Anonimni alkoholiki
V naši družini je hudo. Oče je alkoholik. Ne bom razlagala podrobnosti. Želimo, da se bi udeležil društva AA. Če ga uspemo prepričat…sam sicer prizna problem, ampak vztraja, da bo sam prenehal z pitjem…ja, to mu uspe mogoče 1 dan. Potem je isto.
Zanima me ali poznate kakšno osebo da ji je društvo AA res pomagalo?
Da se je res začel zavedati svojega problema? Da je res postal abstinent?
Mogoče kdo ve, kakšen je procent ozdravljenih?
Še to – oče je star 52, in v penziji. S penzijo so se zadeve samo še poslabšale, ker nima več nobene odgovornosti, obveznosti.
lp
Pozdravljena obupana,
Tudi jaz sem obupana. Popolnoma enak primer, le oče je starejši. Najdlje je zdržal 14 dni, potem pa po starem. Doma se znaša psihično, redko tudi fizično nad nami (čeprav nima moči, ker je tako nadelan). Da ne govorim o okolici, ko mu vsi ponujajo pijačo, čeprav vedo, da želi nehati. Tudi on odklanja pomoč skupine.
Razni zdravniki in psihologi pravijo, da mu samemu to ne bo uspelo. MI pa tako upamo, da bo.
Zato smo se mi odločili , da se priključimo skupini AL-ANON (društvo za pomoč druž. članom alkoholika). Tukaj naj bi si ponovno našli (zgradili) svojo samozavest, se naučili, kakoignorirati alkoholikova dejanja in obrekovanja…, kako pomagati sebi in kako dajati podporo pri ozdravitvi alkoholiku. Priključili se jim bomo naslednji teden. V Ljubljani so srečanja menda vsak dan, delujejo pa tudi v drugih krajih Slovenije. Najbolje da pogledaš na njihovo spletno stran
Srečanja imajo menda tudi za odrasle otroke alkoholikov.
Menda pa imajo kar nekaj primerov, ko se potem tudi alkoholik (ko vidi trud svoje družina) odloči za obiskovanje anonimnih alkoholikov. Upam, da bo nam uspelo, poskusite še vi. Kajti tako na dnu, kot smo sedaj bolj (upam) že ne moremo biti.
Veliko sreče,
Obupana2
Mene je kar strah življenja. Strah me je ustvariti si svojo družino, ne želim, da bi otrok odraščal sploh blizu takšnemu okolju, kaj šele sredi njega. Strah me je kakšen bo moj partner čez 10, 20 let… ali se bo tudi spremenil v alkoholika. Vsi smo že živčne razvaline, brat je na pravi poti, da bo tudi postal alkoholik…. Moj oče navadno dela iz muh slona, cel cirkus zaradi kakšne nepomembne zadeve (razbit kozarec pri pomivanju), ali kakšne zadeve, katero si narobe razlaga….je tudi fizično močan in agresiven…
vprašanje je koga bo prej konec – nas ali njega?
Poglej obupana, nikar tako črnogledih misli (ja saj vem, da je težko). Jaz sem zdaj že kar nekaj let poročena z nealkoholikom, imava krasne otroke. Vendar hudo razpeta med starši, ker eden na drugega valita krivdo za prepire in alkoholizem, oba pa hočeta , da dam za prav njemu oz. njej. Delam se trdno, poskušam oba spraviti do kompromisov in je po toliko letih to zeeeeloo težko.
Imam pa podporo svojega moža (ko udari ven vsa moja potrtost in gnev in strah in še kaj), zavestno se trudim bolj optimistično gledati v svet (razen na kakšne hude trenutke mi celo ratuje).
Z bratom sva se že od malega pogovarjala o problemih naše družine, želela ločitev staršev, da bi nam bilo bolje….In mislim, da se ravno zaradi najinega trpljenja v otroštvu in najinih zaupnih pogovorov zdaj oba zavedava kakšne so posledice alkohola v družini in da tega ne bi rada naredila svojim partnerjem in še posebej otrokom.
Zato se pogovarjaj s svojim bratom, prikliči mu v spomin vajine traume iz otroštva in zdaj in ga vprašaj, če si želi takega življenja tudi nadaljnjih 50-60 let (ne vem koliko sta stara) in takega trpljenja tudi za njegovo novonastalo družino.
Le z optimizmom naprej in trdno voljo!
Piramida, ne vem ali vi tudi vsi živite v isti hiši. Mi na žalost da in trajalo bo še kakšni 2 leti, preden bom imela možnost se preseliti na svoje. Stara sem pa 29. Vendar si mislim, po drugi strani, da zakaj bi se moralo moje življenje ustaviti, potem pa spet tista misel, da v takšnem okolju ne morem imeti otrok,… Čez vikend je bila zopet ena scena, pa naslednji dan pogovor z očetom, po pogovoru je kot poparjeni cucek, jamra kako on ne zmore več, kako ima polno glavo vsega, kako se bo odselil v vikend, kako mu vsi nekaj slabega hočejo. Prijateljev nima (razen pivskih), nihče ne sme priti k hiši na obisk (z vsakim se skrega, pa četudi se pogovarjajo samo o vremenu), če pride kdo od žlahte, pravi, da ga hodijo kontrolirat kaj dela,… s tem, da postane tudi agresiven in se fizično spravlja na nas (padajo brce, klofute, stoli letijo po kuhinji,…). Po pravici povedano, ne vidim rešitve tudi v AA, kajti dokler ima(mo) vinograd ne bo nikoli bolje. Vinograda pa ne bo nikoli prodal,… začarani krog.
Včasih si resnično želim, da se bi mu kaj zgodilo in da ga ne bi bilo več. Potem naslednji trenutek pa imam slabo vest zaradi tega, saj na nek način ga imam še vedno rada, saj je moj oče, kljub vsemu hudemu.
Ampak kdo mu daje pravico, da nam vsem uničuje življenje,..
Pozdravljena,
Sem 3 leta starejša od tebe. Brat s svojo in jaz s svojo družino živimo v hiši s starši, sicer imamo vsi ločena stanovanja (majhna), vendar bomo mi v 2 letih odšli, ker zidamo svojo.
Zaradi miru v hiši in našega zdravja smo se odločili za al-anon. Po njihovem programu moraš sprejeti alkoholika kot bolnika, vendar moraš skrbeti za svojo osebnostno rast in vedno pozitivno gledati v svet, se ne obremenjevati z njegovo pijanostjo in živeti svoje življenje, čeprav v isti hiši.
Ne smeš se med časom, ko on nekje pije, sekirati kaj bo , ko se vrne, ali bo vse razbil, ali bo samo nergal…ker s tem škoduješ sebi in si uničuješ zdravje. Ko se vrne domov, ne smeš z mrkim obrazom, strahom ali morda zaničjivostjo gledati vanj, ker alkoholiki menda to zelo dobor opazijo in štejejo to kot napad nanj in čisto znorijo. Najbolje je, da ga kar lepo pozdraviš, se morda pohecaš (ne na račun njega) in se, če ne gre drugače, mirno odmakneš ali odstraniš iz hiše. Vsakič, ko boš uspela to izvesti, se boš počutila bolj trdna in samozavestna. In štej to za svoj napredek, če ne bo norel in bo mirno obsedel, obležal ali npr. ostal brez besed. Ko je pijan, ga ne izzivaj z besedami, pogledi in dejanji ampak delaj z njim kot z znancem, ki je prišel samo na obisk. Vendar pa ti svetujem, da se pogovoriš tudi z drugimi člani vaše družine, ker sama ne boš dosegla nič. Po istem receptu se mora ravnati še mama (ona še najbolj) in vsi ostali člani. Pri nas je sedaj največji problem mama, ker tega po toooliko letih trpljenja ni več zmožna storiti, oz. se svojih opazk in mrkih pogledov ne zaveda, potem pa imamo celo norijo.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala, pri nas namreč počasi gre na bolje in upam, da bo tudi mami uspelo. Poskusite odvreči vse zamere in vso jezo in gnev…, boš videla, da bo lažje, pa čeprav bo oče še naprej pil. Res priporočam al-anon, vsaj nekaj obiskov, ali pa jih pokliči po telefonu.
Noben alkoholik se še ni odpravil na zdravljenje, če ni SAM začutil takšne stiske in posledično potrebe po urejanju svojega življenja.
Prvi korak pri anonimnih alkoholikih in PRVI POGOJ, da se nekdo ureja je, da sebi in drugim prizna, da ima problem – alkoholizem. Prisila ni nikoli delovala – edino v primeru, da je npr. delodajalec zagrozil z odpustom iz službe ali žena z ločitvijo, kar lahko (ni pa nujno!) alkoholika privede do trenutka resnice. Seveda pa je to, kaj bo nekoga privedlo do tako močne stiske, da si bo priznal, da je alkoholik, odvisno od vsakega posameznika. Vsem pa je skupno, da brez LASTNE POTREBE po zdravljenju in urejanju, ni nič.
Alkoholizem je problem, ki zadeva celotno družino in je kot tak izraz patološkega sožitnega sloga – vsi člani družine se morajo urejati, sicer je zdravljenje neuspešno. Problem odvisnosti imajo torej vsi – žena npr. je pogosto odvisna od odnosa, saj verjame, da je vsa krivda na moževi strani, ob tem pa se ne zaveda, da ne more spreminjati drugih (npr. moža), ampak mora spreminjati sebe in svoj odnos. Če ne zmore živeti v okoliščinah, ki jih povzroča alkoholizem, bi morala v prvi vrsti poskrbeti zase in otroke, ne pa ves čas kriviti moža, se žrtvovati in ob tem prepuščati otroke okoliščinam, ki jim samo škodujejo. Najhuje pa je seveda za otroke, saj so prepuščeni družini, v katero so se rodili. Pomembno je tudi poudariti, da alkoholik ni nikoli ozdravljen, ampak je nenehno zdravljen, saj se še po dolgih letih abstinence lahko oglaša potreba po alkoholu (sploh ob življensjskih preizkušnjah). Vsak alkoholik dobi v skupini AA mentorja, ki mu stoji ob strani.
Vem, da sem vse to napisala precej suhoparno in teoretično. Razumem vajino stisko in bolečino. Zapomnita si: v prvi vrsti se posvetita sebi – raziskujta svoj odnos, sledita lastnemu razvoju in nikar ne verjemita, da lahko spremenita drugega….če sam ne želi, ga ne bo nihče premaknil. Edina varna “naložba” je torej vlaganje vase, razreševanje lastnih stisk in vajin razvoj. Skupine svojcev alkoholikov so do sedaj najuspešnješa oblika urejanja življenja z alkoholikom. Prav tako so skupine anonimnih alkoholikov doslej najuspešnješa oblika urejanja alkoholikov. Prvi pogoj pa je, da alkoholik resnično želi spremeniti lastno življenje.
Želim vama čim manj trnja na poti, po kateri stopata….držita se in bodita sami sebi največji prijateljici!
Dejstvo je, da so vedno najbolj prizadeti tisti, ki so najmanj krivi,”alkohol ubija nedolžne” in ne samo na cesti, v družinah se to dogaja vsak dan. Po mojih izkušnjah čimprej in čimdlje stran od alkoholika. Poznam trpljenje, deležna sem bila fizičnega in psihičnega nasilja moža alkoholika, po ultimatu v službi se je vključil v AA, tam dobil kolajno za abstinenco, doma pa nadaljeval s nacejanjem predvsem ponoči in naskrivaj. Skratka še vedno pije in hodi občasno k AA po medaljo za hrabrost.
Dejstvo je, da so vedno najbolj prizadeti tisti, ki so najmanj krivi,”alkohol ubija nedolžne” in ne samo na cesti, v družinah se to dogaja vsak dan. Po mojih izkušnjah čimprej in čimdlje stran od alkoholika. Poznam trpljenje, deležna sem bila fizičnega in psihičnega nasilja moža alkoholika, po ultimatu v službi se je vključil v AA, tam dobil kolajno za abstinenco, doma pa nadaljeval s nacejanjem predvsem ponoči in naskrivaj. Skratka še vedno pije in hodi občasno k AA po medaljo za hrabrost.
Pozdravljena lastnica tega naslova .
Sem žena ozdravljenega alkoholika (ne pije 14 let), starejša imam že vnuke .
Lahko bi opisovala zgodbo mojega življenja , ni prostora , čeprav bi meni kar prijalo , da se lahko tako izpovem , kakšne travme pusti na človeku – družini , ki živi ob pijancu .
Prvo vam svetujem NOBENEGA ALKOHOLA DOMA . Vsi , ki živite z njim NE UŽIVAJTE ALKOHOLA . Po možnosti ga pregovorite za zdravljenje (AA ne bo dovolj ) iz mojih izkušenj . To so moji nasveti , še veliko bi lahko svetovala iz izkušenj , pa mi lahko kdo reče , da vam pamet solim.
Pri nas ni alkohola v hiši , jaz isto nisem v tem času zaužila alkohola , ni alkohola za nobenega obiskovalca . Gremo na kosile v gostilne , samo mi ne pijemo alkohola , niti otroka ne zet in ne snaha kadar smo skupaj .
Želim vam uspeha , pri reševanju problema , ker predolgo življenje ob pijancu pusti posledice .
Lep pozdrav !
Tudi jaz imam izkušnjo z alkoholiki. Kjub temu, da sem mislila, da mož nikoli ne bo prenehal piti, tako, da sploh nisem več uporabljala energije za prepričevanje, da naj preneha, se je ta pekel končal. V posteljo ga je položil išias, jemati je moral zelo močna zdravila, zaradi katerih ni smel piti alkohola. 3 tedne jemanja zdravil in 3 tedne brez alkohola sta bila dovolj, da se je sam pri sebi odločil in dokončno prenehal uživati alkohol. Sedaj so minila že 4 leta in še vedno ostaja
trezen. Seveda mu je alkohol pustil nekaj posledic na zdravju, 30 let uživanja alkohola mora pustiti okvare na nekaterih organih. Nikoli ni šel v nobeno društvo AA niti k zdravniku. Sam se je odločil in sam končal in uspel. Hvala bogu, neverjetno, kako se človek spremeni, to sta 2 osebi.
Če bi ponovno začel piti ne bi več vzdržala.
Zato menim, da nobeno prepričevanje in grožnje ne pomagajo, če se človek sam ne odloči.
Vsak je sam odgovoren za svoje življenje, seveda pa tudi za naše.
Lahko razberem, da se vglavnem ukvarjate z alkoholikom ki se nikakor ne spremeni, vi ostali člani družine pa tudi ne. Ampak na potezi ste vi, ne on. Poskrbeti morate zase, ne za alkoholika, ker ste v tem tako in tako neuspešni, lahko pa postanete uspešni v skrbi zase, kar vam toplo priporočam. Al anon skupine so po mojem mnenju pravi naslov. Alkoholika pa dajte “na stran” oziroma na čakanje, zase pa ukrepajte urgentno oziroma se odločite takoj. Čimprej, tem bolje – za vas, pa tudi za alkoholika. Saj tudi v njemu najedate, ravno tako kot on vas. Ste v začaranem krogu, ki ga vsi podpirate.
Opažam da se javljate in pišete le tisti ki imate posredne težave. Torej niste alkoholiki, živite pa s takimi ki so. Tudi jaz imam težave. Star sem 26 let in izkoriščam učinke alkohola. Večkrat sem si dokazal da lahko zdržim brez alkohola (naj dlje en mesec), vendar kaj kmalu posežem po pijači…žal ne le po steklenici piva ampak po naj manj petih. Še sam nevem kako da zdaj tukaj pišem. Na internetu sem iskal kakšno stran za pomoč alkoholikom in sem naletel na ta forum. Pripravljen sem si poiskati pomoč saj imam dva otroka in nočem ju zaradi tega prikrajšati lepega otroštva. Obožujem ju. Pred kratkim ko sem se vrnil iz nočnega druženja s prjatli mi je starejši sin rekel (5 let) : “ata, ne več pit piva” to me je tako ganilo in hkrati prizadelo da sem se odločil da bom naredil vse v tej smeri. Alkohola fizično oz. telesno ne potrebujem, le njegovi učinki so mi tako všeč da vedno znova posegam po tej strupeni pijači. Moram se znebit tega, saj si ne želim da bi čez 25 let moja krasna hčerka pisala na tem forumu o MENI in težavah ki jih povzročam.
Pozdravljen Astomat!
Sem se prav razveselila, ko videla tvoj post in me zanima če si v tem času že uspel najti podporno skupino? AA je v vsakem večjem kraju in vsaj 1X/teden v pogovoru s sotrpini bi ti pomagalo.
Sem večkrat prala umazano perilo ob moževih zdravljenjih. Se spomnim ja, da so rekli, da so odvisneži vedno mlajši, ker je cca5 let pitja za odvisnost dovolj.
Pri nas se je AA(anonimni alkoholiki) in Al-anon(svojci) izkazal za uspešnejšega od psih.ustanove.
Uspešno in polno življenje ti želim
pa oglasi se še kaj.
Gotovo ti je bila pred ločitvijo ne enkrat, ampak večkrat ponujena izbira : flaša ali družina
in si izbral flašo, brez pomislekov.
Zdaj je na tebi, ali boš izgubil tudi otroke – če nehaš piti, se spraviš v red in si jim vnaprej dober
oče, potem jih ne boš izgubil. Ampak to pomeni, da se temeljito spremeniš.
Za začetek se spomni, da njihova bolečina ni nič manjša in si zanjo kriv ti? Torej jim pomagaj, malo
manj misli samo nase, nehaj se smiliti sam sebi do te mere, da pozabljaš, kako je šele njim hudo.
To, kar zdajle pišeš ti (o “bolečini, ki je ne moreš sam premagati”) je v bistvu samo iskanje izgovora,
da lahko piješ še naprej.
Boli, torej pijem, kajne?
O tem, kar si naredil trem (ali koliko jih je) drugim ljudem, ne pišeš nič. Njihova bolečina ni pomembna?
Če se boš enkrat v življenju zares in brez izgovorov posvetil njim (vsaj otrokom, za te ni prepozno),
se na alkohol še spomnil ne boš….se ti bo zagabil do smrti…