… oprostite za zgornji naslov, ampak to so bile prve besede moje znanke, ko so ji pred časom odstranili oba jajcevoda (zaradi hudega vnetja). Bova šla pa na epruvetko, pa še čas bova lahko izbirala, kdaj bo dojenček rojen (pozimi, tako kot ona), hočem pa tako ali tako dvojčke, da ne bom dvakrat strij (razpokane kože) dobila.!?

Sem mamica malčka (po spontanem splavu zelo željenega, hvalabogu, spočetega po naravni poti, pa ne v prvem poskusu, tako, da vem kako je, ko dobiš M, ki si je sploh ne želiš, ) in taka reakcija me je totalno šokirala, nobene žalosti, zaskrbljenosti, nobenega obupa ni bilo v njeni reakciji, nisem vedela, kaj naj rečem na take besede. Ostala sem brez besed.

Drage forumovke, zanima me če je to mogoče prva spontana reakcija (znanke) na tako hude (vsaj zame bi bili) dogodke, ali je pač znanaka sodobna ženska, ki jo problemi z neplodnostjo ne ganejo, ker trenutno vlaga v poklicno kariero (prijateljic nima, ves svoj čas vlaga v službo, kjer je tudi uspešna), ali pa je vse to le farsa?! Ste mogoče tudi ve tako reagirale, se o vaših težavah ne pogovarjate s svojo okolico, se vam zdi, da je to samo vaša stvar?

Upam, da ste me razumele, ne želim se vtikati v nikogar, rada bi le pomagala (mogoče z nasvetom, izkušnjami), pa ne vem ali naj sama načnem to temo ali naj na vse skupaj poskušam pozabiti in naj uživam v svoji družini?

Za vaše odgovore se vam najlepše zahvaljujem in vsem skupaj želim še veliko poguma in sreče, predvsem pa čimprej majhne štručke,

Nike

Ljudje smo pa res različni. Tudi jaz razmišljam tako kot razmišljaš ti, ampak poznam jih kar nekaj ki so “večni optimisti” in iz stvari vedno potegnejo dobro, nočejo se smiliti drugim, ker se bojijo trpljenja zaradi stvari, ki so jih doletele. Včasih si želim, da bi bila jaz takšna. Vedno optimistična, vedno samozavestna, vedno naj, naj v očeh drugih ljudi….ampak sem kakšna sem…SREČNA, vprašanje pa je kaj divja znotraj v duši teh ljudi.

Mislim, da ji ne moreš pomagati, ker ona pač ima drugačno mišljenje. Poskušaj se vsaj pogovarjati in to je v bistvu vse.

Pozdrav,
Miša

Da se midva trudiva, ve le malokdo. Še sploh pa ne najini starši in ostali sorodniki. To pa zato, ker enostavno nisem pripravljena vsakič poslušat “ta pametnih” in vsakotedenskih spraševanj: a je kaj novega?
Od prijateljev jih ve le nekaj, pa še to so tisti, ki že imajo otroke in so se zanje tudi nekaj časa trudili.

Tudi jaz želim vsem čimprej dve črtici. Mene čaka testiranje, če bo možno, šele proti koncu meseca. Nestrpno pa čakam na Karin in njeno novičko.

M.

Ravno zato sem vas prosila za vaša mnenja, mogoče pa jaz na vse skupaj gledam preveč enostransko in je problem pri meni (obožujem otročke in jih želim in privoščim vsem ostalim na tem svetu) in se obremnjujem s stvarmi, ki se me v bistvu ne tičejo,

Nike.

Pri takem optimističnem pogledu na svet bi tvoji znanki jaz samo čestitala… bojim pa se, da se le na zunaj dela “močno” v resnici pa ni čisto tako, kot pravi… Mislim, da nobeni ženski na svetu, ki še nima otrok, ne more biti vseeno, ali ima jajcevode ali ne. Če nič drugega je med IVF in zanositvijo po naravni poti razlika tem, da pri IVF naravna selekcija nima polnega pomena, kar je po mojem že razlog, da ti ne more biti vseeno.

Imam prijateljico, ki je zaradi težav pri zanositvi padla v hudo depresijo (pa ji je potem uspelo zanositi že samo s pomočjo klomifena) in imam prijateljico, ki ve, da je edina realna možnost le še IVF (sicer lahko morda čaka še leta, potem bo pa prestara – ima jih 32 in 6 let ne zanosi), pa vseeno pozitivno gleda na svet. Vem, da ji ni vseeno in to tudi prizna, vendar pravi, da mora biti to, da ne zanosi, že za nekaj dobro in, da bo zanosila, ko ji bo “namenjeno”, bo pa pri tem “usodi” malce pomagala, saj je v postopku IVF. Pravi, da je tisti dan, ko dobi menstruacijo ponavadi sicer malo razočarana, vendar samo kakšno uro, dve, ker se potem avtosugestivno prepriča, da bo naslednji mesec zagotovo pravi…

Vsem ostalim puncam v pričakovanju pa: le pogum!

LP Ajda

Miranda,

tudi jaz nisem mogla povedat staršem. Pa smo si sicer blazno blizu in v stalnih stikih. Z mamo in očetom sem tako rekoč prijateljica. Jaz pa jima nisem mogla povedat zato, ker vem, da bi mamo to strlo do konca. Vsake toliko mi je z napol solznimi očmi govorila, kako bi bila rada babica. Vse njene prijateljice že čuvajo svoje vnučke… Jaz pa sem ji razlagala, da bova kmalu začela delati na dojenčkih itd., itd. Vsaj 2x me je vprašala, če imava mogoče kakšne težave. Jaz pa: “Ne, kje pa, zakaj pa?” Joj, kako s težkim srcem sem se tako sprenevedala…. Jaz sem pa imela takrat, ko sem ji to zatrjevala, vsaj že 7 ciklusov nezaščitenih odnosov za sabo. Kako me je tiščalo v prsih, ko sem ji tako “lagala”!
Začela sem tudi že s prvimi pregledi, ko mami še vedno nisem povedala. Potem pa je napočil trenutek, ko sem ji morala povedati, saj se ni dalo več izogibati temu pogovoru. Neka situacija je privedla do tega. V bistvu jima (očetu in mami) je stvar razložil moj zlati možek, ko me ni bilo zraven. Spet mi gredo solze v oči, ko pomislim na ta dogodek. Mama je full razumela, da jima nisem mogla povedat, kaj se dogaja z nama. Moja mama je res zlata mama. Menda je kar dobro prenesla (s solzicami). Sedaj naju starša podpirata, bodrita in v bistvu mnogo manj sprašujeta, kot prej. V bistvu sploh nič ne sprašujeta!!!! Full lažje živim, ker sta starša izvedela, zakaj gre.
Tudi tebi svetujem, Miranda, da poveš doma. Starši, če so vsaj približno normalni, hudo dobro razumejo težave svojih otrok.

Še vedno pa nisem povedala nobeni prijateljici, niti v službi. In za enkrat tudi ne bom. Sploh v službi ne, ker se bodo potem vsi ukvarjali z mojo težavo.
Prijateljicam pa kar nekako ne morem še povedati. Sedaj imajo, kot zanalašč, že vse otroke. Le jaz sem “na čakanju”. Umiram od duševne bolečine, ko moram stalno pošiljati telegrame v porodnišnice in kupovati stvari v otroških štacunah – ZA TUJE DOJENČKE!!!!!!!! Joj, kako to boli! Kar meša se mi spet, ko pomislim!

No, takole nekako mislim jaz. Seveda upam, da se mi bo sreča kmalu nasmejala.

Gremo delat, da ne bo panike v službi!

LP-Taja

Taja! Nimamo vsi tako razumevajočih staršev. Žal.

Tudi mene boli, ko kupujem v otroških trgovinah za druge otroke.
No, obupat ne mislim, čeprav me včasih prime, da bi.
Ta ciklus sva začela z blazino pod mojo zadnjico. Nekaterim je to uspelo, mogoče bo tudi meni.

Sicer pa so se mi globoko v srce vdrle besede, ki jih je Primož napisal in kar sem se tudi sama že spraševala. Namreč, kaj pa če je bil moj čas za otroka pri 20-ih, ko sem se na vso moč trudila, da ne bi zanosila? Življenje je čudno. Nikoli ne veš, pri čem si. Najbolj boli, ker ne moreš otroka dobiti takrat, ko si ga zaželiš. Danes mi je lažje kupiti avto, kot pa imeti otroka. A ni to žalostno?

M.

Miranda, drži se! Tudi me bomo mamice. Jaz sicer malo jamram, ampak vseeno še kar upam!

JAvim se še kaj v forum popoldne, ko bom doma in v miru čekirala, kaj dogaja na netu.

Gremo delat!

Čau!

Veš kaj, mogoče pa jo razumem. Lahko, da samo navzven deluje tako flegma, od znotraj pa jo bo razžrlo. Tudi jaz imam včasih take prebliske. Preveč si že razočaran in brez volje do vsega od vseh teh razočaranj iz meseca v mesec. Tako, da sam sebi dopoveduješ, kot da ti nič ni, v resnici pa ne vzdržiš več.

No, upam, da veš kaj sem mislila. Drugače pa je težko takšne ljudi razumeti. Saj pravim – nikoli ne veš ali res tako misli ali ne.

Čao!