Nova v forumu!
Drage moje sotrpinke!
Z možem se trudiva že več kot leto. Nič. Ravno danes sem začela prvi ciklus s Klomifenom. Bomo videli. Ampak bolj, ko berem tale forum, bolj me grabi panika, saj vidim, da ste nekatere resnično dobre, da zdržite toliko časa. Kaj če podobna usoda čaka tudi mene? Močno upam, da nam bo prav vsem kmalu uspelo.
Ker so se mi ob branju foruma začela poditi po glavi vsa mogoča vprašanja in misli, postajam kar malo panična. Kaj, če tudi meni ne bo tako dolgo uspelo? Sploh ne vem, ali naj berem forum naprej ali naj vas zapustim za nekaj časa in živim v upanju in za 1x še brez panike? Ko je pa tako zanimiv tale forum….
Danes sem kar malo “zadeta” od vaših izpovedi. Ves čas imam solzne oči in morala bi študirati pa ne morem. Stalno mi rojijo po glavi 2 črtici, 2 leti, 10 let….čakanja….
Upam, da vam nisem peveč zatežila, ampak čisto sem pod vtisom foruma! Vse bolj se mi zdi, da vam bom ostala zvesta!
Grem nad študijsko gradivo, če mi bo uspelo, seveda!
LP, Taja
Draga Taja!
Zgodbe so res pretresljive in žalostne, a ne gre obupati. Nama teče tretje leto poskušanj, pa nic. Zdaj čakam na dodatne preiskave. Upam, da zdravniki ne bodo štrajkali, ker se mi zaradi tega pregledi zavlačujejo. Mogoče nas pa doleti, ko najmanj pričakujemo. Predvsem se pa ne sekirat – saj veš – stres je eden pomembnejših dejavnikov uspešne zanositve.
Glavo pokonci, saj bo!
Držim pesti za dve modri črtici.
Veliko sonca in lep dan.
Mateja
Draga Taja, tudi meni se je na začetku, ko sem odštevala dneve do vsake naslednje M (oz. da je ne bo), zdelo, da ne bi prenesla, če bi več let trajalo, da bi končno zanosila. Sedaj je minilo že 2,5 leti. Vsakič ko mi je ginekolog rekel npr. pridite čez 3 mesece, počakati bo treba 6 mesecev…, sem skoraj skočila iz kože in nisem vedela, kako bom prebrodila to obdobje. Bila sem psihično že čisto na tleh, nisem spala, kar naprej jokala, vsi okoli mene so pričakovali… Potem je kar naenkrat prišel preobrat – nič drastičnega, mislim v tem smislu, da sem se kar nekako že navadila in tudi lažje prenašam čakanje od ene do druge preiskave. Bo že tako, da se človek navadi tako dobrih kot tudi slabih stvari.
Pustimo se presenetiti! LP, Andreja