Pozdravljeni!
Imam lepo in zdravo (razen alergije na mleko in jajca) 7M deklico. Polno sem dojila do 6M, razen dvotedenske krize v starosti 2 mesecev, Takrat je deklica vseskozi jokala, dojila se je na 1 do 2 ure, praktično non-stop. Mislila sva z možem, da ima krče. Nazadnje pa se je izkazalo, da je otroček lačen. Zato sem ji zvečer po dojenju dala še dotatek, včasih je dodatno spila še 120 ml. Takrat je spala celo noč. Jaz pa se nisem vdala. Malo več sem počivala, nisem kar naprej s sesalcem letala po stanovanju. Mleka je bilo zvečer več. Mnenja sem bila, da bo deklica več imela od tega, če jo bom tudi ponoči dojila na nekaj ur in bom jaz neprespana. Pravzaprav sem zaradi tega tudi na porodniški, mar ne? Tako sem se zavestno odločila za moje motnje spanja, ni mi žal.
Takrat, ko sem dodajala sem imela grozen obučtek, da deklico goljufam, da nisem dobra mama, ….
Podobno se mi dogaja sedaj, ko uvajamo gosto hrano. Mogoče sem malo trapasta, ampak mi je kar hudo, ker deklico ne dojim več polno. Obučtka ne znam opisati. Je to mogoče ena vrsta “dojilne depresije”? Ko prebiram te forume, se mi zdi,da mamice komaj čakajo, da, odo uvedle gosto hrano in ne bodo več dojile.
Pri prvi deklici nisem imela teh težav, dojila sem 15 M. Morda se nisem počitila tako, ker sem vedela, da bom imela še nega otročka. Več kot dvema otročkoma bi najbrž težko nudila potrebno.

Pohvala forumu, veliko sem si pomagala tudi z Vašimi nasveti in članki o alergijah. čestitke.

Lp, Tina

Draga Tina,
mislim, da se skoraj vse mamice srečujemo s podobnimi občutki. Pri prvem otroku željno pričakujemo in se veselimo mejnikov, ki kažejo na to, da se naš otrok lepo in zdravo razvija: sedenje, prehod na gosto hrano, plazenje, prvi koraki, prve besede… Pri drugem otroku in ko imamo že več izkušenj, nekako podzavestno želimo podajšati čas, ko je dojenček le “naš, popolnoma odvisen od nas, le dojen,… In se sprašujemo “kam neki se mu tako zelo mudi?”, saj se še od prvega otroka dobro spominjamo, kako hitro minejo ti prvi, čarobni meseci, ko je bil le še dojenček. Dojenčki nas začarajo, kajne? Draga Tina, ta občutja so normalna, z njimi se srečujemo vse matere (in očetje). In prav je tako, le tako namreč znamo tiste kratke mesece res popolnoma uživati z dojenčkom in mu nato zdravo prepustiti, da se razvija naprej in se postopoma ločuje od nas…

Vse mamice, ki smo se srečevale s težavami pri dojenju in smo morda dodajale prilagojeno mleko, se srečujemo s občutki, ki ste jih opisali. Ker vemo, da je dojenje najboljše za našega otroka, in se trudimo, da bi nudile svojemu otroku tisto, kar je najboljše, me pa tega ne zmoremo in zato imamo občutke neuspeha, da nismo dobre matere, da nič ne naredimo dovolj dobro, da nam gre vse narobe… To je enostavno potrebno predelati, v veliko pomoč nam je opora moža, prijateljic in druge bližnje okolice.

Vaše ravnanje ob težavah pri dveh mesecih je bilo popolnoma pravilno. Kaže na to, da imate dober občutek za potrebe svojega otroka in tudi za svoje potrebe. Včasih v hecu pravim, da prazna vreča ne stoji pokonci in vsaka mama si mora napolniti baterije, tako ali drugače. Stanovanje in posoda v koritu se ne sekira, če ni pospravljeno, naš dojenček in naše telo je tisto, ki je v tem času na prvem mestu! Naučimo se postaviti ljudi pred stvari! In tudi zato je zelo dobro, da mati, ki doji – ne gleda na dojenje le kot na akt hranjenja ampak tudi na odlično priložnost, da se s svojim dojenčkom pocarta in tudi da dojenje izkoristi za svoj počitek.