DNEVNIK pišemo
Kaja mi je dala idejo, da bi lahko pisale dnevnik počutja kar sem. Saj vemo, da je psiha ravno tako oz. še bolj pomembna kot kg.
Moj dnevnik za danes 28.09.05.
Ma razkurla sem se danes, ker mi ena referentka zavlačuje dokumente, ki bi jih lahko poslala v eni minuti.
Poleg jeze, ki ni in ni hotela ponikniti, kljub pohodu, sem začutila še občutek spregledanosti, nepomembnosti.
Hojla…
Meni pa se zdi ideja lepa. Saj pogosto zlivamo kaj na “papir”, samo, da tema ni prav temu namenjena.
Hummmm moje počutje danes. Zelo sem zamišljena. Po glavi se mi podi ogromno vprašanj na katera še nimam odgovora. Očitno bo treba daleč, daleč v naravo za dolgo časa. Tam vedno dobim odgovore.
Predvsem so to esencialna vprašanja. Preprosto nisem človek, ki bi sedel doma in čakal, da se kaj zgodi, sedaj pa sem prisiljena ravno v to delo. In tako zelo mi je hudo in naporno. To ni del mene in zato tepim.
Nisem navajena stagnacije, nisem človek, ki si želi vlečt absolventski status do onemoglosti(pa še začel se ni), nisem človek, ki je lahko odvisen od drugih. In to so stvari, ki me utesnjujejo.
Ki me dušijo. Zapirajo v meni tisto inovativnost, tisto željo … motivacijo. Tako si želim dela, želim ustvarjati, želim biti aktivna.
Pa saj vem, vem, da to obdobje ne bo trajalo dolgo – pa vendar, ni mi všeč.
In kot povem vsakič znova. Ni naklučje, da sem zaključila z vsemi izpiti v prvem roku, ni naklučje, da sem takoj dobila prakso in z njo zaključila še preden so moji sošolci pomislili, da je praksa tudi tisto kar morajo naredit … Ni naklučje, da tam kjer sem opravljala prakso sedaj, trenutno ne potrebujejo nikogar… Ni naklučje, da sem se v ponedeljek znašla na razgovoru za delo, ki sem ga našla preko študenta in na licu mesta izvedela, da gre pravzaprav za redno delo.
Ni naklučje, da so bili testi na tem razgovoru porazni, ni naklučje, da sem zatarokirala pri računanju – popolnoma… In ni naklučje, da me niso sprejeli v drugi krog.
Ni naklučje, da že od julija poskušam prit v kontakt z mentorjem za diplomsko … ni naklučje, da sem včeraj klicala na fax in na nek način prosila in zahtavala, da nekako pridem do mentorja.
Ni naklučje, da če jutri ni maila menjam mentorja in naslov diplomske o kateri razmišljam in berem že dobre pol leta.
In ni naklučje, da sem se znašla v svojem stanovanju, s svojo štipendijo in na preizkušnji o keteri sem pisala sedaj.
Naklučji ni, vse se zgodi z razlogom.
In dokler še vedno verjamem v to in s srcem in razumom živim to življenje sem srečna.
Razmišljam, iščem odgovore, iščem poti, a ko udarim se vedno samo še kadi za mano. In sedaj je tisto obdobje stagnacije – tisto obdobje moje osebne priprave…. za moj osebni in zelo pomemben štart v življenju.
Jezi, grize, boli, dolgočasi, ubija… pa kljub temu vem in čutim, da se pripravlja nekaj tako zelo velikega… da lahko rečem samo …
NAKLUČIJ NI, VSE SE ZGODI Z RAZLOGOM ….. in PRIPRAVLJENA SEM !!!!
Lp sonček
Ha ha ha …
Nisem sedaj pisala, da me boste hvalili in spodbujali. Sem samo napisala in opisala svoje občutke in tako… da se tema malo premakne naprej…
No, pa da napišem še nekaj od danes.
Danes se počutim fenomenalno.
Rada imam sonce, a rada imam tudi dež. Nekako ga začutim in se prepustim … kot bi se bila povezala in čutila enako…
Ta občutek mi je nor in čisto premalokrat se spravim po dežju skakat po lužah ali pobirat orehe, tako kot danes…
Saj veste vplivi okolice, da si zmešan.. nenormalen in kreten :))) če to počneš… Ampak občutek je pa nepopisen..
No, v današnjem jutru me je prevzel dež. Ponovno!!! Kar v sekundi, ko je moj dragi rekel … “SUPER ščije za popi…..!!!” in začel zavijat z očmi in vzdihovat, sem zažarela. Prevzela me je neznanska energija, moč, želja, ljubezen in veselje…
Odličila sem se za jutranji kardio trening na tešče in mu dodala še intervale, ki te ubijejo. Energijsko izmozgajo in naredijo trening zares HUD in NAPOREN!!!
In po končanem treningu se človek počuti, kot človek vseh ljudi. Ves svet je prijazen in prelep. Deževati začne še močneje, kot bi dežne kaplje želele izprati to umazano zemljo, te umazane misli .. dejanja…
In tako prekleto dobro se počutim.
Zapojem si…. “Kiss the rain….whenever you need me… kiss the rain … whenever I am gone too gone …”
In v mislih se zakopljem v dež in ga poljubim, tako nežno, tako čisto in iskreno… tako, kot je nemogoče poljubiti sočloveka.
Lp sonček
Če se strinjate, bi pisale, a res ne komentirale drugih. Kakor želite, to je samo predlog.
Kaja, dnevnik je intimen in to, da ga ne damo nikomur prebrati, je lahko sam sebi namen. To so moje izkušnje.
Jaz se ne počutim več razgaljene, če o sebi povem kaj osebnega.
Konc koncev kaj imam izgubiti?
Na forumu poroka je moja slika. Vsa vesoljna Slovenija lahko bere in ve, kako zgledam. Pa kaj? :))))
Opažam, da nisem nič bolj ranljiva, če povem, kako se počutim. To je toliko v uvod v moj današnji dnevnik.
—————
Danes sem preveč spala. Sem brez službe in časa na pretek.
Upam, da me bodo povabili v *** na razgovor. Prav znaimivo bi bilo delati v recepciji.
Predatorski um, ki ga opisuje Željka, je še bolj glasen takrat, ko sem sama. Vsak dan si moram nekako zapolniti. A ne govorim o opravilih, teh nikoli ne zmanjka, govorim o notranjem dvogovoru.
Imeti prijazen dvogovor, tudi, ko se pogledam v ogledalo. Tudi, ko sem tisoč procentno odločena, da tako ne gre naprej. Vem, da je res v meni suh človek. To sem že bila pred leti. Suhaa. Zdravnik, ko so sumili, da imam sladkorno bolezen, je vpisal v karton “primerno hranjena”. Prvič v življenju, takrat. In seveda, ni dolgo trajalo. V svoji glavi nisem bila suha.
Sedaj imam svoj ZATO!!!!! Zato želim shujšati:
– da me ne bo več sram
– da lahko oblečem, kar hočem
– da se počutim sexi
– da uravnavam nihanje počutja, da sem razposajena
– da sem lahkotna in gibčna
– da umirim to trebušno slinavko.
To so moji ZATO, do sedaj. A se rojevajo novi iz dneva v dan. Glede na okoliščine, v katerih se znajdem.
Danes je lep dan. Moj um je umirjen. Moj notranji govor je prijazen in ljubeč.