KAKO PREGOVORITI
Lepo pozdravljene drage moje, tiste, ki spremljate tale forum redno, najverjetno veste moj problem tako, da vas ne bom več morila z razlaganjem. Ampak bi vas najlepše prosila, če mi lahko svetujete na kakšen način naj prepričam svojega moža, da bo sprejel postopek za darovanjem semena. On krepko zavrača to možnost in pravi, da ne bo hranil otroka drugega. Pa čeprav mu razlagam, da bo to najin otrok samo najin, in da za to sploh ne bo nihče vedel, saj bom ga jaz nosila in se bo nama rodil, pa še vedno pravi ja bom pa vedel jaz. Jaz ga imam še vedno rada in po tolikih letih zakona, se ločila tudi ne bi rada, ampak otrok ….to je vse po čemer hrepenim že celo življenje. In tudi mlada nisem več rosno, saj sem čez trideset. Lepo vas prosim in hvaležna vam bom za kakršen koli nasvet.
Ne vem, mogoče bi ga prosila, da ponovno razmisli, ker zate življenje brez otrok ni pravo življenje, ker je tvoja želja tako huda, da boš celo življenje potiho nesrečna in neizpolnjena,… A si želi življenja s totalno nesrečno žensko?
Malo že razmišljaš o ločitvi, ne? Se pravi, da ti materinstvo res veliko pomeni. Potem lahko poskušiš tudi z izsiljevanjem (v stilu: če me imaš rad, boš…), samo potem ne moreš pričakovati, da boste srečna družinica, lahko pa da bo otroka takoj vzljubil, saj bo končno del tebe… Še vedno pa se lahko razidete tudi potem, če boš videla, da ne bo šlo.
Po mojem, če je vsaj malo čuteč človek, ko bo videl malo nebogljeno bitje, ne bo ostal ravnodušen in ga bo takoj vzljubil…
Sicer pa prepričevati prepričanega – to je zelo težko, ne verjamem, da ti sploh lahko kdo da kakšen pameten nasvet. Kako ga pa sicer prepričaš v kakšno stvar, ki je sprva nikakor ne sprejme?
Upam, da boš nekega dne mamica, to ti iz srca želim! Srečno!
Pozdravljena
Poznam žensko ki je imela podoben problem kot ti. In ker z možem nikakor nista mogla uskladiti svojih želja, ona si je želela otroka on pa o darovalcu ni hotel slišati, sta se razšla. Šla je na čago in tam spoznala fanta in se z njim zapletla. Ta zaplet je prinesel nosečnost. in ko je mož izvedel za to je ves skesan hodil za njo in jo rotil naj se vrne pa čeprav otrok ni njegov, ker je prvič v življenju videl svojo ženo vso srečno in cvetočo. Ker ga je kljub vsemu še vedno ljubila se je vrnila k njemu in jima rodila prečudovitega sinka. sedaj so vsi srečni še najbolj pa očka in večkrat poreče, da niti malo ni prikrajšan za ljubezen in pozornost svojega sinka pa čeprav ni njegov biološki oče.
Ne vem kaj ti naj rečem v tolažbo. To je res težka situacija. Poskušaj ga še pregovorit mogoče pa se bo omehčal
Eva
Iva!
Tole me je pa kar malo razjezilo.
Mislim, da bi lahko popustil ze zaradi tebe, ce ne zaradi sebe, ker si otroka tako mocno zelis.
Moras pa se vprasat: ali bos zaradi njegovega stalisca celo zivljenje lahko zdrzala brez otrok???
Jaz vem ce mi ne bo uspelo z ivf, da bom tudi poskusila s tem nacinom.
Zelim ti lep dan se naprej.
Upam, da sem ti kaj pomagala Bianca.
V Ljubljani je društvo za rodnost (ali tako nekako), mogoce bi se obrnila na njih.
Drugo pa bi ti svetovala, da se obrnes na dr. Vislavo Velikonja, klinično psihologinjo, ki se na GK ukvarja z neplodnimi pari. V knjizici “Dozivljanje neplodnosti”, ki jo lahko dobis na GK (poleg knjizci IVF in moska neplodnost), lepo opisuje tudi tvoj primer. Mislim, da vama bo znala pomagati.
Srecno!
Iva
Z vsem mojim predhodnicami se stinjam, posebej me je tudi razjezilo kot Bianco. Poglej zaradi njega trpiš, ga prosiš in, on vstraja po njegovo. Kaj se nikoli ne vpraša kako je tebi? Jaz, če bi bila na njegovem mestu bi se očitno bala zate. Zakaj ti ne bi dovolil, da bi bila mamica kot ostale.? Vem po sebi, ko so možu ugotovili, da sperma ni prav uredu, se je zelooo presekiral in se bal zame. Čudno, da tvojemu to ne kapne v glavo. Kaj boš celo življenje trpela za maternstvo. Kaj boš na stara leta? Vidim sedaj, ko je moja hči stara dobrih 13 let, kako se sekira zame, če je kaj narobe, je čisto trda in se začne jokati. Vedno, ko grem na wc, me vpraša mami ali je vse dobro, ko ji povem, da je pravi ohhhh hvala bogu sem se že ustrašila. Poglej kdor drugi te bo pogledal kot tvoj lasten otrok, pa magari na stara leta. Pa čeprav so včasih problemi z otroki, ampak tisto veš, da je tvoje in, da ti stoji ob strani. Ti odkrito povem in, ko ti to pišem mi solze tečejo po tipkovnici. Ko sem bila 1 mes. v bolnici, je moja hči vsak dan direktno iz šole hodila k meni na obisk. Z majhnimi darilci me je vedno presenečala, ker ve, da imam rada pliš igrače mi je vedno kakšno pliš igračo kupila in prinesla. Ti povem, da v sobi sem imela kot, da bi rodila. Saj vidiš, da kdo drug te bo prej pogledal kot tvoj lasten otrok. Prosim te ne me narobe razumeti, da bi želela tebi ločitev ali bilo kaj bog ne daj, niti slučajno. Samo sem ti hotela povedati, da tudi tvoje srčne želje bi moral upoštevati in ti nuditi veselje. To bi bilo moje mnenje, ti pa naredi tako, da boš ti zadovoljna. Želim ti čimprej lepo materinstvo in obilo sreče.
Lep dan
Doroteja
V Leoniscu gres na blagajno, poves, kaj bi rada, napisejo racun, z njim pa gres ali do sestre Alenke ali pa do ene od sester v ambulantah (jaz sem jo dobila v zadnji ambulanti). Paketek vsebuje tri majhne knjizice, katerih vsebina pa je – po mojem mnenju – zelo dragocena. cena pa je, kot je napisala Eva, malce cez 2000 SIT.
Najlepša hvala vse moje prijateljice, saj kljub temu, če vas ne poznam vas lahko tako imenujem, mar ne. Edine ste, ki mi stojite ob strani, me razumete in mi pomage po svojih najboljših močeh. Veste kaj sem se spomnila, mogoče bi se pa lahko oglasil kakšen moški, ki ima podobne težave in ki se je sprijaznil z donatorstvo. Kako je to sprejel in kaj mu je pri tem pomagalo. Če mogoče poznate kakšnega, ga malo spodbudite, da se naj kaj oglasi. Hvala vsem in lep dan.
Draga Iva!
Vsekakor se loti stvari zares: temeljito in s končnim ciljem. Korak za korakom, ne prenagli se. Načrtuj naprej, tudi leto, dve,… Predvsem pa moraš imeti razjasnjene sledeče pojme:
– želja po materinstvu (očetovstvu) je neskončna in ne bo nikdar ugasnila,
– nihče razen nekaj širokosrčnih ljudi ti ne bo stal ob strani, kajti otroci jih niti ne brigajo, saj je materialistični primitivizem na vrhuncu,
– nekateri (po vsej verjetnosti z okisanim umom) razlagajo tvojo in nasploh željo po otrocih celo kot prevratnost, trenutna situacija pa daje njihovem vreščanju celo legitimnost,
– na žalost je zadeva povezana s neskončnimi psihičnimi pritiski vendar se poiskusi koncentrirati na svoj cilj, to te bo vodilo po pravi poti.
Kot moški sem doživljal podobno neprijetne zadeve, vendar žena ni bila neplodna. Preprosto sva vsak z druge strani sveta, kar se tiče otrok. Razumljivo si mož želi “svojih” otrok, vendar če bi bil “očetovski” vsaj malo, bi z veseljem sprejel otroka darovalca. Ko sam opazujem male živahne “tuje” otročiče, bi jih kar pograbil in stisnil k sebi. Torej problem tvojega moža niso “tuji” otroci, to ti lahko zagotovim po najboljši vesti. Tudi lastni otroci niso kopija staršev, temveč genetska mešanica obeh, torej čisto nekaj tretjega, če že globokoumimo o tem.
VSEKAKOR PA IZKORISTI VSE MOŽNE POTI, DA RES SPOZNAŠ, DA Z MOŽEM NE BO ŠLO. TO JE PREVA STOPINJA NA TVOJI POTI DO OTROČIČA, POTEM PA ZAJADRAJ PO SVOJE!!! SVET JE VELIK, RAZPNI JADRA IN ODPRLO SE TI NESKONČNO MORJE. IZOGIBAJ PA SE NASILJA IN INTRIG DO MOŽA!!!
Pozdrav, Napoleon
Živjo, Iva!
Tvojo zgodbo poznam in iskreno sočustvujem s teboj. Veliko so ti že povedali, sama pa moram reči, da se popolnoma strinjam z Napoleonom. In s tistimi, ki jih je odnos tvojega moža kar razjezil.
Očitno sta si z možem zelo različna – ti imaš močno željo po materinstvu, mož pa ne čuti (enake) želje za očetovstvom. Ali pa si ga popolnoma narobe predstavlja.
Morda misli, da bo dobil nekakšno kopijo ali kaj (če bo otrok vajin), oziroma tujek (če bo oče nekdo drug)? Poskusi ga prepričati; če pa ne bo šlo in bo tvoja želja ostala enako močna, resno razmisli o odhodu.
Mislim namreč, kot je zapisala Doroteja, da mož ne da kaj dosti na tvoje potrebe in čustva. Za vzgojo otroka je potrebno veliko ljubezni, pa tudi sposobnosti empatije (vživljanja v drugega človeka). Si prepričana, da je tvoj mož tega sposoben? In ob tem, da tako vztrajno odklanja tvojega otroka, ki ga ne bi sam zaplodil, bi se vprašala (oprosti), ali te ima zares rad in ali ve, kaj je ljubezen? Pa tudi to, ali si zares želi otroka (ali zgolj goji nekakšne lažne/nerealne predstave…).
Oprosti, nisem te hotela prizadeti. Po drugi strani pa se mi zdi zate bolje, da odpreš oči in si prideš na jasno čim prej, da ne boš čez nekaj let objokovala zadnje izgubljene možnosti.
Še zadnji odstavek Napoleonovega posta – sama ne znam bolje izraziti:
VSEKAKOR PA IZKORISTI VSE MOŽNE POTI, DA RES SPOZNAŠ, DA Z MOŽEM NE BO ŠLO. TO JE PRVA STOPINJA NA TVOJI POTI DO OTROČIČA, POTEM PA ZAJADRAJ PO SVOJE!!! SVET JE VELIK, RAZPNI JADRA IN ODPRLO SE TI NESKONČNO MORJE. IZOGIBAJ PA SE NASILJA IN INTRIG DO MOŽA!!!
Želim ti, da bi se prav odločila in da ne bi nikoli obžalovala svoje odločitve. Pa veliko poguma in vztrajnosti!
Lp, Ena
Iva!
Midva z možem sva v istih težavah kot vidva, zato vaju popolnoma razumeva.
Tvoje vprašanje sem takoj pokazala mojemu možu. Midva sva to prepreko že prekoračila. Ko sva izvedela zakaj ne moreva imeti svojega otroka je bil za naju oba velik šok. Verjetno za moža še večji,o tem nisva hotela dosti razglabljati,da ne povečava rane. Vsak je pri sebi razmišljal o rešitvi, k sreči sva oba v sebi razčistila in se oba odločila, da bi rada otroka,ki bo najin, čeprav ne bo on biološki oče.Jaz ga nisem silila v to niti on me ni prepričeval.
Emi ti je tudi lepo svetovala, da se pogovorita s strokovnjakom, bosta videla, da delata dobro zase.Sama nisem vedela kako se bom počutila, če zanosim z “neznancem”.Novembra sem bila na IVF v Zagrebu in zanosila.Občutila sem to srečo,na žalost sem imela kmalu splav. Z možem nisva bila v življenju tako srečna, kot tiste dni, noben od naju še pomislil ni da ta otrok ni njegov.Ob splavu sem bila jaz močnejša, njega je čisto strlo.
Iva nisi sama, pogovorta se! Midva bova probala čim prej.Ali tvoj mož to bere?Naj moj kaj pove?
Korajžno in srečno!
Maja
Draga Maja vesela sem se da si se oglasila, saj najlažje se je pogovarjati z nekom, ki je v isti situaciji kot ti. Najprej bi te prosila, če bi tvoj mož hotel malo napisati svoje občutke, kako se je odločil za to ipd. Prosila bi pa vaju tudi, če bi malo lahko opisala, kaj je bilo potrebno vse opraviti preden sta prišla do samega postopka v Zagrebu, ali sta dobila plačano od ZZZS, kako dolgo sta čakala na vse skupaj, kako si izbereš donatorja itd. Upam, da vaju ne obremenjujem preveč in vam od srca želim, da bi čimprej v naročju držala svoj največji zaklad. Vse dobro.
Iva in mož!
Mare: Ko sem izvedel za mojo diagnozo, da nikoli ne bom imel svojega otroka,
se mi je use sesulo. Kar življenje se mi je ustavilo. Kar nekaj časa sem
potreboval, da sem razčistil kako pa sedaj? Žena je bila nekoliko
močnejša, da sem se zbrihtal. Odločiti sva se morala: donator, posvojitev
ali ostati brez otrok.Odločila sva se za prvo!Ni to tako enostavno, vendar
sva se dosti pogovarjala, ker je to samo najina stvar.Začela sva iskati pot,
spet sva prišla do preprek, izvajanje postopeka so pri nas ukinili.Vedno sem
stal ženi ob strani, priznam da se je ona bolj trudila za vse, jaz pa ji
nisem nikoli nasprotoval.Da bi bil to tuj otrok sploh ne pomislim, to bo
moj.Ko je bila noseča, sem bil presrečen, verjami mi.Na žalost je splavila
Še vedno upam, da bom očka, mogoče nama uspe v jeseni.Premisli!
Maja: Midva sva dala prošnjo za napotitev v tujino lani spomladi na ZZZS, oni
so dali na državno komisijo za OBMP, julija sva dobila sklep za dovolitev
postopka.Novembra sva dobila od ZZZS napotnico, ker so še čakali
mnenje GK.En postopek so nama plačali, imava pravico še za tri.Zopet
sva dala prošnjo na ZZZS in ginekologu. Jeseni bova pskušala še enkrat,
tudi če sama plačava, ker zavlačujejo.Na http://www.daruj.com dobiš tudi
informacije.Čim prej se prijavita.Upam, da sva vsa malo pomagala, če
potrebujeta še informacij, kar uprašaj.
Pozdravljena