(Ne)pametovanje
Dragi obiskovalci, ki si na tak način pomagate in iščete rešitve iz svojih problemov. Zelo rad bi vam pomagal, sploh ko berem vaše prispevke me kar stisne, pa več kot forum in besedo vam ne morem nakloniti. Nisem noben pametnjakovič in v tem primeru sploh nimam nobenih izkušenj, razen toliko kot preberem in slišim. Vseeno sem se odločil, da vam dam nekaj svojim misli.
Ko vse to berem, sem se pogovarjal tudi z zdravniki o teh problemih in na koncu smo prišli do nekih zaključkov. Ali je bila neplodnost vedno tak problem ali je to samo sedaj še toliko večji? Mogoče je danes res več problemov z neplodnostjo kot jo je bilo včasih in tako smo se pogovarjali le zakaj, jih je toliko več?
Mislim, da predvsem zaradi drugačnega tempa življenja. Vsi živimo polno življenje in vseeno opazujemo, kako življenje teče mimo nas. Včasih ni bilo kontacepciskih sredstev, ko je otrok bil je bil, včasih so celo mislili, da je to nekaj normalnega – moški dela, ženska rojeva.Danes pa pride emancipacija, služba – če jo hočeš imeti ne smeš zanositi. Če si slučajno noseča – ja kako boš pa vzdrževala otroka in tako naprej. vedno več je pomembna materialna varnost kot preprosto življenje. In vsi, ki niso nikoli imeli takega problema, ne vedo da so stvari v življenju, ki so veliko bolj pomembne kot material.
vendar je vedno tako, zavedamo se kaj imamo, ko to izgubimo, prej ne. Kot, da bi nas moral kdo nonstop tolč po plečih, da bomo vedeli. Vendar taki smo ljudje. Ko enkrat nekaj dobimo, vedno hočemo še več. Berem sporočila v katerih opisujete, da ste bili na vseh pregledih z nobenmu nič narobe in zakaj ne morete imeti otrok. spermiogrami so v redu, jajčeca tudi in to redna. Kaj je narobe? Strokovnjaki so začeli ugotavljati, da je človeško telo danes bolno ali zdravo, zaradi našega načrta v glavi, kaj in kdaj. Že kot majhni si zadamo nalogo, najprej osnovna šola po sonovni šoli bom pa zdravnica. Super, gremo v srednjo šolo – gimnazijo, se učimo kot nori,d a bomo ja imeli čimboljšo spričevalo, da bomo lahko šli na sprejemce faxa. Ja ampak, vmes moramo tudi kaj življenja izkusit, kakšnega fanta, puncu en sex, prvi poljub, sam na morje, pri 18 izpit za avto, nato dijaški dom, žurke, kakšen cigaret in vse to imamo točno določeno kdaj bomo to dosegli. Ko pride konec srednje šole, gremo na fax. Recimo medicina. študij 4 leta nato še 2 leti in anto še specializacija, neprekinjena mora biti seveda, še dodatnih kakšnih 6 let in smo že stari preko 30. Ja kdaj se bomo pa poročili??? Ja lahko tudi prej, ampak najprej je šola, ja kaj pa otroci, ja najprej šola, potem pa služba, da bomo imeli kaj denarja, da bomo lahko otroka preživljali. In zopet smo pri dejstvu,da si vse planiramo v glavi.
Postavlja pa se vprašanje, kaj pa hoče telo? Ali res hoče toliko časa čakati, kaj pa če je njegov čas prej? Ali pa kasneje? kaj pa če je telo hotelo zanositi pri 18??
vedno milijon vprašanj, vendar vedno bolj ugotavljamo, da nas tempo in pogoji življenja vedno bolj odvračajo od naravnih poti, ki si jih je življenje izbralo.Če drevesu, ki šele raste nastavimo oviro, bo moralo narediti ovinek, kajti korenine ima tam kjer so, rasti mora pa v višino. Narava nas prej ali slej pove, da delamo narobe. Ampak za take reči ni prave strokovne razlage. je vse v nas, ali to vemo ali ne.
Poznam kar nekaj prijateljev in znancev, ki niso mogli iemti otrok. 5 let preiskav , hormonov, denarja in vse skupaj nič. Ko sta iskala otroka za posvojitev, je ratala noseča. Kako naj si take primere razlagamo? Ko sta se sprijaznila z usodo, je postala noseča. Se rpavi prvič v življenju ni rekla, da ne sme zanosit in prvič v življenju ni rekla, da mora. Šla je v posteljo, brez, da bi vedela ali je ovulacija ali ne. verjetno zaradi dobrega trenutka in kakšnega njunega posebnega užitka. In glej ga zlomka, le zakaj nimam še menstruacije. 🙂
tukaj se res lahko nasmejemo, nekje pač ne. sedaj imata že drugega otroka.
drug primer je par, ki sta otroka posvojila, drugi se jima je rodil. Razlog popolnoma isti, nista računala dneve in čakala konec meseca. Sexala sta zato ker sta v tistem trenutku uživala.
le zakaj se to dogaja, ampak večina, ki ima otroke jih niso načrtovali. So se ali zgodili po pomoti ali z zavedanjem, če bo bo, če ne ne.
Jaz pravim, da se človek lahko pozdravi, če zna usmerjati svojo energijo. Pravim vse je v glavi. Kako pa naj razumem svojo energijo? Ste že kdaj doživeli, da ste si rekli, tisti dan pa ne smem zboleti ali kaj podobnega in ste morali biti tako prepričani,d a se je to res zgodilo, ali pa ravno nasprotno. Ali pa se vam zdi, da ste nekdaj že to slišali, pa ne veste kdaj ali pa da se je ta trenutek že enkrat zgodil. Ja vse to je v vas. Ampak, kako naj to pogruntamo? Kako nadzirati svojo energijo, voljo, notranjost, dušo? Kako jo slišati, kaj hoče?
Verjetno vsem vam, ki prihajate na ta forum, v življenju v tem trenutku pomeni ena stvar največ na svetu in to je kako dobiti svojega otroka. Vse bi dali na svetu za to. Ampak morate vedeti, da sebe ne smete zanemarjati, nikar se ne odpovejte, svojim občutkom, kaj bi radi delali, kam bi radi šli, kakšen je vaš hobi. Sigurno prevladuje ena želja, ampak to željo ste oblikovali postopoma in sedaj si samo že to želite, ne veste pa,d a ste zanemarili kar nekaj drugi želja in se jih sploh ne upate obuditi. Zapomnite si, tudi druge želje in potrebe so del vas. Ne morete jih zavreči.
To je ravno tako kot sestavljanka, sestavljate sliko, zamislite si,d a sestavljate sliko svojega življenja. slika ima okvir in je sestavljena iz 1000 koščkov ali več. In vsak košček ima točno določeno mesto, če ga tam ni, slika ni popolna. Tako je z vašimi življenji. Ne morete reči ta koček mi pa ni všeč in ga ne bom dal v sestavljako. Sliko boste obesili na steno in notri bo manjkal en košček. Vsak, ki bo prišel na obisk ne bo opazil slike, ampak vedno samo tisti košček ki manjka in tisti bo najbolj izstopal. Isto je z vašimi življenji. Ne morate, zavrniti ali pozabiti enega slabega trenutka, spomina. Morate ga dati v svojo življensko sestavljanki. drugače bo ob vaši smrti ta sestavljanka nepopolna. In ravno takrat se boste zavedali, kako smo bili neumni, ko nismo hoteli sprejeti del sebe. In to je prav vsak trenutek, vsaka želja, vsaka misel. Nikaj tega ne zavračajte ampak sprejemajte.
Cilje morate imeti, drugače ne veste kam bi šli, pa naj se vam še tako smejijo, da niste realni in ravno vi, ki imate posebne cilje ste bolj realni od drugih.
Naj povem še svojo malo drugačno zgodbo, ki pa ima isti pomen in govori o spoznavanju samega sebe in poslušanju svoje energije, notranjosti in duše. zaradi tega je tudi nastalo tole, čemur pravimo Med.Over.Net.
Tako kot vsi sem imel tudi jaz svoje težave in želje v mladosti. Jasno nekaterih sem bil vesel, nekaterih ne. Nekatere sm hotel pozabiti nekatere se spominjati do konca življenja. Naj povem in vam zaupam eno svojo lastnost, ki jo imam, za katero sem bil tako jezen, da sem jo hotel popolnoma spremeniti, seveda ko sem bil star tam ene 18 let. Pravijo, da sem baje svetovni prvak v govorjenju, lahko baje povem 1000 besed na minuto :)))) No ja malo šale, ampak res rad govorim in to nonstop, lahko 3 ure skupaj pa nihče ne pride do besede. No kakorkoli že, ko sem bil mlajši sem se zmeraj obremenjeval, da govorim, ampak vedno narobe, če sem hotel koga razveseeliti, sem ga užalil, kar sem odgovoril staršem, sem stvar zamočil, vse zaradi mojega gobcanja in odgovarjanja. Na vsak način sem se hotel tega odvaditi. In tako sem iskal vse možne rešitve in knjige, da bi se popravil, saj mi je bilo hudo, da sem bili ljudje žalostni zaradi mojega gobcanja in sem jih prizadel z svojimi besedami. No in ko sem iskal rešitev svojega problema. Sem enkrat poslušal odlomek iz Svetega pisma, ki govori o treh služabnikih, ki soo delali na polju, pa je bilo konec sezone in so šli domov. Na naslednjo sezono pa naj bi se vrnili k delu. vsak je seveda dobil svoje plačilo in bilo je takole. V starih časih in v pismu piše, da je bila takrat denarna enota, ki se je imenovala talent. Gospodar je dal 5 talentov, prvemu, 3 talente drugemu in 1 talent tretjemu. Rekel jim je: pojdite in naslednjo sezono se vrnite.
Šli so in res so se vssi trije vrnili. prvi je prišel gospodarju in rekel:poglej gospodar dal si mi 5 talentov, šel sem in delal dobro, jih vnovčil in dobil 5 novih. drugi je rekel:poglej gospodar dal si mi 3 talente, šel sem in delal dobro, jih vnovčil in dobil 3 nove.Tretji je rekel: dal si mi samo enega in sem šel in ga zakopal, saj si jih nepravično razdelil. Gospodar je pohvalil prva dva, tretjemu pa rekel, pojdi in se ne vrni nikoli več, ti nehvaležni služabnik.
Rekli boste glupa zgodba, vendar se je takrat v meni prebudilo spoznavanje energije in dojemanje za nezaznavno. kar naenkrat nisem, videl v talentih denar, ampak dar, ki ga imam. Pa čeprav je moj edini talent, dar to, da govorim, je moja naloga, da grem in ga razvijam ter vnovčim, kajti samo tako bom imel lahko dva. Naprej pa veste kako gre: 2 -4- 8-16-32 itd….
Sprejeti morate tisto, kar vam je dano in na to ne smete gledati z očmi, poslušati z ušesi, govoriti z usti, vohati z nosom, temveč vse početi z srcem. Tako slabe kot dobre stvari, vse so v vas. Naučiti se je treba poslušati sami sebe.. To lahko dosežete z ljubeznijo do sebe in sami najbolj veste, kaj vam paše in kaj ne. Sami sebi ste najboljpi sodnik, samo to je treba poslati možganom.
Kamorkoli greste, kamorkoli bežite, vedno morate vzeti sebe s seboj.
No, ne bom razlagal svoje dolge zgodbe, danes sem tukaj in sem naredil ta portal, kjer si lahko pomagamo. Narejen je predvsem samo zaradi pomoči, vendar drugače kot z besedami, vam težko pomagam. Bi pa vam rad z največjim veseljem, če bo samo eden našel odgovor in rešitev na svoj problem, bodo moje besede čudežne. In zapomnite si v čudeže mroate verjeti, drugače se ne zgodijo. vsak dan, vsak trenutek, je lahko za nekoga čudež.
In na koncu nam ostane to troje, vera, upanje in ljubezen in največja izmed njih je ljubezen.
Kaj naj rečem za konec, mogoče bi res rabili novo terapijo, ampak tokrat ne zdravniško, mogoče bi moral narediti srečanje, kjer bi vsi prišli poslušat mojih 1000 besed na minuto. Govoril bi kar tja v tri dni, vendar bi lahko komu to pomagalo in potem me bodo imeli za zdravilca. da vam kar zdajle povem, zdravilec je v vas samih.
Najbolj pomembne stvari v življenju so sigurno tiste nepomembne.
lep dan
primož
Da dodam samo še eno zgodbico in zopet samo besede. Če kdo kaj najde v njih, naj bo vesel.
Vsak je gradbenik svojega življenja
Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu
delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti
mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje
prijatelje, sodelavce in dobro placo, ampak resnicno je potreboval
upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.
Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča
zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokoncno poslovila, ga je
prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je
privolil, a s srcem prav zares ni bil vec pri stvari. Zbral je ekipo,
nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srecen konec moje
kariere, si je mislil.
Ko je gradbenik koncal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo,
je stopil do njega in mu v roke potisnil kljuc od vhodnih vrat zgrajene
hiše: To je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.
Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Ce bi le vedel, da gradi sebi
lastno hišo, bi jo zgradil cisto drugace. Sedaj pa bo moral živeti v
hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem.
Podobno je z nami. Naša življenja gradimo odsotno, išcemo linijo
najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale
spremembo. V kljucnih tockah našega zasebnega in poklicnega življenja ne
pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da
živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami
zgradili. Ce bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugace.
Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan
zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene. Gradite modro.
Tudi ce živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in z
dostojanstvom. Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan
naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in
izbir v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega
odnosa in današnje izbire.
Primož, toliko vzpodbudnih besed lahko premore samo človek, ki ima veliko srce-pa ne samo zase, ampak tudi za druge! In tako zna spodbuditi ljudi samo nekdo, ki zaupa v življenje in verjame vanj.
Tudi midva z možem sva se dolgo trudila, da bi zanosila. Ni in ni šlo. Pa čeprav sem vedno mislila, da s tem ne bo težav. Bila sem že čisto obupana, spraševala sem se kot mnoge na tem forumu, zakaj ravno jaz?! Merila sem si temperaturo, odnose sva imela točno tiste dni, ko naj bi bila ovulacija, potem pa vedno znova čakala a bo a ne bo. Dokler nisem vsega skupaj poslala “k vragu” (oprostite za izraz!). Začela sem razmišljati pozitivno, prepričevala sem se, da narava (ali življenje ali Bog ali kakorkoli že hočete) že ve, zakaj in kako. Vsak ima v življenju svojo nalogo. Meni se je vedno zdelo neumno, ko se mi je zgodilo kaj slabega, da mi je mami rekla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Le zakaj je dobro, da tako dolgo ne morem zanositi?????? Mogoce zato, da se naučim gledati življenje z odprtimi očmi! Vem, še predobro vem, kako težko se je prepričati v nekaj, kar še sam ne verjameš. Ampak počasi gre! Verjemite! Vsak človek lahko najde način, da začne verjeti sam vase in v življenje. Nekateri si pomagajo s čaji, drugi z vero, tretji z bioenergetiki…..ampak vsak človek ima v sebi občutek, kaj je zanj dobro in kaj je prav. Samo, da teh občutkov v tem norem svetu ne znamo več prepoznati. Ravno zato je pa potrebno, da človek neha gledati na to, koliko je star, na to kaj bodo rekli ljudje, ker že tri leta ne more zanositi (tudi to se dogaja, pa čeprav jih veliko ne prizna). Verjemite, za vse ostaja upanje na tem svetu. In čudeži se dogajajo. Če bi le znali pogledati sami vase. Pa to vse poredkeje delamo. Ker se nam vedno nekam mudi.
Zato, punce, pogum! Držim pesti za vse, ki se trudite. Upam, da bom tudi jaz svojo nosečnost srečno pripeljala do konca. Po težkih borbah s samo seboj mi je uspelo in upam, da se bo vse srečno izteklo. Pravzaprav vem, da se bo vse izšlo tako, kot je prav!
Upam, da ne zamerite temu mojemu pisanju. Srečno!
Primož!
Kljub temu, da že imam otroka, redno preberem tudi ta forum in mi žal, saj drugače ne bi našla tvojega sporočila.
Telih tvojih 1000 besed na minuto sem prebrala res z užitkom in veseljem. Z vsem se strinjam, kar praviš, tako da v bistvu nimam kaj dodati.
Res nas tempo življenja odtujuje od samega sebe. Sočustvujem z vsemi, ki se trudijo za otroka. Ne bom rekla, da si predstavljam, kako je to, ker nimam pojma. Z možem sva se trudila samo par mesecev, pa že to se mi je zdelo predolgo. Mislila sem namreč, da bo to kar takoj, potem pa te vsaka menstruacija čisto podre. Potem pa sem nekje v eni stari hrvaški knjigi prebrala, da mora tudi ženska doživeti orgazem, da lahko pride do zanositve. In potem mi je kapnilo, da moram uživati v seksu in ne samo misliti na to, ali se bo danes “prijelo” ali se ne bo. In glej, naslednji mesec ni bilo več menstruacije.
Tudi jaz sem prepričana, da večina problemov izvira iz naših prepričanj. Moč misli je namreč zelo velika. Misel lahko premakne naše telo in ni hudič, da ne bi tudi gore.
Zato, vsi, ki se trudite, ne obupajte. Samo malo se sprostite, poskusite z avtogenim treningom, jogo, poiščite svojega boga… Ne trdim, da je to zdravilo za vse, mogoče pa vseeno komu pomaga.
Veliko sreče in držim pesti!