Ošpice, mumps, rdečke
Običajno sicer mešam zrak na SS forumu, trenutno se srečujemo s hudo rekacijo po cepljenju di-te-per pri 16 mes. Ker ste tukaj starši starejši otrok, me zanima, kako ste prestali cepljenje proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in koliko vaših otrok je kasneje vseeno zbolelo za temi boleznimi? Kako so jih prestajali?
Odločam se, če bi sina sploh cepila proti OMR, saj cepljenje drži le okoli tri leta, bolezni pa so za starejše otroke nevarnejše, kot za majhne, poleg tega pa so reakcije in zapleti po cepljenju pogostejši in resnejši kot pri samih boleznih. Vsaki mami ali vsakemu atu bom za lastno izkušnjo zelo hvaležna! Lepo nedeljo želim!
Jaz sem zaradi reakcij na cepljenje pri enem letu komaj preživela.
In sem se nekaj let borila s pogostimi vročinami, otroštva se skoraj ne spomnim.
Potem sem se uspesno izmikala cepljenjem do konca OŠ, ko mi zdravnica ni verjela. In sem kaj hitro spet dobila 40 vročine. Samo, da je takrat reakcija na srečo trajala samo nekaj dni.
Za veliko večino je cepljenje koristno. Če so reakcije na cepljenje hude, je morda lažje preboleti ošpice ali rdečke. Od teh otroških bolezni so res nadležne edino norice, ker zelo srbi in se ne smeš praskati.
Živio!
Prvi dve hčerki po cepljenju OMR nista imeli nikakršne reakcije, sin pa je imel 10 dni po 1. cepljenju proti OMR 2 dni trajajoč izpuščaj. Po drugem cepljenju pred vstopom v šolo pa ni imel nikakršne reakcije.
Ne vem, od kod ti podatek, da cepljenje OMR “drži” le 3 leta? Od kar smo pričeli z dvakratnim cepljenjem OMR: pri 1 letu in pred vstopom v šolo (leta 1990):
1. ošpic že od leta 2000 v Sloveniji ni bilo prijavljenih
2. že nekaj let ni bilo kongenitalnih rdečk (prirojenih rdečk zaradi okužbe v nosečnosti).
3. število primerov mumpsa se stalno zmanjšuje: pa še ti večinoma niso laboratorijsko dokazani, kar pomeni, da morda sploh ne gre za pravi mumps. Popolnoma identične znake (vnetje slinavk, trebušne slinavke in testisov) lahko povročajo enterovirusi, ki so pogost povzročitelj okužb pri otrocih in odraslih, poznamo pa številne serotipe.
Nikakor ni res, da so reakcije in zapleti po cepljenju proti OMR pogostejši in resnejši kot pri samih boleznih. V kateremkoli učbeniku infekcijskih bolezni ali pediatrije lahko preberemo, da se resni zapleti pri ošpicah (bolezni) pojavljajo pri cca 1 na 500 oz. 1 na 1000 obolelih. Med resne zaplete štejem: pljučnico, vnetje srednjega ušesa, meningitis, ipd.
Še nekaj moramo vedeti:
1. Za preprečevanje kroženja povzročitelja ošpic moramo imeti vsaj 95% zašito v populaciji. Nobeno cepljenje ni 100%. Ob 95% uspešnosti bo še vedno 5 od 100 cepljenih oseb morda zbolelo.
2. Čeprav proti ošpicam cepimo že od leta 1969, je bila prvih 10 do 15 let od začetka cepljenja precepljenost slaba (le okoli 50%). Poleg tega je ta generacija populacije prejela le 1 odmerek cepiva. Znanje o ravnanju s cepivom, je bilo, žal, bistveno slabše, kot je danes. Proti ošpicam cepimo z živim cepivom, ki propade, če ga hranimo na neustrezni temperaturi. V svetu obstaja cel kup študij, ki so dokazovale navidezno “neučinkovitost” cepljenja proti ošpicam, kasneje pa so ugotovili, da ni šlo za “neučinkovitost cepljenja” kot takega, temveč, da so cepili z neučinkovitim cepivom, ki so ga pred tem hranili na sobni temperaturi, na kateri je živ virus propadel. V izogib temu izvajamo zadnjih 10 let tečaje o hladni verigi, dobri skladiščni in cepilni praksi, ipd.
Pozdrav!
Nina
Nisem proti cepljenju na počez, nasprotno, misliti pa mi je dala izkušnja z mojim sinom, ki je imel izredno hudo reakcijo že na cepljenje di-te-per&Co. Zanima me, kakšna korist je konkretno od OMR cepljenja? Danes, ko poznamo sto in eno vrsto antibiotika, bi -sklepam da- znali učinkovito pomagati pri ošpicah, mumpsu in rdečkah. V časih, ko so bili antibiotiki še bolj v povojih, je bilo zdravljenje teh bolezni zagotovo bolj vprašljivo. Otroci so umirali tudi od škrlatinke in navadne pljučnice, ki danes ni noben problem več. Za vse tri bolezni velja, da naj bi bile za zdrave, normalne otroke, povsem običajne otroške bolezni, brez zapletov. Vedno znova pa srečujem ljudi, katerih otroci so po cepljenju OMR pristali na infekcijski bodisi z meningitisom ali celo encifalitisom. Če pogledam statistiko (kar je sploh je), me zmrazi. Poleg tega je tudi imunost vprašljiva in iz neposredne bližine poznam fanta, ki je mumps dobil skoraj odrasel, posledica pa je, da nikoli ne bo imel svojih otrok.
Zapleti pri ošpicah naj bi bili recimo pljučnica, vnetje ušes. Mislim, da se nič od tega niti od daleč ne more primerjati z meningitisom ali encefalitisom, tudi če pljučnico faše vsak 1000. oboleli – ali pač? Zanima me konkretno, koliko obolenj za ošpicami se je -recimo v 90.-tih letih zapletlo v meningitis in koliko cepljenih otrok je s to diagnozo pristalo v bolnici? Če ti podatki sploh obstajajo, meni jih ni uspelo izbrskat.
Je res tako tvegano za zdravega otroka preboleti mumps, ošpice in/ali rdečke, da je to cepljenje tako nujno potrebno? Ne bi se rada zaletela z glavo v zid, želim pa dobro pretehtati vse argumente za in proti, ter sprejeti odločitev ob poznavanju vseh tveganj, tako cepljenja kot bolezni. Ne dvomim v cepljenje di-te-per, polio in hib, se mi zdi, da tukaj ni kaj pomišljati, vsaj glede na podatke, ki so mi na voljo. Zelo pa dvomim v OMR. 1. zato , ker ne želim, da bi katerokoli od teh bolezni sin preživljal v puberteti ali še kasneje, 2. ker se mi nobena od teh bolezni ne zdi “kritična” in 3. ker zdravniki vse preveč skrivajo podatke o dejanksme tveganju cepljenj. To zelo zelo zamerim.
Ošpice, mumps in rdečke so virusne bolezni. Proti virusnim boleznim se, žal, ne moremo boriti z antibiotiki.
Pljučnico (če jo povzročajo bakterije) in škrlatinko povzročajo bakterije, proti katerim se lahko borimo z antibiotiki in jih tako pozdravijo.
(SARS – težko pljučnico z dihalno stisko tudi povzroča virus, zato zdravil ni, zdravimo le simptome, pospešeno se išče cepivo…)
2. V 80. letih so otroci zaradi ošpic še umirali, vsako leto je umrlo par otrok; točni podatki so dostopni v vsakoletnih publikacijah Inštituta za varovanje zdravja (prej Centralni higienski inštitut ali Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo Slovenije) – Analiza izvajanja imunizacijskega programa oz. Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v letu XXX (in podobni naslovi). Kor rečeno, se je pojav ošpic močno znižal po letu 1990 (v letu 1994 je izbruhnila epidemija, ki se je pričela med necepljenimi otroki v Stari gori, ki jih niso cepili zaradi preširokega upoštevanja kontraindikacij, iz stare gore pa so se ošpice raznesle med neceljeno romsko prebivalstvo). Takrat smo intenzivno precepili kolektive, od leta 2000 pa ošpic, kot rečeno, nismo več beležili. Glede na praktično nično število pojavljanja ošpic v zadnjem desetletju je tudi o zapletih v Sloveniji praktično nemogoče pisati. Ker vsako leto proti ošpicam precepimo 2 generaciji otrok (cca 35.000), je jasno, da število stranskih pojavov pri cepljenju prevlada nad številom komplikacij ob bolezni sami (saj bolezni ni). Redki primeri težjih komplikacij se zabeležijo v publikaciji Inštituta za varovanje zdravja, ki izide kot posebna izdaja, v njej pa so obravnavana vsa cepljenja, vsi zabeleženi stranski pojavi in seveda navodila cepiteljem (običajen naslov je : “Stranski pojavi, pridruženi cepljenju”. Večina navedenih publikacij je dostopnih v kljnužnici Inštituta za varovanje zdravja v Ljubljani.
O rdečkah, vzrokih in potrebi po cepljenju je bilo veliko napisanega že na forumu cepljenja, ki ga dobro poznate.
Cepljenje proti mumpsu se je pričelo leta 1979, cepljenje s kombiniranim cepivom pa šele 1990. Pri diagnostiki “mumpsa” je, kot rečeno, ogromno napak. Prvič je treba vedeti, ali je vnetje slinavk res povzročil virus mumpsa (paramiksovirus) ali to vnetje povzroča eden izmed številnih enterovirusov (Echovirus, Coxackievirus). Pa četudi je bolezen zgoraj omenjenega mladeniča res povzročil pravi virus mumpsa, se moramo vedeti, da nobeno cepljenje, žal, ni 100%; po drugi strani pa smo ravno zaradi cepljenja pri mnogih uspeli preprečiti tak izhod, kot je bil pri mladeniču. Argument prekuževanja z virusom mumpsa v otroštvu, žal, ne zdrži, saj kužnost ni tako velika, da bi se prekužila večina otrok (in se s tem izognila bolezni v puberteti). Zelo podobno je (bilo) pri rdečkah: pred ero cepljenja obeh spolov, se otroci, žal, niso prekuževali v zadostni meri, da bi bile neimune nosečnice varne pred okužbo v nosečnosti. In pojavljale so se kongenitalne rdečke, ki so, kot veste, izjemno težka bolezen, okužba z rdečkami pri nosečnici pa je ena izmed indikacij za medicinski splav.
S trditvijo, da zdravniki “skrivajo podatke o dejanskem tveganju o cepljenju” se se strinjam. Morda premalo opišejo namen, pomen in dogajanja ob cepljenju. Namen cepljenja je vendar spodbuditi obrambni sistem človeka, da prične izdelovati obrambne snovi in v končni fazi zaščitna protitelesa proti povzročitelju nalezljive bolezni, ki je nevaren človeku samemu ali pa populaciji. In povsem jasno je, da so ob tem možne in pričakovane reakcije, kot so možne ob vsakem stiku organizma s (pre)številnimi divjimi povzročitelji, s katerimi se srečamo v življenju. Pri cepljenju gre le za to, da so ti povzročitelji ali oslabljeni ali pa že ubiti, tako da je njihova patogenost (škodljivost, uničevalnost, razdiralnost) odstranjena.
Pozdrav!
Nina
Žal NIna moram iz svoje izkušnje potrditi to, kar pravi Skrbna. Na moje eksplicitno vprašanje zdravnici pred cepljenjem, kakšni so lahko stranski učinki, me je odpravila z besedami, da teh ni, oz. le blaga oteklina. Pa seveda mi je dala vedeti, naj ne težim in že enkrat slečem otroka, da opravi svoje. Kdo zdaj koga zavaja?
Se mi zdi, da zdravniki ne razumete čisto, da je nam staršem predvsem do informacije in da zato, ker le-te pred nami skrivate (namenoma ali ne), postanemo še bolj sumničavi.
Tudi mi smo imeli nekaj dni povišano temperaturo (čez 38C), slabše počutje ipd, pa sem 100 % prepričana, da se to ni vpisalo med stanske učinke cepljenja. zato tem statistikam tudi ne verjamem, ker vem (iz svoje izkušnje), da vsi zapleti v njej niti niso zajeti. Da ne govorim, da te skuša, tako kot Skrbno, zdravnik prepričati, da ta vročina pa že ni posledica cepljenja. Česa se bojite? mar ni bolje, da sodelujemo v dobro naših otrok?
Lp,
z
Draga Zvezdica!
Prav vsi pojavi po cepljenju v pasivnem sistemu spremljanja stranskih pojavov prav gotovo niso zajeti in tudi ne opisani. Blažje stranske pojave, lahko natančno ocenjujejo le v prospektivnih študijah na dovolj velikem izbranem vzorcu. Študije potekajo tako, da vzamemo 2 skupini otrok: npr. 1000 cepljenih otrok in 1000 necepljenih otrok iste starosti, čimbolj usklajenih po različnih dejavnikih. Potem v obeh skupinah vrednostimo pojavljanje v npr. 14 dneh po cepljenju: vročine, glabobola, slabosti, ….in drugih motenj in izračunamo, koikšen delež teh težav lahko pripišemo cepljenju (če imajo seveda cepljeni več znakov obolenj kot necepljeni).
Dosledno pa se prijavljajo nekoliko težji zapleti: npr. stalno ječanje, izguba zavesti, težja sistemska reakcija, ipd.
Strinjam se, da je za uspešno izvedbo cepljenja potrebno maksimalno sodelovanje s starši, ki MORAJO biti seznanjeni z namenom cepljenja, koristjo cepljenja in tudi ukrepanjem ob morebitnih zapletih. Pri nas, na primer, dajemo cepljenim osebam (tako odraslim kot otrokom) ob prvem cepljenju proti bolezni, informacijo o bolezni, proti kateri cepimo, obvestilo o možnih stranskih pojavih in navodila za ravnanje po cepljenju.
Izjemnega pomena je medsebojno zaupanje. Po moje je težava predvsem v veščini sporazumevanja. Že parkrat sem na forumu in drugod naletela na izraz “skrivanje informacij” (namenoma ali ne). Po moje bi bilo bolje govoriti o različnem ocenjevanju “pomena informacije”. Cepitelju se (običajno) zdijo temperature do 38°C, pa nerazpoloženost, ipd. običajni pojavi (ali vsaj pričakovani pojavi) po cepljenju in jih zato tudi ne omeni. Starši pa po drugi strani “precenjujejo” pomen temperature in nerazumevanje je tu.
Ljudje obolevajo: cepljeni in necepljeni z najrazličnejšimi okužbami, saj povzročitelji nalezljivih bolezni in okužb nenehno krožijo. Temperatura, glavobol in močan izcedek iz nosu, ki se pojavijo dan ali dva po cepljenju, prav gotovo niso vzročno povezani s cepljenjem proti npr. Di-Te-Per-Polio, (temveč s sočasno naključno okužbo z drugim povzročiteljem).
Menim pa tudi, da večina cepljenj kljub vsemu poteka v dobrem sodelovanju staršev in zdravnikov. So pa seveda izjeme – kot povsod. V lastnem primeru, kot ga navajaš uvodoma, bi seveda (tudi jaz) od zdravnika zahtevala pojasnila in ji tudi eksplicitno razložila, da želiš (in imaš pravico) biti kot starš seznanjena z vsemi postopki, ki jih izvajajo pri otroku. V Sloveniji obstaja tudi več zdravstveno-vzgojnih zloženk na temo cepljenja pri otrocih in njihovo ponujanje staršem je (ali naj bi bil) del dobre cepilne prakse.
Pozdrav!
Nina
Cepljenje je smiselno le proti nekaterim boleznim, pri večini ostalih gre pa za profite dobičkanosne farmacevtske industrije in z njo (ja, žal je tako) povezanimi zdravniki. Nekatera cepljenja lahko pustijo zelo hude posledice, spet druga so kriva, da so nekatere smrtonosne bolezni praktično izumrle.
Mumps, rdečke, ošpice v zahodnem svetu niso nevarne bolezni, kar gospodje pediatri prav dobro vedo. Nevarni so kvečjemu zapleti, ki jih spremljajo ob nezdravljenju. Ob osveščenosti staršev je za to malo možnosti.
Cepilno prakso imajo dobro organizirano v A, GB, F, D, S itd., v principu pa gre za to, da so cepljenja PROSTOVOLJNA, na željo staršev, pediatri dajo le izčrpna navodila, katera cepljenja priporočajo in zakaj. O kakšnih hudih epidemijah bolezni od tam ne poročajo, tako da sistem očitno v redu deluje…
Meni se zdi višek bedarije slo zdravstva v zadnjih letih uvedeno cepljenje otrok proti hepatitisu B, ki se prenaša z okuženimi injekcijskimi iglami in nezaščitenimi spolnimi odnosi, izvaja pa se ga pred vstopom v šolo, baje pa se pripravlja še večja bedarija v obliki cepljenja proti noricam. Na drugi strani pa je bila uvedba cepljenja proti meningitisu smiselna in koristna.
Ker nam je internet prinesel svet na doseg roke, seveda trditev o nujnosti vseh živih cepljenj ni težko preveriti, ravno tako so preverljivi argumenti nasprotnikov cepljenja. Ker na koncu koncev so starši tisti, ki odgovarjajo za svojega otroka, in verjetno ga ni, ki bi tvegal davico, tetanus ali paralizo na račin (ne)cepljenja, hkrati pa jih je veliko takih, ki ne vidijo ene smiselne poteze pri cepljenju npr. proti hepatitisu.
Pa še to. Obstaja kup medicinsko dokumentiranih dokazov, da so ljudje za otroškimi boleznimi zboleli kljub cepljenosti, in to kot odrasli (vsi pa vemo, kako norice prenašajo odrasli…), v obratni smeri pa raziskav ni .
Nina, ki omenja tako imenovane študije, pa naj mi prosim pove za število le-teh v Sloveniji v zadnjih 10 letih, kdo je bil nosilec, pa to, kje se da videti rezultate, za konec pa še to, kje v Sloveniji dobijo 1000 necepljenih otrok, domnevam, tako bi bilo strokovno edino pravilno, za vsako od njih.
Nisem proti cepljenju, sem pa hudo proti cepljenju vsevprek, predvsem pa proti (namernemu ali dobronamernemu, vseeno) zavajanju javnosti.
V Sloveniji potekajo predvsem študije, ki ugotavljajo stanje imunosti našega prebivalstva proti boleznim, proti katerim cepimo. Zaključuje se npr. raziskovalni projekt Epidemiološko spremljanje oslovskega kašlja; nosilec Inštitut za varovanje zdravja, zaključuje se prevalenčna študija ugotavljanja prekuženosti oz. prisotnosti protiteles proti davici, ošpicam, tetanusu, nosilec Inštitit za varovanje zdravja.
Podatki o gibanju nalezljivih bolezni, proti katerim cepimo in analize imunizacijskega programa , so vsako leto objavljeni v suplementih Revij Zdravstveno varstvo.
Prospektivne študij na cepljenih in necepljenih, v namen ugotavljanja stranskih učinkov, pa so ameriške, švedske, novo-zelandske. Nobene potrebe ni, da bi identične študije po objavljenih rezultatih izvajali tudi v Sloveniji.
Za to sta vsaj 2 razloga:
1. rigorozni ukrepi pri izboru cepiv: preden neko cepivo sploh postane kandidat za uporabo v Sloveniji, ga morajo vsaj 2 leti uporabljati v državi proizvajalki; v tem času Slovenija spremlja vsa poročila (in tuje študije o tem cepivu): stranske učinke, primerjave (številne) z drugimi, do sedaj uporabljanimi cepivi…
2. majhen vzorec slovenskega prebivalstva. Če hočemo imeti primerljive skupine, mora biti v istem času, istem kraju, skratka v čim bolj podobnih pogojih, otrok za študijo dovolj. Zato so za velike populacijske študije primerne populacije, ki v istem času lahko zagotovijo dovolj velik vzorec.
Pozdrav!
Nina
tudi pri nas smo imeli zelo hudo reakcijo po tretjem cepljenju diteper. za nameček pa je sin dobil čez par mesecev astmatični napad, sledila je bolnica, kisik, močna zdravila…ocenjujem, da je bilo to posledica cepljenja, saj je bil po vsakem cepljenju bolj bolan (razne nepojasnjene “viroze”, običajno z visoko T). se močno strinjam z ikaleo.
lp in da boste čimprej zdravi
@maarja, pa boste še vedno celipi takega otroka, ki ima po vsakem cepljenju hujšo reakcijo?
Vse bolj se nagibam k temu, da našega ne damo cepit. Imunost po cepljenju je namreč začasna, imunost po preboleni bolezni pa stalna. Zakaj bi ga torej dal cepit? Da bo konec najstniških let zbolel za nalezljivimi boleznimi, ki jih bo težje prebolel kot odrasel? Postal sterilen po mumpsu medtem ko kot otrok ne bi imel nobenih posledic?
Mati, ki je prebolela otroško bolezen bo preko materinega mleka zaščitila novorojenčka, ker se z materinim mlekom prenesojo tudi protitelesa, mati, ki je cepljena, pa ga ne bo, ker ne bo imuna in protiteles ne bo prenesla. In če bo novorojenček, ki nima imunskega sistema, dobil otroško bolezen, bo kalvarija! Zato cepijo že tako majhne dojenčke, ker vedo, kakšno pizdarijo so naredili s cepljenjem njihovih mater! Ampak s tem jim dolgoročno povzročajo potencialno hudo škodo v smislu kroničnih bolezni, alergij, nevrološke simptomatike, sesutjem imunskega sistema…
K vragu in taka država, ki starše prisiljuje v cepljenje! To je počel hitlerjanski Raich (prisilna cepljenja), medtem ko ima 16 najbolj razvitih članic EU cepljenje NEOBVEZNO!!