Prvič se oglašam na tej strani. Tudi prebirala je nisem že več kot eno leto, čeprav vem, da obstaja že zelo dolgo. Preprosto sem šla mimo nje, saj sem se izogibala besedi hujšanje.

V enem letu sem se zredila za 10 kg. Zakaj? Ker preveč in nepravilno jem. Vsak dodatni kilogram, ki sem ga dobila je naredil v meni še globljo zarezo. Danes sem popolnoma obupana, hkrati pa se zavedam, da je skrajni čas, da nekaj naredim s seboj. Velika sem 175 in pri 27. letih tehtam kar 80 kg, kakšen dan mogoče kak kg manj. Resnično sem razočarana nad seboj. Okrog trebuha se mi je nabrala maščoba in je kar trdo pod kožo…da ne govorim, da mi skoraj nobene hlače niso več prav…

No, ne bom preveč dolgovezila kako in kaj. Odločila sem se, da je treba narediti korak naprej. Pred dvema letoma sem poskusila z 3MD dieto, pa sem nad njo obupala zato, ker so se mi zdeli jedilniki enolični, oz. nisem imela idej kako naj pripravim obroke, da si ne bodo tako enaki.
Zato se obračam na vas, da mi mogoče posredujete kakšen recept, ali stran, kjer si to lahko preberem. Istočasno vas prosim tudi za kakšno stran, kjer je potek te diete napisan v detajle, saj sem liste, ki sem jih takrat natisnila, že izgubila. To vas pa prosim zato, ker imam zelo natrpano službo in nimam časa brskati po internetu.

Lepo vas prosim za pomoč, ideje pa tudi kakšno vzpodbudno besedo.

Hvala vam že vnaprej.

Jessy

Ej! Nikoli ni prepozno, in poleg tega, nisi še zello globoko zabredla, to boš pa že porihtala. Poglej si malo diete in načine prehranjevanja, razmisli, kateri način miganja ti najbolj odgovarja (posteljne aktivnosti so dodatno – za nagrado :-)))). In se loti, me tukaj ti bomo pa ploskale, vsak dan sprot. Za tolažbo ti povem, da sem imela jaz ob štartu 8 cm manj in skoraj 10 kg več… Pa mi je ratal prit so prvega cilja kot bi mignil! Zakaj pa tebi ne bi?

Hobit, hvala za vzpodbudo!

Danes sem za spremembo imela nekaj časa in sem malce pobrskala in našla stran, kjer se lahko to knjigo tudi naroči. Sem jo tudi že naročila, jutri pa že začnem s to dieto.

Doma imam orbitrek, vendar je več kot leto dni sameval, jutri ga bom prvič spet izprobala, ko pa bo lepo vreme pa nameravam teči. Namene imam sicer dobre, vendar ne vem, če bom res tako vztrajna in se držala tega, kar sem pravkam omenila.
Bom še možu rekla, da me ne sme več speljevati z raznimi prigrizki…

Najhujše se mi zdi, da bo to, ker se zraven mesa ne je OH, kar pa sem do zdaj redno počela. Naravnost obožujem OH. grrrrr…..

No, drugače pa še nisem omenila, da sem bila pred kakšnim mesecem dni tudi pri os. zdravnici in jo poprosila za pomoč pri hujšanju, vendar sem od nje dobila le nekaj koristnih informacij, in to take, ki jih vem že od nekdaj….tako, da mi ni prav najbolje pomagala…

Ampak…zdaj je pravi čas…zdaj je volja….

Malce sem vseeno v dilemi, saj že od aprila delava na tem, da bi zanosila, toda po pravici povem, da me je to pravkar minilo ravno zaradi moje kilaže, ker če zanosim s to kilažo, potem pa res ne vem kako bom spravila nazaj dol…Sem si že premislila in bova še malce počakala….

ufff….sem se razgovorila….
upam, da ne utrujam preveč…..

Lep dan še naprej!

p.s. Mislim, da se bom mogla kar redno oglašati na forumu, drugače me bo popustila volja.

lp, Jessy

Tudi z moje strani srečno Jessy, tako s kilogrami, kot tem, da znova pridobiš malce izgubljene samozavesti in pa tudi pri načrtovanju dojenčka.

Pozdravček Marika

Živjo,
vse si povedala natanko tako kot bi jaz. Zdaj že kaka dva meseca prebiram ta forum, kdaj pa kdaj se tudi oglasim in vedno obljubim zdaj pa bom. No in vsak teden se zgodi nekaj kar me premami, pa poroka, pa očetov abraham, pa oktoberfest, pa bla bla bla bla.
Le ena razlika je med nama ti si 12 cm večja od mene in eno kilo lažja. Tudi sama sem se v enem letu zredila 12 kil, pa že 5 shujšala pa spet dobila nazaj. Torej ob prvi obletnici poroke sem težja 12 kil.
Zdaj pa še o otročku. Ne bi te rada karkoli strašila, ampak – moja zgodba: Eno leto se trudiva, da bi postala starša. Pa nič. Prejšnji teden sem šla k zdravnici: Prvo vprašanje – koliko kil imate in koliko ste se zredili v zadnjem letu. In sem ji povedala. Možnosti za spočetje so se občutno zmanjšale prav zaradi prehitrega porasta teže. Menda maščoba veže nek hormon in ta ni sposoben dovolj aktivno sodelovati pri ovulacijah in posledično so možnosti manjše. No svoje prispeva tudi stres – služba, gospodinjstvo, ljubica… Torej priporočala mi je naj probam shujšat npr. po Montignacu cca 1 kilo nateden. Dala mi je tudi tablete za pospeševanje ovulacije, hormonske in glej ga zlomka – možni stranski učinki so tudi povečanje teže. Tako da zdaj res bolj pazim. Knjigo od Montignaca moram poiskat, ker sem jo med selitvijo 2 meseca nazaj nekam založila. ampak to je to – je treba in predvsem – je vredno.
Toplo ti priporočam, zdaj ko še nisi tako zelo globoko zabredla, potrudi se. In želim ti najlepšega in najbolj prijaznega dojenčka. In trdno verjamem, da nama (in vsem nam na tem forumu) bo uspelo.
Se še slišiva.

Taia, ob branju tvojega posta so se mi nabrale solze v očeh. Kot bi brala svojo zgodbo. Tudi jaz sem bila ob prvi obletnici celih 10 kg težja. K sreči imam moža, ki me na moje kile nikoli ne opominja, vendar se sama počutim grozno v svoji koži.
Najhuje je, ker se sama sebi ne zdim privlačna in posledično odklanjam moža (vedno bolj). TEga se zavedam in vem, da ni prav.

Ko pride prava volja, je možno premikati gore, kajne?!? No, pri meni je ta volja in odločitev, tako da upam, da bom tudi vztrajala pri tem!

Se slišimo!

Jessy

Ja saj to je to. Mož ki te ima rad tako kot si. Vse super, ampak v preteklosti ko sva šla kupovat pa tudi pred enim mesecem ko sem kupovala za oblečt za poroko (sem bila sestrina priča), sem v njegovih očeh videla, ne znam povedat, ne vem – nesrečo. Pa ne zaradi njegovega mnenja o meni, ampak zaradi mojega mnenja o meni. Saj veš, pogledaš nekaj kar ti je res všeč, pa nimajo tvoje številke ali pa res čudno zgleda. Ali pa enostavno sploh nimaš predstave da nekaj ti pa res ne paše, pa hočeš na vsak način probat in imet. V neki roza ali drugi moderni barvi. In je žalosten ker si ti žalostna in sploh nimaš volje jit karkoli probat, ker ti itak ni nič prav. In zares se ne počutim privlačno niti v najbolj norem perilu.
Po drugi strani pa misliš, pa saj druge so še bolj debele, pa sem prijazna, simpatična in rad me ima.
Pa spet padeš v shujševalno mrzlico in sestaviš ultra dober, popoln plan. Vsaj jaz. in ko ugotovim da vsega pa res ne utegnem narediti – sej če to ne pol je pa vseen če še mal s hrano pogoljufam, saj jutri pa res začnem. In tako vsak jutri.
Zdaj se pa res ne bova dali!

Ne, ne bova se dali! Jaz iz minute v minuto dobivam večji elan!

Pred petimi leti sem že shujšala za 8kg (na 65 kg), vendar sem takrat redno, vsak dan hodila v fitness za 2 uri, kjer sem delala po programu, ter full malo jedla (to ni bilo vredu). Te kile sem izgubila v treh mesecih. Začuda so se nekako obdržale kake 3 leta, potem pa se je začelo dvigovati, najprej na 70, potem 74, zdaj je že celih 80.

No…vem, da se da! Ampak tokrat se bom stvari lotila bolj pametno in bom tudi jedla.

Se slišimo, Taja!

Lahko noč!

Rinina knjižica je idealna, milo rečeno: meni rešuje življenje…v njej je polno zanimivih receptov in dobrih idej.
Poglej na stran, kjer jo lahko tudi naročiš. Jaz sem jo in sploh mi ni žal.
klikni sem:

Pozdravljena Taja!
Strinjam se z Jessy, pa ti bom tudi jaz vseeno povedala še nekaj z moje strani.

Ti sploh še nisi tako grozno zabredla, da bi bila že ne vem kakšna debeluška. Poglej mene: 165 cm, 104,5 kg, po dveh tretjinah 3MD sem izgubila že 14,5 kg (zdaj sem na 90 kg), pa brez kakršnegakoli prevelikega odpovedovanja. Seveda je bil začetek kar težak, ker se moraš preprosto odvaditi, da daš ob vsakem trenutku vse, kar imaš pred očmi (pa čeprav nisi lačen) v usta. Sčasoma pa ti to postane že samoumevno in te tudi razni rojstni dnevi ne spravijo s tira. Na začetku nisem verjela v to dieto, pa tudi ne v svoj uspeh. Dieto sem odlagala in odlagala (en kup rojstnih dnevov, pa dopust, pa poroka…), enkrat pa mi je v glavi dobesedno naredilo “klik” in iz tistega, da začnem drug teden, ali drug mesec, je prišlo do tega, da začnem JUTRI. Kljub začetnim prekrškom diete nisem prekinila z izgovori “očitno še nisem pripravljena, bolje, da začnem kdaj drugič”, ampak sem kar nadaljevala. S časom sem prišla v ta ritem in 2/3 poti sta za mano.

Kar se pa tiče otroka. Zdaj se boš potrudila in shujšala, a potem se boš spet zredila, ko boš noseča. Razen, če se boš kolikor toliko držala zdrave prehrane. Saj sama veš, da se brez OH in prenažiranja ne boš preveč zredila niti v nosečnosi. Če ti povem moj primer: sama sem šla v porodno sobo z istim številom kg, kot sem jih imela pred zanositvijo. Pa da ne bo kakšna med vami mislila, da sem hujšala ali kaj podobnega. Prvič, ko sem imela “dovoljenje, da se brez slabe vesti zredim”, se nisem. Zakaj? Sladko mi sploh ni pasalo, mastnega nisem smela niti videti (krofi, ocvrto meso, pomfri…), coca-colo je zamenjala vodo, pojedla pa sem veliko sadja in zelenjave, enolončnic… V bistvu me je telo samo napeljalo na pot zdrave prehrane… Po porodu sem tako “shujšala” za 10 kg. Ampak – hitro sem jih dobila nazaj, ker sem jedla isto kot pred zanositvijo. Poznam tudi dekleta, ki niso hotela zanositi dokler ne shujšajo – na otroka so potem čakala več let, ker jim hujšanje ni uspelo. Kasneje pa so zanosile, ko so bile še močnejše kot prej, ker so se preprosto naveličala čakati na manj kg…

Pred 14 dnevi je babica napisala jedilnike za vse tri dni (B, Š in OH). Toliko raznovrstnih stvari, da 90 dni ješ vsakič drugače. Malo pobrskaj nazaj.

Lp, Ela S

Draga Jessy!!!

Tako domače se zdijo vse te naše, vaše zgodbe. Tudi sama se že kar vem zase borim s svojo podobo, enkrat zadovoljna, drugič kritična. Pri svojih 42.letih sem še pred 5.tedni imela 74 kg, pri vičini 160 cm. Dve leti nazaj je bila moja najvišja teža 83 kg, torej sem izgledala kot štrukeljček. Ravno sem začela s shujševalno pod strokovnim vodstvom v zdravstvenem domu, ko me je presenetila novica, da sem noseča. Tako sem z 79 kg prekinila s kuro in pri 40.letih in z 88 kg rodila krasnega fantka. Prvega fanta, ki je sedaj čudovit pubertetnik, star 15 let sem rodila pri 27.letih in s 66 kg. Pa sem takrat mislila, kako sem debela.
No da nadaljujem mojo zgodbo po drugem porodu. V bolnici sva s sinčkom ostala 10 dni, ker je dobil infekcijo in je moral jemati antibiotik, tako da sem domov prišla s 79 kg. Potem se je začelo obdobje, ki se ga s cmokom v želodcu in grlu spominjam. Na ritki se mu je naredila bulica in ker je bil star samo 3 mesece, so se bali karkoli posegati, pošiljali so nas na onkološki, na pediatrično, ga že hoteli punktirati, pa se zopet niso upali. Najhujšemu sovražniku ne bi privoščila tega, kar sva takrat z možem preživljala. Da bi bilo vse skupaj še huje, je sine dobil hudo alergijo po obrazu, sama pa sem padla v strašno poporodno depresijo. Brez izhoda, brez volje, brez sreče, samo tonila sem. Absolutno brez apetita sem ostala, tako da sem se silila, da sem kaj pojedla, prvič v življenju. V dobrem mesecu sem zgubila 10 kg, vendar na ta način bolje, da jih ne bi. No da malo pohitim, k sreči se je naša bulica izkazala za navaden gnojen tur,. ki se je sam očistil. Vendar se sama nisem mogla več izkopati iz depresije in sem k sreči našla pot k homeopatu, ki je mene in alergijo sinčka pozdravil. Tako so mi šle kile počasi gor in v enem letu sem dobila nazaj 6 kg, pa še bi šle gor, da nisem začela s 3 MD. Sedaj teče 5.teden, dol je šlo skoraj 6 kg, tako da imam 68, 5 kg, počutim se enkratno in ne mislim odnehati.
Glede dojenčka pa ti povem, da ne odlašaj, ker je to tako krasna stvar na svetu, da se ne da primerjat z nobeno drugo srečo in vse drugo sploh ni pomembno, ko držiš to malo bitjece v rokah in te pokliče:”mamica moja”.
Če boš zanosila, se da čisto lepo paziti pri hrani, meni je ginekologinja rekla, da lahko celo hujšaš med nosečnostjo. Torej lepo začni po 3MD hujšati, hkrati pa z možem zavihajta rokave in tvojo spalno srajco in se imejta čimbolj rada. Boš videla, da bo vse v redu, kile pa grejo dol tudi zaradi neprespanih noči, ko detece zahteva svoje.

Želim ti veliko poguma, uspeha in lepega zdravega dojenčka čimprej, ki bo imel zdravo in zadovoljno mamico.
Oprosti, ker sem bila tako dolga, ampak se mi je zdelo kar primerno, da ti povem mojo izkušnjo, ki mi je prinesla spoznanje, da v življenju največ šteje naše zdravje.

Lep dan vsem skupaj želi Dolenka

Boš videla da ti bo uspelo, punce tukaj gor so res super, jaz sem na 3 Md tri tedne in je že cca – 4 kg, in sploh ne vem kako je to mogoče, sam čudim se. Je pa res da se držim diete.
Med nosečnostjo sem se kar veliko zredila in mi je tudi kar nekaj ostalo, ko sem dojila mi je šlo še nekaj dol, ko pa sem šla v službo sem se pa spet začela redit. Ko sem najdla to stran in brala so mi punce tukaj gor dale tok ene volje, da sploh ni težko. Za primerjavo velika sem 173 (26 let), imela 73 kg, trenutno 68.90 kg.

Držim pesti.

Vodnarka in Dolenka:

Glede otroka bi rada še malce pokomentirala. Jaz se zavedam, da nosečnost prinese kilograme, toda nikakor si ne predstavljam, da bi ob že 80. kilogramih dobila še dodatnih 15 ali več. To me najbolj mori. Otroka si oba želiva, vendar bom z njim raje še malce počakala. Ko mi bo uspelo spraviti vsaj 10kg dol, bom spet pripravljena na ta podvig. Nekako se zanašam, da se mi bo do tistih 10. kilogramih že zmanjšal želodec, naučila pa se bom tudi drugače prehranjevati. Upam, da ob zanositvi ne bom eksplodirala, če pa se to zgodi, se bom pa vsaj s tem tolažila, da sem se potrudila in poskušala nekaj narediti.
Glede na to, da sem stara šele 27 let, mož pa 30, mislim, da imava še nekaj časa za prvega otroka. Danes je svet že tako ali tako naravnan tako, da imajo ženske otroke šele po 30. letu. Upam, da bo tako, kot sem si zamislila.

Drugače pa hvala za vsako izkušnjo, stališče in podporo!

lp, Jessy

Eja!

Hvala za stran! Sicer sem jo odkrila že včeraj in knjižico tudi naročila. Zanašam se na to, da je jedilnik pester in da ne vzame preveč časa za pripravo.

lp, Jessy

Naj še jaz povem svoje:

Mene je 2. nosečnost presenetila pri 79 kg!! (da ravno ne rečem 80), in to na komaj 169 cm. Enako kot ti sem se bala, do kam bo to prilezlo; pa je šlo najprej samo dol do 74 kg (prve 3-4 mesece, ko mi ni pasalo nič sladkega, kar je bila moja najljubša hrana, pa tudi sicer mi je bilo bolj slabo in sem bolj malo jedla – malo, v primerjavi s prej), potem pa spet gor do 87 kg. Takoj po porodu je padlo spet na 79 kg, in ker se mi je apetit vrnil (že prej), je šlo kar na 80 in še celo naprej bi šlo, pa sem se malo zamislila in prebrala Montignaca, in danes 6 mesecev po porodu imam 69 kg (za mnoge verjetno še vedno 10 kg preveč za mojih 169 cm, jaz pa sem že zadovoljna, saj si teh kg nisem več upala niti sanjati).

Skratka; želim povedati, če želita otroka, ga pričnita ”delati”, kdo ve, če vama bo uspelo kar sprva (vama sicer želim, pa vseeno), narava bo že naredila svoje, boš videla in tudi sicer, če bi se zredila samo gor, se verjetno ne bi za 15 kg, pač pa manj, in potem bo že še čas za kako hujšanje oz. za uvedbo doživljenjske zdrave prehrane, seveda s prekrški (te pa rabi duša!).

Še najbolje pa je, da začneš hkrati in z zdravo prehrano (bog ne daj kako odrekanje z lakoto, ker ne bo šlo na dolgi rok – svetujem pravilno kombinacijo hrane oz. da prebereš Montignaca) in hkrati začneš ”delati” otroka – za vse bo poskrbela narava…. prej ali slej… samo

BODI VESELA in UŽIVAJ ŽIVLJENJE!

Pa lep pozdrav in lepo nosečnost ti želim (pa zdravega dojenčka, pa prespane noči pa t.d.)…

Mojca

seveda imata pred seboj še mnogo mnogo let za spočetje in takšno ali drugačno doživetje.
Bom malce previdna inrekla: ob tvojih besedah nisem začutila…..karme če hočeš. Bolj se mi vse to zdi kot “možnost za beg, umik”ker se pač tu vajine želje razhajajo.
Ne me kar takoj obsodit in napast (po pravici povedano ), ampak zgolj biti poštena do same sebe. Takšne primere sem že kar nekajkrat doživela.

Predvsem ti želim brezskrbno nosečnost, zdravega in življnja polnega otroka in predvsem topel in odkritosrčen sprejem človek, ne lastnega otroka.

Mojca, pri ljudeh je glede pridobivanja ali izgubljanja teže različno. Nekaterim gre dol, drugim gor…sicer je pa vseeno. Vsekakor se je med nosečnostjo nesmiselno in hkrati nevarno za plod izogibati hrani, kot sem že videla marsikatero žensko.

Midva sva otroka “delala” že od aprila, pa nama nekako ni uspelo – no, zadnjo M še čakam, vendar mislim, da tudi tokrat ni nič. V tem času so se mi kg še izrecno nabirali (slaba samopodoba…).
Ta moj prehod na ločevalno dieto nikakor ne pomeni, da se bova pa 100% pazila….če rata, rata….
Sem pa prepričana, da če v tem času zanosim, da do tistega dne, ko pač izveš, da si noseča, s to dieto ne bom škodovala plodu.

Drugače sem pa že danes bolj vesela, saj sem zdržala prvi dan brez vmesnih prigrizkov, kar je zame že velik dosežek….jutri je nov dan!

lp, Jessy

Marika, v bistvu imate delno prav…

Otroka si sicer oba želiva in bi bila neizmerno vesela ob novici…. Druga stvar je pa, da nekako “načrtujem” kdaj imeti otroka, čeprav ni nujno, da to tudi uspe (razni zapleti…). Ne predstavljam si, da bi rojevala v največji vročini (julij, avgust), zato je zdaj pravi čas, da v teh 90-ih dneh poskrbim za svoje telo, potem pa bomo spet delali na otročku.
Mogoče je to zdaj slišati perfekcionistično, vendar so to nekako moje želje, ki pa mislim, da se jih da upoštevati.

V glavnem…odločitev je padla…že delam na tem, mož pa me sočasno pri tem podpira, vsaj obljubil mi je, da me ne bo mamil s kakšnimi čipsi, piškoti…

Drugače pa jaz ne napadam ljudi, saj ima vsak pravico do svojega mnenja, pa naj si bo takšno ali drugačno!

lp, Jessy

DANSES ima Marika slab dan in danes bi vam želela povedati, da ste ene navadne reve, tiste, ki samo iščejo (celo svoje življnje) in nikoli ne najdejo.Ne iskati z namenom, da pravzeprav nikoi ne najdeš. ne………