Kaj menite o tem, da se danes že kar večina otrok vpisuje na gimnazijo, tudi taki s slabšim uspehom. Je to želja staršev? Vem za take, ki so že v OŠ hodili na inštrukcije pa se nato vpisali na gimnazijo. In imajo sedaj strašne težave. Več kot 300 osnovnošolcev (prostora za 210) se je vpisalo na Gimnazijo Jožeta Plečnika. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj vpliva na to, da je vsako leto takšen naval na drugo gimnazijo. Delajo reklamo za določene gimnazije že svetovalni delavci v OŠ?

Preberi tematiko z naslovom “obupani”, ki je malo nižje na tem forumu.

Mislim da se cedalje več folka vpisuje na srednje sole IN NE NA GIMANZIJE VEČ..vsaj tko je bilo rečeno zadnjič na tvju-pop:)

Ne, rečeno je bilo, da skušajo učence preusmeriti na srednje šole, se pa vpis na gimnazije vsako leto viša. Otroci so postali dejansko statusni simbol staršev (nekoč so se ljudje hvalili navzven z dobrim avtom, hišo, oblekami znanih blagovnih znamk…). Sedaj nekateri uporabljajo otroke za to. Veliko primerov poznam, ko sploh ne gre več za otroka, njegovo zadovoljstvo s šolo, z življenjem in s samim seboj, pač pa zgolj za to, da se lahko sami pred sabo in pred znanci pohvalijo:”Moj je pa na gimnaziji, potem bo šel študirat, …”

Normalno je, da smo na otroka ponosni, če dosega uspehe, toda ali je prav da ga obremenjujemo s pretežko šolo (pa čeprav doživlja neuspehe), samo zato, da bo navzven izgledalo vse bleščeče in krasno?

Butasto je to, da starši svojim otrokom ne prisluhnejo več, pa kaj pol če bo šlosar, sam da bo srečen. Vsi pač ne morjo bit doktorji in advokati. Kdo bo pa pol avte popravlu in še kaj druzga delu. Gre za naravno selekcijo eni več eni manj. Starši pa vsi hočmo najbolje za svoje otroke taki pač smo.

Saj tudi s srednjo solo gres lahko naprej studirat!!..

Nazalost poznam dost folka k so se hvalili z gimnazijo, na koncu pa le te niso končali!

Pravzaprav se strinjam, da bi bilo dobro nekatere otroke preusemriti na srednje poklicne in strokovne šole, vendar kaj pa s tistimi, ki so za gimnazije in jih je vseeno preveč in ne bodo prišli na željeno šolo: recimo na drugi v mariboru je 147 otrok z vsemi možnimi točkami dosedaj, sprejmejo pa jih 150, vseh prijavljenih je 245. Kako pa tu dalje, vsi so odličnjaki, vsi uspešni, vsi z eno željo, da pridejo na Drugo!!!

Če ne bo prišel na drugo gimnazijo, bo pač na kakšno tretjo, saj gimnazija v Mariboru ni samo ena, ne?

Kam pa naj mladi v drugih krajih gredo (če niso ravno iz Ljubljane) in če si želijo prav določeno strokovno izobrazbo, za katero ni srednje šole.

V našem kraju žal ni srednje strokovne šole, ki bi imela program risanje, oblikovanje, fotografija, glasba, umetnost ipd.

So pa vrli strokovnjaki na ministrstvu za šolstvo odločili da to mora biti gimnazija in ustanovili umetniško gimnazijo. Za vpis je pogoj, da si NADARJEN, ali glasbeno, ali likovno.
Torej nekdo, ki bo glasbenik ali slikar ali oblikovalec ali fotograf MORA na to gimnazijo, ker drugega pač ni. Večina teh otrok je že 8 ali več let obiskovalo glasbeno šolo, ali pa od rojstva radi rišejo, ali pa so drugače umetniško dejavni.

Na gimnaziji jih pa tretirajo kot najslabše učence. Pa saj si niso otroci izmislili te gimnazije, ki celo zahteva pri vpisu umetniško nadarjenost. Kje je tu logika?

Bistveno je, da gre za gimnazijo z gimnazijskim programom, ki mora stopati vštric z drugimi gimnazijami (po težavnosti).

Res je, da so otroci pri 15. letih še zelo zeleni, zato jih starši velikokrat neradi pustimo na šolanje v drug kraj. Vendar pa bi najbrž kazalo razmišljati v tej smeri, saj je veliko dijaških domov zelo kvalitetnih. Nerealno je namreč pričakovati, da bodo odprli v manjših krajih srednjo šolo samo za npr. 10 otrok.

Otroku, ki ga zanima oblikovanje ali fotografija torej NI TREBA v vsakem primeru na gimnazijo – ima izbiro.

Danijela, res mu ni treba, ampak za tiste, ki nismo iz Ljubljane, to pomeni, da mora otrok od doma, ker v našem kraju imamo gimnazijo, pa umetniško gimnazijo (kjer dijake obravnavajo kot “drugorazredne”, npr. naš profesor telovadbe si dela norca iz dijaka, ki ima drugi dan nastop in prejšnji dan pač ne želi telovaditi, ker se boji poškodb), potem pa imamo še sredjno elektro šolo (prava za “umetnike”) potem je pa s srednjimi šolami skoraj konec, letos bo še športna gimnazija (tudi prava za “umetnike”). Nekateri otroci so pri dvanajstih zreli, da gredo od doma, nekateri pa še pri 15 niso, kar je zelo pogosto pri malce bolj “umetniško” usmerjenih otrocih. Moj “umetniški” otrok, na primer, nima prav nobenega občutka za čas in preprosto drugače funkcionira kot moj drugi bolj pragmatični otrok.
O gimnazijskih programih in njihovi kakovosti pa ne kaže izgubljati besed. Skoraj si ne upam ponoviti besed, ki smo jih od strokovnega kadra slišali na roditeljskem sestanku (po pritožbah dijakov in staršev o načinu poučevanja (pretežno frontalni) določenih profesorjev). Citat seveda ni dobeseden: “Na gimnaziji imamo radi pridne dijake, naš šolski sistem je pač tak, da ne vzpodbuja in tudi ne nagrajuje dijakov, ki mislijo s svojo glavo in ki preveč zahtevajo.”
Upam in verjamem, da je na drugih gimnazijah drugače, na naši žal ni. Pri nas gimnazija NI zakladnica znanja in kovnica novih idej. Sem pa v vseh teh letih, kar se šolajo moji otroci opazila, da je vse pravzaprav odvisno od profesorja in da dejansko ni pomembno kakšen je učni program, ker suveren profesor zna ločit zrno od plevela in za tem tudi stoji. Upam si trditi, da je na naših osnovnih in srednjih šolah veliko dobrih, precej zelo dobrih in nekaj odličnih učiteljev in profesorjev, sistem pa bi jih moral znati razpoznati, ustrezno nagraditi in OBVEZNO izločiti tiste, ki delajo slabo, ker je, žal, teh tudi kar nekaj.
Strinjam se z enim gornjih postov, da ni pomembno, kaj otrok postane, tudi če je šlosar, samo da je srečen. Točno tako. Mislim da je tv želela povedati isto: ona želi, da njen otrok postane, ne vem, recimo fotograf, da pa dejansko MORA na gimnazijo (sicer umetniško, ki pa ima program enako zahteven kot splošna gimnazija in tudi enako maturo), da se bo 4 leta (poleg umetniških predmetov) krepko namučil (po možnosti z inštrukcijami) z njemu “postranskimi” predmeti (ponavadi matematika, za katero je res že čas, da si priznamo, da ni takoj za nogometom najpomembnejša stvar v življenju), da bo prigural do željenega poklica, v katerem bo srečen.

Ne vem, osnovno šolo smo prenovili v devetletko, uneverzitetni študiji se preoblikujejo po bolonjskem sistemu, minister Gaber pa je “že” lani junija ustanovil komisijo, ki ugotavlja, kaj je s srednjim šolstvom. Prav res bravo, ampak za naše otroke žal prepozno.

lep dan želim vsem mamam

June, resnično ne razumem, zakaj bi otrok “moral” na gimnazijo, če je umetniško usmerjen. Tudi jaz nisem iz bližnje okolice Ljubljane in imam tri otroke. Če bo katerega potrebno poslati na šolanje drugam, ker bo šlo za njegovo dobro počutje in za njegovo prihodnost, bomo to (čeprav s težkim srcem) pač naredili. Brez skrbi, da v dijaških domovih poskrbijo za to, da bo pravočasno prišel v šolo, da se bo učil in da bo prišel nazaj ob določeni uri. Pa tudi otrok sam se zave, da je odgovoren zase in se spremeni, ko ni več staršev, da bi ga opozarjali na njegove obveznosti, brez skrbi. Konec koncev nimajo študentovske svobode, določene dejavnosti se v dijaških domovih redno opravljajo. Res pa je tudi, da so otroci vedno manj samostojni in vedno bolj odvisni od staršev. Poznam kar nekaj staršev, ki jih je groza, ko mora otrok pri 18. letih v drug kraj na študij. Konec koncev je to le tri leta več kot 15. Nekateri so tudi takrat precej neresni, še bolj kot kakšen 15-letnik.Ali naj torej ostane doma, ker se starši bojijo, da ne bo zmogel biti samostojen?

Če bi torej imeli na izbiro ali otroka poslati v drugo šolo, pa čeprav oddaljeno, ki pa mu je pisana na kožo, ali ga v domačem kraju vpisati na šolo, ki je ne bo sposoben narediti ali le z velikimi travmami, je odgovor na dlani – vsaj zame. Sploh pa če je res to, kar ste napisali o kakovosti dela na vaši gimnaziji.