Obupana
Punce – umiram. Pravkar sem zvedla, da je še ena sodelavka noseča. Vse so noseče ali pa imajo doma že čisto malo štučko. Pa še mlajše so vse od mene. Ne me razumet narobe!! Nisem ji nevoščljiva!! Želim ji vso srečo in eno zdravo pikico!! Ampak jst iz dneva v dan umiram od žalosti. Vsak dan umre del mene. Sploh ne vem več ali sem še prav razsodna. Kaj naj naredim?? Kako si naj razčistim misli? Kako se naj popolnoma vselim vseh teh trebuščkov in štručk, ko pa moja želja nikakor ne najde uresničitve?!
Več kot eno leto. Vendar prave akcije niti ni bilo, ker so mi najprej ugotovili rano na mat. vratu…čakanje…operacija…zdravljenje…potem 3 mesece akcije (bolj slabo, saj na prave dni ni bilo moža doma, pa še bolan je bil)…sedaj imam novo diagnozo – PCO – spet čakanje na operacijo LEKO. Baje zaradi tega niti ne bi mogla zanosit!! Strah me je, da me potem čaka še vse drugo, kar pač po LEKO sledi, če ti ne rata po naravni poti. Vem, da nisem v najslabši situaciji, ko te niti ne čaka nič več, vendar mi je kljub temu neznosno boleče.
punce!
Tudi jaz imam že več kot 2 leti staža na tem področju, zato vas čisto razumem. Prijateljica, ki se je poročila mesec pred mano ima zdaj že dve punčki, jaz pa še vedno nič. Trenutno sem kar optimistična in se poskušam veselit drobnih stvari v mojem življenju. Ne vem kaj mi je tokrat vlilo moč in zaupanje (mogoče prebiranje izpovedi na forumu “ko starši žalujejo”). Mogoče bom že jutri jokala, ampak zaenkrat z vsem optimizmom mislim na vas in vam želim uresničitev želja!
Draga Ana!
Razumem tvojo bolečilo, vendar ne pusti se ji.Tudi tebe čaka sreča, mogoče ne danes, mogoče ne jutri, vendar zaradi tega ne smeš obupati!!!
Tudi jaz ne vem, ali bom kdaj imela svojo štručko in sem včasih zaradi tega na tleh.Nihče ne ve kaj bo.Zato ne umiraj!!!Telo mora biti pozitivno in polno energije ter pozitivnih misli, da sprejme nosečnost.Na žalost moramo skozi to izkušnjo, vendar se jaz zaradi tega nimam za ubogo, ampak se imam za nekaj posebnega.Koliko ljudi ima otroke, pa ne ve kaj naj z njimi počnejo, koliko je nezrelih staršev, koliko je premladih staršev.Nam pa je dano, da bomo zaradi čakanja in velike želje najboljši starši!!!
Zato glavo gor draga Ana!!!
LP
Ana
Joj Ana, vem da ti je neznosno težko, ampak vsak začetek je težek, vsaka rana rabi čas, da se zaceli in tudi tvoja se bo. Sama sem že pet let v tem cirkusu, pa je še vedno težko, ampak ne tako kot je bilo na začetku.
Zdrži, saj zmoreš!
Glej na te otroke tako, kot da so na svetu zato, da tudi tebe razveselijo, zato da se tudi ti lahko igraš z njimi, zato da tudi tebi lajšajo bolečino, zato da se jim ob otroških pripombah lahko nasmejiš iz srca – tudi to je nekaj. Sama sem rabila kar tri leta, da sem prišla do te faze in zdaj vem, da bi kar umrla, če tudi drugi ne bi imeli otrok, ker bi bila prikrajšana za njihov smeh.
Saj bo, boš videla – mogoče že naslednji mesec:)
Pozdravček
Hvala vam za tolažbo. Verjetno pride vsake toliko časa čas, ko potrebujemo samo to. Lepo besedo človeka, ki te razume. Resnično razume!
Vem, da se bom verjetno že danes popoldan počutila veselo in zadovoljno ali pa jutri… Ampak pride trenutek, ko moraš svojo bolečino zliti iz sebe. Ponavadi sem to počela na papir. Zdaj pač to počnem na tem forumu, ker vem, da ne bo ostal tiho. Na drugu strani ste vse tiste, ki mi natakate čašo napolnjeno s soncem.
Vem, da ima veliko ljudi otroke, ki si jih enostavno ne zasluži. Z njimi delajo, kot z nepotrebno navlako in oviro. Na žalost se tudi v moji družini piše podobna zgodba, na katero pa nimam vpliva. Nikakor pa ne morem razumeti, da mamica enostavno zignorira otroka. No, smo pa vsi drugi tukaj, ki ga imamo radi za tisoč mamic.
In vem, da bom enkrat najboljša mamica na svetu – za svojega sončka seveda.
Skupaj nam je lažje.
Anči in vse ostale,
spet ste mi priklicale solze v oči. Še dobro, da imamo ena drugo in si stojimo ob strani in se spodbujamo. Kaj bi brez tega foruma?? Hvaljen bodi….. P r i m o ž!!!!!!
Uglavnem Ana, glavo pokonci, vse bo OK. Mora biti, jaz se tolažim s tem. Vem pa kako je, ko zveš da je nekdo spet noseč, ti pa nič… Pri meni je čisto enako.
Samo eno vprašanje se mi zastavlja. Vsaka od nas ima podobne izkušnje s temi nosečnicami, jest ne vem kako se nikoli ne srečamo.Čudno ne, okoli mene ni nobene ki ne bi mogla zanosit…, no ena je res, ampak samo ona.
Mah, sej bo, samo pozitivno je treba razmišljat.
LP, Brina
Okoli mene so tudi vse plodne!
Moja mami je bila noseča 5-krat!!!
In na morju kamor sem pogledala so bile nosečnice.Tam kjer živim vidim punce veliko mlajše od mene, noseče.Kriza, takrat me malo stisne, ker bi bila tudi jaz rada mlada mamica!
No, bom že – enkrat, tako kot vse ostale sončice na tem forumu!
LP
Ana
Zanimivo, okrog nas vse noseče, vse plodne, sami vozički… Le kje smo ME, ki se najdemo tuki gor?
Jaz mislim Ana in vse ostale, da mormo bit pozitivne. Z dobro voljo in nasmehom je že veliko narejenega. Ne smemo se pustit tistemu notranjemu črvu, k nas tko grize in skuša uničit. Lahko smo močne. Lahko si vsak dan rečemo-danes je moj dan in si na obzorje narišemo sonce.
Ena drugi smo v pomoč, ena drugi izlivamo svojo žalost in bolečino, se znamo pa tud tolažit in povedat kaj lepega. Vse skupaj moramo skozi to, res se ne smemo vdat.
Ana, nasmej se, zunaj sije sonček :)))
Spoštovane bodoče mamice!
Če si niste skozi polemike na teh forumih o mojih trditvah o nezdravi soli, kot osnovnem vzroku za napačno presnovo in posledično nastanku večine bolezni, ustvarile stališče, ki vam blokira vsak razgovor na to temo, kliknite moje ime in mi sporočite, koliko s partnerjem dnevno zaužijeta soli.
Na osnovi kar nekaj izkušenj si upam trditi, da morda poznam vzrok za vaše težave.
Lep pozdrav
Stane
Ja, okrog mene so tudi same noseče ali pa z vozički. Vendar poznam tudi precej sotrpink. Tri od teh so že srečno noseče (dve z IVF, ena spontano), tri smo pa še polne upanja, da nam bo uspelo. V svoji 11 letni zgodovini neplodnosti, sem spoznala kar nekaj sotrpink in povem vam , da je z leti kar lažje navezovati stike. Srečujemo se v bolnicah, pri zdravnikih in če ti ni težko povedat, da ti je hudo in da se trudiš, vedno najdeš koga, ki vsaj pozna koga če ni že sam v tem. Je pa hudo izven teh inštitucij, ko te marsikdo nevede postavi pred zid z nepremišljeno izjavo ( npr.: Ja punčka, boš mogla mamici pa atiju rečt, da bosta enga dojenčka naročila). Včasih sem se zaradi takih izjav močno zasekirala, kar na jok mi je šlo (še predno sem rodila še toliko bolj, ker je sestra šla delat splav ravno takrat, ko so mi po laparoskopiji povedali, da bo težko po naravni poti priti do dojenčka – ironija, a ne). Sedaj pa kar povem naravnost: Ja saj naročamo. Pa ne gre. Bomo mogli kar na roke nardit, smo se že na umetno prijavli. Običajno se potem umaknejo, nekateri pa začnejo razpravljati, koliko je sedaj tega in da oni tudi poznajo koga, ki se trudi. Nekateri se celo opravičijo, češ, saj nismo vedeli. O.K. Sedaj pa veste.
Z leti dobimo trdo kožo in se ne obremenjujemo več tako kot v začetku.
Pa veliko preveč pretpimo, da bi nas besede spravile iz tira.
Zato punce, kar pogumo, saj ne bo konec sveta. Zamotite se s čem drugim in ne hodite v park gledat mamic z vozički, da bi se smilile same sebi, pač pa se zaposlite s čim drugim.
Jaz sem velikokrat popokala nečaka in načakinjo, pa smo se šli potepat. Tak ventil sta bila zame, da sem še cel teden kar po luftu letala od energije.
Pa z možem cva bolj uživala v skupnih trenutkih, se vozila z motorjem, se potepala po svetu. Potem pa je kar naenkrat ratalo.
Želim si, da bi še enkrat.
In seveda, da bi vam tudi. In da bi vam sijalo sonce.
Pozdrav; EvaP
P.s. Pravkar sem izvedela, da je moževa sestrična ponoči rodila fantka. Naj bo srečna in vesela z njim!