Pred skoraj sedmimi leti sem s CR rodila fantka. Ker ga nekaj dni skorajda nisem videla, se je ta čas navadil na stekleničko in dojenje nikakor ni steklo, saj sem imela premalo mleka. Tamkajšnja sestra ( porodnišnica Lj) mi je rekla, naj si grem izbrizgat mleko in ko je videla, da ga tisti trenutek pač ni bilo, je rekla, da ne bom dojila in naj ga hranim kar po steklenički, drugače bo vedno lačen. Res pa je, da sem mu najprej ponudila dojko, da je spil tisto malo mleko, takoj nato pa je dobil dodatek po srteklenički. Tako sem se mučila 3 mesece, nakar mi je bilo vsega dovolj in sem ga začela hraniti samo po steklenički. Za cel obrok mleka ni bilo.

Sedaj pa sem ponovno noseča in bom ponovno rodila s CR. V nosečnosti se mi dojki nista povečali čisto nič ( tudi pri prvi nosečnosti ne), ostali sta enaki, kot sta bili. Včasih si masiram dojke in ob malo močnejšem stisku mi priteče nekaj prozorno bele tekočine. Sedaj sem noseča 30 tednov. Kako naj se pripravim na dojenje? Ali lahko dobim kakšne tabletke za vzpodbujanje dojenja pred porodom ali takoj po njem? Po CR res ne moreš takoj polno skrbeti za otroka in bojim se, da tudi tokrat ne bom imela mleka, čeprav bi rada dojila. Saj se pripravljam psihično na dojenje, vendar to ni dovolj. Kaj naj storim?

Naj vas pohvalim in upam, da boste tudi zame našli kakšno rešitev!

Draga Ali,
žal mi je, da ste imeli pred sedmimi leti tako travmatičen porod in težave pri dojenju. Pri LLLI pravimo, da:
– mati in otrok naj bosta skupaj takoj od rojstva dalje, da se lahko med njima oblikuje zadovoljujoča zveza in se vzpostavi ustrezna tvorba mleka in
– dejavno sodelovanje matere pri porodu pripomore k uspešnemu vzpostavljanju dojenja in dobremu začetku ter
– mati naj pristavi otroka k prsim TAKOJ po porodu.

Žal prav ti pogoji pri porodu s CR iz razumljivih razlogov ne morejo biti polno izpolnjeni. Ne vem, kakšne so vaše medicinske indikacije za naslednji CR, toda če bo vse v redu, se poskusite vseeno pogovoriti s svojim ginekologom ali porodničarjem, da velja narediti vsaj POSKUS poroda, oz. pustiti, da se porod začne naravno, kljub temu, da boste vedeli, da se bo končal s CR. Če bo CR, pa naj bo izveden v epiduralni anesteziji/analgeziji. Zakaj? Telo med potekom poroda preplavljajo določeni hormoni, ki imajo natančno določene funkcije. Za samo poporodno okrevanje in dojenje je tak način daleč najboljši. Le tako ne boste ostali prikrajšani za občutke, ki sledijo takoj po tem, ko porodiš otroka in le tako boste lahko otroka TAKOJ po porodu podojili. Sam vpliv anestezije na otroka bo manjši (ne bo tako zaspan), lažje se bo dojil in tudi okrevanje matere je hitrejše, vsi ti faktorji pripomorejo k boljšemu dojenju. Ko boste po porodu na intenzivni negi, povejte zdravstvenemu osebju, da želite otroka dojiti in naj vam ga prinesejo vsakič, ko bo otrok zajokal. Če otroka prej nahranijo po steklenički, je logično, da se pri vas ne bo hotel dojiti, če vam ga bodo prinesli naokoli ob točno določenih urah. Poskusite se tudi dogovoriti, da otroka, kadar ne bo pri vas, nahranijo po žlički ali s kapalko, ne po steklenički in kljub utrujenosti zahtevajte otroka čimprej k sebi, da bosta sobivala skupaj. Medicinske sestre vam lahko pomagajo tudi na oddelku.

Izbrizgavanje mleka (spoh prve dni po porodu) nikakor ne more biti merilo za to, da vidimo, koliko ga je. V prvih dneh in tednih po porodu se laktacija šele vzpostavlja, količina mleka (kolostruma) je res majhna, a majhni so tudi želodčki dojenčkov in prav zato se dojijo pogosto. Z nobeno črpalko mati ne more izčrpati toliko mleka, kolikor ga lahko pri prsih s pravilnim dojenjem dobi dojenček, saj je tehnika črpanja mleka popolnoma drugačna tehniki “molzenja” dojenčka in tudi hormoni, ki nas preplavijo ob dojenju močno pripomorejo k lažjemu izcejanju mleka.

Kadar je otrok že navajen na stekleničko, je zelo pomembno, da ga vedno najprej podojimo, šele nato mu ponudimo še iztisnjeno mleko ali prilagojeno mleko. Še boljše kakor po steklenički pa je, da otroku dajemo dodatek kar po žlički, s kapalko ali posebnimi “posodicami”, kjer mleko otrok posrebra in se ne navadi na stekleničko, tako da ne pride do sesalne zmede.

Nekaterim ženam se dojki med nosečnostjo ne spremenijo, a dobro dojijo. Večina žensk med nosečnostjo nima izcedkov iz dojk, dojke se ne povečajo in pri približno polovici mater se po porodu mleko tudi nikoli ne izceja. Toda to absolutno ni znak, da ne moremo dojiti. Na dojenje se lahko najbolje pripravite tako, da se o njem kar najbolj informirate, poskusite poiskati podporo in pomoč drugih mater, ki so po CR uspešno prebrodila težave. TinkaraC, Jagoda ali druge mamice, ali ste pripravljene podeliti svoje izkušnje in nasvete? Upam, da se vam bodo oglasile. Obiščite tudi katero od srečanj LLLI v svoji bližini (Ljubljana, Maribor, Škofja Loka), tam boste podelili svoje strahove, dvome,težave in tudi dobre plati materinstva in dojenja z drugimi mamicami.

Po porodu lahko v porodnišnici sicer dobite zdravila, ki posredno učinkujejo na laktacijo (Syntocinon in Tametil), toda vedite, da sama zdravila ne pripomorejo kaj dosti, če mati obenem ne doji otroka po zakonih ponudbe in povpraševanja, PRAVILNO pristavlja in dovolj počiva ter se po domače povedano ne “sekira”.

Kljub težavam ste vztrajali 3 mesece – tako ste svojega otroka vseeno dojili, pa čeprav le kratek čas in delno. Verjamem, da ste v to vložili ves svoj trud in energijo in kar je najpomembnejše – ljubezen do svojega otroka.

Moj dečko je bil ločen od mene več kot deset dni. V porodnišnici sem šla izbrizgavat mleko, ki ga prve dni ni bilo, potem pa je s pomočjo tablet le prišlo in sinku sem nosila svoje mleko za vse obroke. Ko si je opomogel, sva brez težav prešla na dojenje. Ker teža ni najbolje napredovala, so mi še v porodnišnici dajali dodatek v steklenički, ki ga sinek ni najbolj maral, toda nekako sva se le “prebila” domov. Sedaj je pri sedmih tednih polno dojen (4 kg 150g), vendar pediatrinja pravi, da bi ga rada videla malo bolj rejenega, pa da bi mogoče potreboval malo dodatka! Ki ga sinek seveda ne mara in deluje čisto zadovoljen.
Mogoče bi pa morala dodajati po žlički, če v naslednjem tednu ne bo dosegel teže 4500?
Za porodnišnice pa me res zanima, če bi ti dovolili dajati dodatek po žlički, ker same sestre na intenzivni tega ne bi delale (časovno bi jim vzelo preveč časa, saj ima ena sestra po štiri pikce!)

Draga Nikita,
zakaj je bil otrok ločen od vas v porodnišnici? Večina slovenskih porodnišnic namreč omogoča ali vsaj spodbuja spobivanje matere in otroka.

Za bolj natančen odgovor bi morali napisati kaj več:
– kolikšna je bila sinkova porodna teža in kolikšna najnižja teža?
– ali tudi raste v dolžino, s emu veča obseg glavice in se normalno motorično razvija?
– kako pogosto, koliko, kako dolgo se dojita?
– koliko ima polulanih in pokakanih plenic na dan?
in še veliko drugih vprašanj bi ti postavila…

Če žeteiš takojšnje odgovore, je najbolje, da pokličete katero od LLLI svetovalk in se z njo podrobneje pogovorite, ker bo tale forum preko vikenda miroval in bom lahko odgovarjala na vprašanja šele s ponedeljkom naprej.

Informativno: Normalno MINIMALNO pridobivanje teže za dojenčke gre po naslednjih tabelah:
– prve tri do štiri mesece najmanj 110-115g na teden
– od četrtega do šestega meseca najmanj 85g na teden
– od šestega do dvanajstega meseca vsaj 40g na teden.

Pomembno je, da je njegovo pridobivanje na teži nepretrgano, da obenem raste v dolžino in se povečuje obseg otrokove glave, da je otrok zdrav in zadovoljen in se dobro razvija tako psihično kot motorično.

Glede porodnišnice in dodajanja po žlički je to verjetno zelo odvisno od same porodnišnice in zdravstvenega osebja in njihove organizacije dela. Toda če mati izrazi željo, bi jo verjetno morali izpolniti. Porodnišnica, kjer toplo spodbujajo dohranjevanje po žlički, s kapalko ali t.i. nadomestilom za dojenje (“nursing supplementer”) je žal le Celjska porodnišnica.

Za vzpodbudo; tudi jaz sem rodila s CR in sva bili obe s punčko kar nekaj dni na intenzivni, tako da dojenje pet dni sploh ni bilo možno, tudi potem nisem imela mleka, da bi si ga izbrizgala in bi lahko dale hčerkici. Ko sva vendarle prišli skupaj sem jo vedno podojila in ji nato dala dodatek, ker pri meni ni spila skoraj nič. Seveda pa sem imela srečo, da sem jo vedno tehtala pred in po podoju, ko sem videla, da že spije malo več pri meni, sem preprosto prenehala z dodatki prilagojenega mleka, nekaj časa sva se seveda dojili zelo pogosto (cimre so me gledale, “a ti pa spet dojiš?!?” :-))) jaz pa v bistvu nisem vedela a spet dojim ali še vedno dojim :-))) Toda potem je steklo, domov sva odšli polno dojeni in hčerkica je zelo lepo napredovala po teži. Danes ima 4,5 meseca in se še vedno samo dojiva…

Moj sinek se normalno razvija v dolžino, ravno tako se veča tudi obseg glave. Tudi motorične sposobnosti so O.K. Dojiva se na vsaki dve uri zjutraj in ponoči, popoldan in proti večeru pa še bolj pogosto, ker mu ne uspeva tako zlahka zaspati na dojki.Kaka večkrat na dan (tudi 3krat; lula ravno taka b.p.)
Moj občutek je, da bova “zmagala” tudi brez dodatka.

Draga Ali,

jaz ti bom rekla samo tole: tudi jaz sem rodila s carskim rezom (sem vedela že vnaprej), tudi mene so “strašili”, da ne bom mogla dojiti (mama od sosede, ki je rodila s CR, mi je celo na dolgo in široko razlagala, da po CR NIHČE ne more dojiti, si predstavljaš?) – pa sem na srečo še “pravočasno” prebrala Ksenjino knjigo Dojenje in materinstvo iz srca, pa tale forum sem odkrila že med nosečnostjo, ja, in, da skrajšam: rodila sem s CR z epiduralno oz. spinalno analgezijo, otročka sem pristavila k prsim kako urico po CRju in – je PIL, od vsega začetka brez težav – in danes ima 13 mesecev in se še vedno rad pockrlja. Vem, da sem imela veliko srečo, vendar naj ti povem, da sta bili z menoj v sobi tudi dve mamici (obe s CR.-jem), obe sta imeli pri dojenju prvega otročka težave (ena je dojila tri tedne, druga malo dlje), vendar pa jima je tokrat krasno steklo. Tako da, za začetek: zaupaj vase! (potem pa lahko še vedno pokličeš kakšno fino LLLI svetovalko…)

Nikita bravo! Verjamem, da vama bo uspelo. Tudi če bo morda dodatek vseeno potreben, bi pri takem razvoju zadoščalo že nekaj ml le ob enem obroku, zato se čimmanj obremenjujte in poskusite z dojenčkom med dojenjem kar najbolj uživati.

Jaz sem bila prepričana, da bo moj porod nekaj najbolj čudovitega v mojem življenju – pa ni bilo tako. Rodila sem s CR, po 8 urah popadkov. Pikeca sem videla 1. šele 12 ur po CR. S tem so bile seveda postavljene vse mogoče ovire, da bi dojenje steklo kot je treba. Oziroma so mi tako dejali na intenzivni, češ, če ne boste dojili, nikar sekirat, ste pač imeli CR…
Res je, da moj otrok ni bil na intenzivni, le mene so tam zadržali 4 dni. tako so mi ga pripeljali vsak dan najmanj 3krat – zjutraj do kosila, potem okoli 13.30 do 17. ure in še po 20.uri… takrat sem ga pristavljala… le malo je sesal, lenobček in zaspanček je bil, mene pa so skelele bradavice. To smo odpravili z mazilom, priporočam naravni lanolin (ki ga moraš imeti seveda s sabo, v porodnišnici ne dajo nič), dete je bilo poleg mojega dojenja hranjeno po steklenički, a je pojedel le malo, tako da mu je teža padla za 10%.
Četrti dan mi je pediatrinja dejala, da bova morala začeti ornk dojiti, če ne, bo šel na infuzijo. Meni se je sesul svet, mislila sem, da bo zdaj itak vsega konec, da bo flaša v igri, saj ne more otrok stradati… potem pa me je neka trmasta iskrica zagrabila in otroka sem od jutra do večera dojila, resnično, kot piše saša, nisem vedela, ali še dojim, ali zopet dojim… ko je odprl usta, je vanje dobil mojo bradavico… to je bilo to, nenehno je bil priklopljen. Zvečer mu je teža že narasla.

5. dan sem ga prvič imela čez noč, dojenje pa je bilo vedno bolj “samozavestno”, nisem se ozirala a ne na sestre (ki so kakšne tudi pokomentirale, da mu bo slabo), ne na sosede, samo priklopljena sva bila in tako sva dejansko šla po 7 dnevih polno dojena domov… ne rečem, še sem imela težave, menila, da nimam mleka, pa sem se nekako zanesla nase, dneve, ko sem menila, da nama zmanjkuje, nenehno dojila, zaprla sva se v spalnico in se podajala – posoda počaka, perilo tudi…
Res je, kolostrum prve dni je pravzaprav v kapljicah, in ni merilo za količino mleka, ker se šele vzpostavlja… Isto je s stiskanjem – je relativno: sama sem kasneje, po nekaj mesecih dojenja na zahtevo, imela mleka za celo dolino, ko pa sem nekoč poskusila stisniti – je šlo ven manj kot 20ml, prej pa je mleko teklo, tako da je mali komaj požiral…

kaj ti torej želim povedati – da CR še ne pomeni, da ne boš mogla dojiti, pomeni veliko oviro, ne pa žalostni konec… morda ti tudi to pot ne bo uspelo, čeprav menim, da boš zmogla, predvsem pa se ne obremenjuj s preteklostjo, otroci so si različni, porodi tudi… če pa ne moreš imeti najprej poskusa poroda pred CR, potem se resnično zmeni za epidiralno (spinalno) anestezijo, s tem bo manj učinka anestetikov na otroka (ker ne prehajajo v placento oziroma v manjši meri in bo tako manj zaspan oziroma sploh ne), pa tudi nate, predvsem pa boš otroka po porodu lahko videla… (kar denimo jaz pogrešam iz moje zgodbe o CR)
Drži se in resnično vabljena na srečanje LLLI
T.