Karmen, vem, da si odsotna,pa kljub temu pišem. Mojemu 27 mesečniku sem predvsem za dudo. Ko sem v službi je v redu, ko pa pridem domov bi ves čas “visel” na meni, se cartal in “pil mamin mlekec,ker je dober”. To dejansko traja tri ure do večera in še potem bi se priklapljal na vsake 10 minut. Podobno je zjutraj predno grem v službo.

Zanima me, ali naj mu to pustim (moram pa povedati, da je ves srečen, če mu), ali naj mu začnem reči ne, ker je pač prepogosto?

Vse tvoje metode odstavljanja izvajam in so le redko uspešne.

Ker je v širši družini nov dojenček mu poskušam razložiti, da je on pa čisto majhen in se lahko tolikokrat doji, da naš pa, da res še ni velik, da je majhen, ampak čisto majhen pa ne več. In se zadere nazaj, da on je tudi čisto majhen in da bo še “zizkal”.

Pišem, ker se počutim že kar malo zlorabljana, ker tudi boža moje dojke in se me kar nekako lasti. Čudno je. Še nekaj mesecev nazaj nisem imela s tem nobenih problemov, zdaj pa se zdi kot da nekaj ni prav.

Vesela bom kakršnegakoli mnenja, tudi kasneje, ko boš spet nazaj.

Hvala.

Lp, Lina

Draga Lina,
ni problema, vse preberem, le malce dalj časa potrebujem za odgovor.

Praviš, da si že poskusila vse metode odstavljanja, ki sem jih že opisala na tem forumu. Tvoj fantek pa se kljub vsemu želi dojiti pogosto. Sama se srečuješ ob tem z neprijetnimi občutki, počutiš se zlorabljeno. Tukaj ne gre edino in samo za dojenje, saj praviš, da želi biti deček tudi majhen dojenček. Mnoge matere, ki dojimo otroke, starejše od enega leta, opažamo, da se naši malčki želijo dojiti največkrat takrat, kadar rabijo nas in našo pozornost. Prijateljica je to zelo lepo opisala takole: “Dve leti star Maj se je prišel dojit že desetič v tistem dopoldnevu. Bila sem zelo zaposlena s pripravo peciva za bližajoče se praznike in resnično nisem imela časa, da mu namenim prav vsak podoj, ki ga je kategorično zahteval od mene. Vprašala sem ga, ali je lačen, ali je žejen ali le želi pozornost. In je rekel “zolnost”. Lwpo in pošteno mi je povedal, kaj od mene resnično potrebuje.”

Seveda, z otrokom, starejšemu od dveh let lahko že lepo verbalno komuniciramo in ga povprašamo, kaj želi od nas. verjetno vas bo presenetilo, da preko dojenja na ta način v večini primerov nekako le pridobiva vašo pozornost. Včasih je dovolj, da namesto da ga podojimo, da ga vzamemo v naročje in mu preusmerimo pozornost, mu povemo krajšo zgodbico, se stisnemo k njemu in mu povemo, da ga imamo radi. Sama v takih situacijah poskušam otroka vključiti v dogajanje (npr. pri peki peciva) in na ta način nekako preusmerim.

Otroci na različne načine izkazujejo pozornost svoji materi, še najlažje to storijo prav z dojenjem. Mnogi otroci ob tem svoje matere božajo in ljubkujejo, in ob dojenju glasno in vidno izražajo močno ugodje in srečo. Če je otrok deček, se matere ob tem počutimo lahko nelagodno, saj božanje prsi, izkazovanje pozornosti našim dojkam v naši kulturi nekako ne pritiče temu odnosu. V naši kulturi gledamo na dojke ponavadi kot na izrazito seksualni objekt in ne na njihovo naravno funkcijo. In seveda – starejši kot je otrok, večje je nelagodje.

Kopiram link, kjer sem se že z eno do mamic pogovarjala o tej temi: