Re: Stimulacija, špikanje, zbadanje…
Hoj, Emi!
Morda v prihodnosti tudi mene čaka podoben postopek. ALi lahko malo opišeš, kako se vsa zadeva začne? ALi moraš med stimulacijo vzeti tudi dopust ali bolniško? Ali si sam iniciraš hormone ali moraš hoditi na kliniko? Malo opiši, če si pri volji!
Tenks in veliko uspeha ti želim!!!!!!!
:-))))) Hope
Se mi zdi, da imaš kar normalne znake (saj gre isto, le bolj potencirano zadevo kot ovulacija). Sluzi sem sama imela ogromno (10x več kot pri naravnem ciklusu), špikalo me je tudi, pri vsakem premiku sem čutila rahle bolečine (recimo hoja po stopnicah je bila zelo zoprna)..Če nimaš hude bolečine, ki ne mine (nevarnost torzije jajčnikov, ker so tako povečani), pravijo, da ni panike. Pri meni je šlo vse OK, razen ključne zadeve-na koncu me je pričakala menstruacija..:(.
Upam, da boš imela več sreče..
Ela,
najlepša hvala za odgovor.
Saj se ves čas tolažim, da to pomeni, da se nekaj dogaja in da je vse OK. Zdržati se da, tako, da bo. Panika me je bolj zaradi sluzi. In ker te pač 10 dni pustijo na hromonih brez da bi te kdo pogledal.
Boš videla, boš imela srečo v naslednje. Imam tri prijateljice, ki so šle skozi IVF. Dvema je uspelo v prvo, eni pa v tretje. ni vrag, da bo tudi tebi.
Hvala ti.
Pozdravljena Hope,
meni se je začel postopek s rpegeldom in potem s 15 dni stimulacije s Superfactom. Potem je sledil UZ in odvzem krvi, ter nadaljevanje s Superfactom in Gonal F-om. Bolniško sem vzela samo takrat, ko so pregledi, jo bom pa sedaj, ko pričakujem punkcijo pa do… upam konca porodniške :)))
Po injekcije hodim na GK v našem kraju (so mega prijazne sestre), sama se ne upam špikati.
Kako bo pa nadaljevanje bom pa poedala, ker še ne vem – sem prvič :)))
Srečno
Emi!
Nekaj sem te še pozabila vprašati!
Jaz za enkrat še nisem obseila svojih težav na velik zvon (z možem sva povedala le staršem, da ne bodo preveč neučakani!). Predvsem zato, ker upam, da bo “veliki projekt” uspel brez IVF postopka. In zakaj bi se drugi ubadali z najinimi problemi.
V primeru, da bom tudi sama morala skozi tak postopek, v katerem si sedaj ti, me zanima, ali kljub veliki količini dodanih hormonov lahko ženska normalno funkcionira (hodi v službo, pelje psa na sprehod…..) ali moraš ležati ali kaj podobnega? Ali je potrebno po punkciji ležati in čakati na transfer? Kako je pa po transferju? Spet ležanje?
Kje pa sploh opravljajo IVF postopke? V Leonišču ali “ta stari” porodnišnici v LJ?
Pa še to, ali so ti delali tudi inseminacijo?
Sem tečna z vprašanji, kaj? Ampak ful me zanima vse, kar me lahko še čaka.
Pozdravček! :-))))) :-)))))))
Hope
Prevec se obremenjujes vnaprej.
Ja, bila sem 4x na inseminaciji.
In ja, lahko pocnes toliko, kolikor se pocutis.
Po punkciji pa je baje dobro pocivati
Kako se bom odlocila sama, pa se ne vem
Ja, hudo je, ce moras povedati drugim; ampak, potem velikokrat ugotovis, da nisi sam in da te ljudje podpirajo, razumejo in tolerirajo bolj, kot bi te drugace. Pa se opazkam se izognes.
Haj,
imaš prav, ampak ful se mi zdi zoprno o tem razlagati napr. v službi. To pa zato, ker se potem folku smiliš, ali pa ti privoščijo. Ena v naši firmi je imela podoben problem in vsi so se brigali le za njene težave. Zato imam tudi pomisleke.
Hvala za informacije. Aja, pa še to, ali je moral tvoj partner vsakič posebej dati seme (za vsako inseminacijo) ali to stori 1x in potem semenčeca zamrznejo?
Pozdravček!
P.s.: Kako si pa ti prvič povedala sodelavkam in prijateljicam?
Hja, odvisno, kako to v sluzbi sprejmejo. Moji so dobro. Verjetno je odvisno od kolektiva do kolektiva, a imeti otroka in zelja po njem je tako naravna, da jo vecina ljudi dobro sprejme.
Jaz sem sele takrat, ko sem zacela o tem odkrito govoriti, uvidela, kako lazje zivim in delam. In dve sodelavki sta prisli k meni ter mi zaupali, da sta dajali enako kalvarijo skozi. Verjetno imam srečo. In krasne sodelavce.
Sperma: menda se lahko zamrzne, ampak mi smo prisegli na “svezo”.
Povedati priajteljicam? Kaj naj recem – polovica jih ima otroke, je bilo lazje, nekaj jih je slo skozi, te stojjo z menoj, nekaj jih je pa se samskih in , ceprav me vse ne razumejo, me podpirajo.
Drugace pa – ne obremenjuj se prevec s tem, dokler ni jasno, zakaj nimata se otrocka. Ljubi svojega moza in uzivaj z njim. Za skrbi je dovolj casa potem, ko “pades notr” v procedure.