Donorstvo
Jaz tudi načeloma bi, sem o tem že razmišljala.
Ampak zadeva je taka, da ti recimo pri IVF postopku vzamejo jajčeca, jih oplodijo, morebitni “višek” zarodkov pa zamrznejo. Zarodke zamrznejo, ne jajčec (z zarodki pa ni mogoče “razpolagati” tako, da bi jih darovali). In jasno, da se ne bom odločila, naj zamrznejo jajčeca, če ne vem, ali se bo kakšno od ostalih oplodilo ali ne, ali bo kakšnop preživelo tistih neskončnih pet dni v gojišču in končno, ali se bo po ET prijelo in ostalo…
No, pa potem, ko bom že imela svoje otroke? Mislim, da bi se bistveno lažje za to odločila, če bi žensko, ki bo deležna mojih jajčec osebno poznala, če bi šlo npr. za mojo prijateljico, ki bi ji na ta način lahko pomagala. Kar tako se podvreči stimulaciji in potem še punkciji pa ni enostavno. Ampak po zakonu ni mogoče darovati spolnih celic točno določeni osebi.
Kaj pa vem, vprašaj me, ko bom imela (po številu dovolj) svojih otrok!
Hope
Ne bi darovala. Ne bi mogla sprejeti tega, da je nekje biološko moj otrok. Vem, da se to sliši sebično, a vseeno. Sem pa razmišljala o tem, da bi to naredila npr. za sestro, če ne bi mogla imeti otrok. Mislim, da bi bila zanjo celo nadomestna mati, če bi seveda bil otrok sad njenega jajčeca in semena njenega moža in bi to bilo dovoljeno. Kaj menite o tem?
Strinjam se s Špelo, ker imam dve sestri s katerimi smo si blizu. Torej najbližji osebi bi dala.
Z darovanjem kar tako pa ne vem, mogoče če bi imela svoje in, če bi poznala osebo, ki bi ji darovala. Nenazadnje bi tudi jaz rada poznala osebo, če bi bila situacija obrnjena. Ali pa ne?
Ne vem odgovora na to vprašanje je preveč posebno in polno čustev, ki se jih v dani situaciji ne da nadzirati, kako bi se takrat počutila.
LP Ema