varčevanje
Sem srednjih let in do sedaj se še nisem naučila ravnati z denarjem. Vedno imam minus in čaram s kartico, da “štukam” iz meseca v mesec. Plačo imam, mož tudi in dva otroka. Kako kaj prihraniti oz. se rešiti minusa? Prosim za kakšen nasvet. Kupujem bolj za otroke, ker rabijo, jaz pa ponosim cunje do konca. Za hrano pa tudi ne kompliciram. Ampak vseeno zmanjka. LP
Za začetek nam povej s koliko sredstvi razpolagate, kje živite, kako živite……
Mi imamo skupni prihodek okol 400 jurjev. Na mesec nam uspe prišparat 150 jurjev, ostalo so položnice in ostali stroški (hrana, obleka, obutev). Ampak se mormo potrudit, da jih res ostane 150. Živimo v LJ, kjer moramo vse kupiti (zelenjavo,itd.). Tudi cenovno je Ljubljana dražja od podeželja. Omaro za čevlje imamo skoraj prazno, ker imamo vsak po dvoje čevlje (zdaj za pozimi), tako midva, kot hči. Še dobr, da je enkrat na leto Dedek mraz, da dobimo kej za oblečt:). Ne rečem, da si ne kupimo. Sama osebno na leto zapravim okol 50 jurjev za obleko. Imam srečo, da imam tako službo in nimam stika s starnakami, zato ni nič narobe, če imam oblečene kavbojke in pulover.
tudi jaz bi rada nasvet…
Skupni mesečni dohodek z možem imava cca 260 tisoč SIT – to je skupaj z dokladi. Imava tri otroke.Pa moževega očeta “na hrani”. Na vrtu zelenjavo in krompir. Hvalabogu za božičnico, pa dodatek za urejenost …
Ko sva se z možem pred devetimi leti odločala za tretjega otroka sva vse zelo
skrbno pretehtala, da starejša dva zaradi tretjega ne bi bila v ničemer prikrajšana.
Potem pa kriza v tej firmi, kriza v oni firmi pa moževa bolniška, ki traja že skoraj
tri leta in bo verjetno kar invalidsko upokojen. In bo dohodek še manjši.
Tudi jaz iz meseca v mesec “mašim luknje” s karticami in v največe olajšanje
mi je, ko plačam zadnjo položnico v mesecu.
Imela sem pomivalni stroj pa se je pokvaril – in v kleti čaka na kakšen tolarček
za popravilo.
Je pa fino, da sva oba z možem “ta mala” v svojih družinah in imava oba
starejše sestre. In otroke imava vzgojene tako, da ni nič narobe, če na primer
bunda ni čisto nova ampak že nošena pa vseeno dobro ohranjena.
Za dekleti šivam hlače in krila sama. Pa tudi za sebe hlače in predvsem
poletne tunike sešijem. Saj blago ni zastonj ampak vseeno cenejše
kot konfekcija.
Samo za moški del družine – moža in sina pa si upam sešit samo kakšne
hlače “a la” trenirka.
Zelo se trudiva, da otroci ne bi čutili pomanjkanja. Imajo tudi za kino pa
kakšno “neumnost” jim tudi privoščiva. Vsi imajo tudi kar nekaj v hranilnikih –
dostikrat več kot jaz v denarnici. Mislim, da se bodo tako navadili tudi
varčevati.
Ampak o kakšnih družinskih prihrankih pa ni govora.
Stiskamo iz meseca v mesec … in vsak konec meseca sem hvaležna, da
smo nekako vse skupaj “sčarali” do naslednje plače…
lp
Hojla!
Povem ti, kako sva se zadeve z varčevanjem lotila midva z možem. Kupila sva namreč hišo in seveda vzela kredit. Ker pa še vedno ni bilo dovolj, sva si sposodila še pri prijateljih. Ker sva želela prav slednji denar čim prej vrniti (da nama ostane le bančni kredit), sva močno zategnila pas in sprejela nekaj ukrepov:
Začela sva zapisovati vse prihodke in izdatke čez mesec. Ampak res vse: tudi najmanjše zadeve – npr. kavica… Konec meseca potegneva črto in ugotoviva “saldo”. Šele ko sva začela zapisovati, sva točno ugotovila, kam gre denar – prej sploh nimaš občutka. In ko sva tako ugotovila, kje zapravljava po nepotrebnem (čeprav si zapravljanja v pravem pomenu besede nisva nikoli privoščila), sva ukrepala.
Na pijačo greva le redko, še redkeje greva ven jest. Od časopisov kupujeva le najnujnejše (npr. zaradi TV sporeda). Stacionarnega telefona nimava (znesek naročnine ni zanemarljiv). Ker telefonirava zelo malo, nama zadostuje Mobi.
Hrana: piševa si nakupovalni listek. Ko greš v trgovino, tako kupiš le tisto, kar res rabiš, sicer te dobrote v trgovini hitro zavedejo (pa bi še malo tega, pa tega…). Primerjava cene, pogosto kupujeva blagovne znamke Mercator ali Spar (običajno je ceneje, pa ravno tako kvalitetno).
Pazim pri elektriki: perem in likam takrat, ko je cenejši tok (če le gre). Čez poletje ogrevava vodo na elektriko (imava programsko uro – bojler greje spet samo takrat, ko je cenejši tok).
Knjig ne kupujem, če kaj rabim, grem v knjižnico. Malo znam tudi šivat, zato kakšno osnovno zadevo sešijem sama. Imam malo vrta, zato vsaj osnovno zelenjavo pridelam sama, da ni treba čisto vse kupit.
Verjetno je še kaj, pa se zdajle ne spomnim… Skratka: bistvo je, da si zapisuješ vse stroške. Lahko si določiš kategorije: avto, hrana, obleka…. Kakor koli – samo da imaš zapisano, kam gre denar.
Seveda je tudi odvisno, kako na tesno si z denarjem. Ali moraš paziti le malo ali pa moraš zelo zategnit pas…
Veliko uspeha pri varčevanju!
Strinjam se s Karmen, če po nepotrebnem ne zahajaš v trgovine, marsikaj prihraniš. Samo malo poglej v vozičke, kaj vse ljudje vozijo iz velikih nakupovalnih centrov.
In za napol prazen voziček plačajo skoraj 2x več kot bi v Italiji za polnega. Denar namreč prihaja po kapljicah, odteka pa v potokih.
Tudi kartice in maxi limiti so nepopravljiva potuha. Izračunaj koliko v petih letih zmečeš za obresti limita.
Če imaš internet, skorajda ne potrebuješ časopisov…. itd.
Skratka, da se.
Tajfun, imas moj glas k tvojemu pismu!
Tudi jaz sem ugotovila, da se se kako izplaca po “fasungo” v Italijo. Za nas predstavlja namrec hrana najvecji druzinski izdatek. Zalogo hrane nabavljamo v Italiji vsaka dva meseca in potem kupujemo doma le meso, mleko, jogurt in zelenjavo ter sadje (no, tudi alpsko mleko se tam se kako izplaca nabaviti, pa jogurte nosi cela vojska ljudi (vidis lahko cele palete jogurtov v njihovih vozickih)… Zdaj bo kmalu tudi zelenjava cenejsa, ki jo dobavijo iz Sicilije npr. motovilec, radic….na zabojcek.Del tega lahko odstopis se komu iz familije… Da se kar nekaj pristediti, res. Me je pa pred nekaj meseci presenetilo, kako to, da ljudje mecejo v nakupovalne vozicke nenormalno velike kolicine moke. In potem smo v neki debati ugotovili, da ze marsikdo doma pece kruh, saj se ne spomnimo, kdaj je bil tako drag v primerjavi z drugimi zivili….
Si pac moras za taksno obliko nabave cez mejo odtegniti nekaj prostega casa. A tudi do meje ni vec tako dolgo potovanje, ce primerjas, koliko casa porabis za voznjo skozi mesto in potem izgubis se lep del casa za cakanje v dolgih vrstah pred blagajno, pa te se malce potegne zelja po kaksni kavici … In se nekaj iz mojih izkusenj; ko skocimo cez mejo po zalogo hrane, naredim seznam in si zacrtam nek ” financni limit”, preko katerega ne grem. In ce me premami to in ono, cesar ni bilo na mojem seznamu, se moram odlociti, na racun katerega drugega artikla iz seznama se bo naredila zamenjava pri nakupu…
Tako nekako…
LP