razvija pljuča. Stvari počnem nagonsko oz. kakor mislim, da je za našo štručko najbolje. In ob vašem članku ugotavljam, da sem povsem “normalna”. Hvala.
Lep pozdrav

Pozdravljena, gospa Karmen in hvala za ta izčrpen članek, ki sem ga z zanimanjem prebrala, saj sem to teorijo prvič spoznala v članku v eni izmed revij za mlade starše in mi je bil zelo všeč. Vendar, komurkoli omenim to teorijo, me nejeverno pogleda in reče, ne to so krčki.

Mojo drugo pupo polno dojim in sem imela nekaj težavic, od tega, na koliko časa naj bi jedla, do tega, kaj naj jaz jem itd. Pametni nasveti naši mam niso nič pomagali.

Ko sem danes našla vaše pisanje, sem se odločila, da se neham sekirat, kdaj naj nahranim, koliko časa je preteklo, zakaj joka, ko jo odložim itd itd, in se enostavno sprijaznim z vašo teorijo, ki se mi zdi bolj in bolj logična, in pupo dojim, nosim, jo cartam, kolikor se le da. Edino, kar me muči je, da se ne morem toliko ukvarjati s starejšo hčerko, ki me še tudi zelo potrebuje.
Ampak, kar smo naredili, imamo in prav je tako.

presrečna sem, da sem to prebrala, lepo vas pozdravljam!!

Hvala!

Članek prebrala mamica in ati in se iz srca zahvajujema….

lp

Tole bom pa sprintala in pokazala mojemu očetu, mi je že večkrat rekel, da naj malega pustim jokat, da je dobro za pljuča, pa ga hvala bogu nikoli nisem poslušala. Pa tudi za dojenje (dojim na dve uri, star je dober mesec in se lepo redi) mi je rekel, da naj podaljšam ča med dojenjemna vsaj 3 ure, z zavlačevenjem po 10 minut. Tudi to mi je bilo vedno nesprejemljivo. Tale članek mi bo zelo prav prišel.
Pa tudi pediatrinja je rekla da naj “pametne” osebe resno pošljem k njej na posvet, da si bo vzela čas za pogovor.
hvala za članek

No bom pa se jaz kaj napisala. Sem za dr. Karpa zvedela v prvem ali drugem mesecu, kupila sem celo njegovo knjigo “Happiest baby on teh block” (na zalost je se ni v slovenscini) in mi je prisel se kako prav. Kolike sicer niso bile ne vem kaj hude (po eno do dve uri nekajkrat na teden) ampak sem s prijemom petih s-ov (kot jih imenuje v svoji knjigi) res uspela in jokanje je prenehalo. Se mi zdi, da se je tamali tudi drugace umiril, bil ves cas videti bolj zadovoljen. Zdaj je star 6 mesecov in od 5 s-ov uporabljam le se ssssss-skanje (oziroma kar sesalec) pa se tega vedno redkeje (zdaj mu spostim CD avsenikovih uspavank za otroke…res, super stvar).
Priporocam res vsem starsem, ki se ubadajo s kolikami, ker so prijemi res preprosti, se jih hitro naucis, pa scasoma ugotovis, da dojencek ne potrebuje vedno vseh 5 prijemov, vcasih pomaga ze eden ali dva. Zraven pa dodajam se povezavo na kratki film, kjer dr. Karp na kratko razlozi 5 s-ov in stvar seveda se prakticni prikaze (vcasih se do solz nasmejem, ko gledam te posnetke, ker res deluje tako “cudezno”). http://www.youtube.com/watch?v=ddRkI5wVIqQ

lp
Mojca

Mojca, hvala ker ste zapiske, ki jih je po predavanju dr. Karpa pred leti lepo povzela kolegica LLLKarmen, dopolnili še z video posnetkom! Tu se lepo vidi, da mnogi dojenčki potrebujejo morda le prave prijeme, mamice pa nekaj veščine pri načinih umirjanja in zadeva, ki ji pravimo, kolike je preteklost. Hm, žal tudi ne vedno…

Edina stvar, ki je učinkovita po naših izkušnjah, je ta beli šum:

https://www.youtube.com/watch?v=iA0KQes65qA