Tudi sama se trudim okoli sicer drugega otroka. Prvi ni prišel sam od sebe, vendar še vedno dovolj hitro. Občudujem vašo vztrajnost, saj ste nekatere čakale 10 let. Poraja pa se mi vprašanje, kdaj je čas, da se s situacijo enostavno sprijazniš. Sicer si življenja brez otrok ne zamišljam, vendar 10 let čakanja in izčrpavanja, tako fizičnega kot psihičnega… Ne vem, če bi sama to zmogla. Zanima me tudi kolikšen del vašega življenja se vrti okoli željene nosečnosti in ali mislite kdaj odnehati in si poiskati druge življenske cilje.
Imam tudi vprašanje za vse, ki si merite temperaturo in vneto računate ter ste iz meseca v mesec razočarane; kaj pravijo vaši ginekologi oz., ali ste jih sploh obiskale. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem sama odlašala z obiskom ginekologa in se tolažila, da pač nisva zadela pravih dni, ker je mož veliko potoval. K gin. sem se spravila šele po dveh letih in ugotovila, da najverjetneje sploh nimam ovulacij. Torej je bilo vse merjenje temp. in računanje zaman. Potem sem še zamenjala gin., ker prejšnja ni vedela kaj dela in, ko sem prišla na lj. kliniko so stvari stekle in čez dobre tri mesece sem bila že noseča. Če bi to storila takoj bi si prihranila veliko vsakomesečnih razočaranj, pa tudi kar nekaj denarja za teste.
Z možem sva si dala čas tam nekje do konca leta, če bo bo, če ne ne. Laparoskopija, ki me čaka v torek je tudi edina stvar, ki jo bova še dala skozi. Nobenih IVF-ov in ostalih fint. Vendar je le drugače, saj že imava eno punčko.

Silvy, midva se trudiva leto in pol. Šla bova do konca in se trudila do konca (do 42. leta!). Sploh ne razmišljam o čem drugem! Pa tudi ne iščem drugih življenjskih ciljev, saj sem ziher, da bo ratalo. Če pa do 42. leta ne bo nič, potem bova pa morda res iskala druge cilje, ampak….. HOČEM biti mama! HOČEM!!!!!
Ne, ne! Ne bo drugih ciljev… bova pa poskušala rešiti življenje kakšnemu revčku iz sirotišnice…. Kaj pa vem…..

Dobro spedenaj LPSC in želim ti, da bi se ti kmalu posrečilo!

Živjo

Pri nama je pretklo tri leta in pol, in sva sklenila, da odnehava šele potem, ko bova skurila vse štiri brezplačne poizkuse IVF-ja. Če do takrat ne bo uspelo si bova našla kakšne druge cilje. Zdaj namreč delava s polno paro in z vsemi razpoložljivimi sredstvi – no ja: prek trupel ne greva, pa podkupujeva tudi ne. Torej skačeva po potrebi in hodiva na vse postopke, ki nama jih predpišejo. Več pa itak ne moreš nardit. Ko bo bo.

Pozdravček vsem

Ajda J

Jaz osebno se bom s situacijo poskusila sprijazniti , ko mi bodo rekli, da nimam nikakršnih možnosti več za zanositev. Res je veliko psihičnih pritiskov in joka in skoraj sem že obupala, a v sebi čutim močno željo po materinstvu in tega mi ta trenutek nihče ne more vzeti. Niti ne vidim smisla v svojem življenju brez otroka in ne vem, če bi se lahko sploh kdaj sprijaznila s tem. Tebe razumem, če se po laparaskopiji ne boš več trudila, saj enega otroka že imaš. Ko bom jaz dobila prvega bom dosegla svoj cilj, čeprav bi si želela vsaj dva.Ostati moramo pozitivni.