Ze od malih nog imam odpor do dojenja. Ne razumem zakaj. Gre preprosto za odpor – ze kot majhni se mi je upiralo gledati zenske ki dojijo. Prvega otroka sem nekaj mesecev dojila, ker pac po vsem prebranem kako je to koristno bi imela obcutek krivde ce bi se odlocila drugace. iskreno povedano se mi je pa prav oddahnilo ko sem presla na kasice in mleko v prahu. dvakrat raje sem ga hranila na tak nacin. sedaj pricakujem drugega otroka in ponovno obvezo dojenju. Mi lahko svetujete, kako naj premagam odpor? Nimam strahu pred pokvarjenimi prsmi, ker menim da prsi unici nosecnost sama, neustrezni modrcki in nezadostno praznenje prsi. Tudi nimam obcutka da bi bila kaj bolj zasuznjena. Poznate kaksne trike kako naj premagam nerazumljen mi odpor?

Maja, jaz sicer nimam nobenega nasveta zate (tega bo verjetno imela Karmen), imam pa isti odpor do dojenja kot ti. Pa sploh ne vem zakaj, popolnoma podzavestno. Sedaj pričakujem prvega otroka (še kakšna dva tedna). Sicer sem se odločila, da ga bom dojila, čeprav mi bo verjetno ob tem neprijetno. A se lahko sploh ta odpor premaga?

Dragi Maja in Patricija!

Kot sta že sami ugotovili, je v vajini podzavesti nekaj, kar vaju navdaja z občutkom, da je dojenje gnusno. To je slaba novica.
Dobra novica pa je, da se tega zavedata in da imata željo in voljo to spremeniti!
V bitki s podzavestnim smo ljudje nemočni, saj se, kot pove že beseda, borimo z rečmi, ki se jih ne zavedamo! Tistemu, česar ne vidimo in ne poznamo, pa seveda ne moremo do živega.
Zato vama srčno priporočam, da si poiščeta pomoč strokovnjaka, ki vaju bo znal voditi in pripeljati do srčike problema. Po mojih izkušnjah so tapravi profili za to (ustrezno izučeni) klinični psihologi, ki v svoji praksi posegajo po integrativnih terapevtskih metodah.
Pozanimajta se, pišita dr.Rejcu, karkoli, samo ne sprijaznita se, da drugače ne more biti!
Zakaj bi si tako lep čas, kot vaju čaka z novim bitjem, grenili z občutki odpora in s tem, da pod prisilo počneta nekaj, kar je vendar lahko najlepša in najbolj zadovoljujoča stvar na svetu!
Pomagajta sebi in svojim otrokom – in svojim vnukom in vsem naslednjim rodovom! Verjemita, takšne reči se podzavestno prenašajo iz roda v rod.

Želim vama veliko poguma, da se spopadeta s tem, kar vaju zastruplja, kar največ sreče, predvsem pa veliko vznesenih trenutkov ob dojenju!

lp,
Ivana

Zivjo Patricija,
Malo sem posrfala po Internetu in ugotovila da je mogoce tole dojenje tudi malo stvar navad posameznih socialnih zdruzb. Irke, Anglezinje in Francozinje ne dojijo pogosto (polovica), hitro odnehajo (3 meseci porodniskega dopusta). Sem zasledila par intervjujev tudi s psihologi ki pravijo bolje steklenicka z ljubeznijo kot dojenje ki ti ni v veselje. ljudje pac nismo vsi po istem kopitu in ne vem zakaj bi drug drugemu vsiljevali svoje poglede. da je mleko v prahu ‘manj zdravo’ 100% verjamem – vendar koliko stvari je kasneje se nezdravih – vsi pesticidi, konzervansi … dojenje je sele droben zacetek skrbi za otrokovo zdravo prehrano. ce bova zamudili teh par mesecev, bova pac poskusali nadoknaditi kasnejsih par let. ravno tako v pomoc – mene je obcutek krivde po tem razgledu na internetu precej zapustil.