Pozdravljene mame in očetje,

prosim vas za nasvet. Imam sina starega 13 let (se pravi v fazi pubertete). Saj se ne morem prav potožiti, da imam velike skrbi z njim – v šoli je kar priden, tudi doma ni večjih težav. Toda sedaj si je zapičil v glavo, da bi rad nabavil motor. Večina njegovih sošolcev ima motor (nimajo pa vozniškega izpita) in zato bi ga tudi on rad imel. Toda tako kot vse mame tega sveta, se tudi jaz izredno bojim motorja. Strah je lepa reč. Seveda od njega zahtevam, da najprej opravi vozniški izpit. Tega pa noče narediti, hoče samo motor, motor in še enkrat motor. In zaradi tega je doma vsak dan vik in krik, slaba volja, solze itd.
Morda imate kakšen nasvet, kako bi rešila ta problem?

Hvala vam in lep pozdrav.
Lili

Veš kaj bi ti svetoval, da greš kak petek s kakim fajn fantom na izlet kak sprehod z motoristom, ko te bo dal na štango boš motoriste lažje razmela, tud sina. Sin si želi biti jack in imeti kako lepo mačko, ki trzajo na skuterje. Odkar sem jaz hard jack z motorjem imam mačk na pretek. Vabim te na enodnevni moto izlet, da spoznaš mene in moto sport.
Javi mail, se zmeniva.

Ja to je problem mamic, manj očkov, ki jih razen nekaterih ne zanima dosti kje se otroci potikajo. Odločitev o nakupu motorja je kar veliak zadeva, predvsem zaradi morebitnih nevarnosti, ki jih motor povzroča.
Brez izpita otroka nikakor ne spustiti na motor. Recimo, da se bo samo zaletel v Mercedesa 500 SE direktorja bližnje fabrike, pa boste v težavah kako skeširati keš za popravilo. Predpostavimo, da bo otrok odnesel z nekaj praskami in mogoče zlomljeno nogo, bergle mora imeti itak pri hiši takoj ko kupi motor.
Poskusite otroka diplomatsko odrniti odnakupa, kar bo pa zelo težko in morate biti zelo taktni, saj to ne bo lahka naloga.
Nevarnosti, ki jih motorji nudijo so res prevelike, nesreč veliko, pogrebov tudi, pretočenih solza pa za eno veliko jezero.
Res pa je, da starši radi kupijo motorje svojim otročičkom, saj jih tako skinejo z glave in imajo mirne popoldneve doma, saj otročiči uživajo kdove kod.
Veliko uspeha vam želim, motorista jacka pa tudi pustite na miru, zna biti en navaden zatravljen tip, neobrit, mastnih las in mehkega….

Če maš v krvi motor te od tega ne more odvrnit NIHČE, še najmanj pa starši s kakimi bednimi prepovedmi. Dajte si že vbit to v glavo no:)
Da vam to dokazem bom sem skopiral par postov (vir: motosvet.com)
Se pa vsekakor strinjam – najprej izpit in pol motor/moped.

Me je že od malega motor zelo privlačil. Samo takrat so bili motorji na naših cestah še redkost, denarja doma pa tudi ni bilo. Vsaj za motor nikoli, saj je bil motor v nasprotju s partijsko linijo. So bili še časi, ko so motorje policisti kaj hitro zaplenili. Motorjev se je pač držal pridih gnilega kapitalizma.
Moj prvi mopet sem moral prišvercat domov, pa v kebder pred ta starimi skrit. No potlej pa MiZa, pa ČZtka kroska prov za mal časa, po ohceti pa samo še en kup prdulc od Tomosa.
Sem se pa mulac, še nepolnoleten, doma pred ta starimi zaklel, da bom imel fotoaparat, HI-FI in motor, pa magari pri 40tih. Ajde fotka, pa muska sta bili po prvih plačah hitro realizirani. Potlej so pa moja draga žlahta mislili, da me je pamet srečala. Pa so se krepko zajebčkali. He,he,he!
Aja, zakaj motor? Ma, kot prav Brrrm, je tolk luštn!

Že od malega energijsko nabit. Dinamika, adrenalin, muving… Motorja nikoli nisem imel… le želja za katero nekako veš, da je ne boš nikoli uresničil. Nato pa BUMMM! Pri 45 razpade družina (otroci odrasli, žena po svoje…), jaz pa – DELAT IZPIT ZA MOTOR. Ni bla lahka!!! V prvih treh urah šole, dvakrat zalijem po asfaltu. Ampak vztrajam! Izpit po 2 mesecih z lahkoto, nato Virago 250, naslednje leto pa VN 800. PO 30k km vem: to je to!!! Svoboda, neodvisnost, realizacija trenutnih emocij, samokontrola, pripadnost specifični ciljni skupini (z mnogimi skupnimi imenovalci)… MOTORIZEM JE NAČIN ŽIVLJENJA! Tako moraš to jemati.

Men se je preprosto luštn vozt z motorji.Adrenalin ,neodvisnost ,svoboda!
V treh letih sem prilezel od frčija do yamahe DT125. Starši so mi kupl frčija in si rekl Sej ga bo minil! ….EEEEEEE WRONG ANSWER!

Jest sm zacel pri ene 11 letih z poniexpresom (prva “verzija”, jih je blo okol 74 narjenih, se zdej dela k sus, se fotr z njim v sluzbo voz), ker mi tastari niso pustil po glavnih cestah vozt sm z biciklom okol dirjal in gledal malo starejse sosede ki so se vozili z avtomatiki, kasneje z ATX-i, pol par let nic od mene, ko je frend kupu GPZ500S (mi ga dal za probat, pa sm se kr tresu po voznji), nakar drug frend XT350 (mi je bl endura sedla k cestak, sm se tud kr tresu ), pol je bil pa pocas ze cajt da sm dnar na kup vrgu, su delat izpit, ene par mescov kasnej sred zime zagledu v oglasniku KLR250, ki je bil v rangu mojih denarnih sposobnosti (seveda sm si mogu pol se 1x tok sposodt, da sm si opremo kupu, pa registriru ). In od takrat sm tudi sam motorist.
Zakaj motor……uzitek, cisti uzitek in sproscanje.

odkar se zavedam je imel dedek moped (avtomatik ki ga imam se sedaj!!!!!!) s katerim me je vozil po ulici ce sem bil priden . kmalu sem se lahko sam vozil (seveda ce sem bil priden doma in v soli). ko sem naredil izpit za moped sem ga lahko sam vozil 8) . in potem sem bil se bolj priden in se bolj in se in se…… nato je prisel “A do 125 ccm” in oceta sem preprical, da je 250 enduro idealen motor za njega 😉 . spet sem moral bit priden, da sem lahko brez izpita to vozil (sedaj je bilo to tezje ker sem bil ze v srednji soli). pri 19 z pomocjo starsev (ja ni me sram priznati 😯 ) prvi vecji motor in nato…….. VGLAVNEM ZASVOJENEC OD MALIH NOG!!!!!

upam da je to dovolj da si ustvarite realno sliko 😉

Realna slika? Moj sošolec, star 14 let, je umrl v nesreči z motorjem. Starši so mu motor kupili, ker je tako dolgo tečnaril. Vozil pa se je z njim samo nekaj mesecev, dokler…

E jebiga, moje sozalje. Moj znanec je umrl v prometni nesreci z avtom – tovornjak jih je od zadaj naguzo. Noben nic kriv, 2 mrtva, 3 tezko ranjeni. Pa se bojo zato zaj vsi nehali vozit z avti? Lepo te prosim…kr nekaj mojih kolegov se je razlimalo z motorjem, v bolnici prelezali od 14 dni do dobrega leta. Novega motorja vecina se nima ker pac to ni mali financni zalogaj, so pa si VSI enotnega mnenja: enkrat motorist, vedno motorist.

Dokler naju smrt ne loci – pa razlagaj si to kakor hočeš;=)

Jaz imam doma 14-letnega sina, ki si ravno tako želi motor. Oba (tudi mož!!!) sva proti. Ker pa je prepovedan sad najslajsi sad….smo se zmenili tako.
Ker je to tudi velik finančni zalogaj, si mora motor kupiti sam (denar ima, ga pa je vseeno kar malo minilo, da bi prav vse svoje prihranke dal za rabljeni motor), pred nakupom MORA narediti izpit (plačamo mi), čelado kupimo mi. Vožnje brez izpita (in brez čelade) nikakor ne bi dovolila.
In seveda naj dobro premisli, če ga potrebuje. Živimo v Ljubljani, problem je tudi, kje bi motor bil spravljen, ker garaže nimamo.
Se pravi, da dovoljenje (pod določenimi pogoji) ima, sedaj je pa od njega odvisno, kako se bo odločil. Zaenkrat je tišina, mogoče zato ker se bliža zima, bo spomladi spet bolj aktualno.
Lep dan….

Starši zahtevajte vse varnostne ukrepe, vključno z izpitom, potem pa pride motor v hišo. Prepoved namreč ne bo pomagala, zadevo bo spravila le na ne-varno pot.

Jaz sem šla točno na svoj 14. rojstni dan, takoj zjutraj, delat izpit za motorno kolo. Ker mi starši niso pustili, da bi se vozila z motorji, sem na koncu ulice počakala, da so prišli prijatelji in smo se odpeljali. Bila sem brez čelade, v kratkih rokavih, skratka pomanjkljivo oblečena. Če pa bi se doma lepo “po pameti” pomenili, bi lahko vzela bratovo čelado, bundo, rokavice (kar se je zgodilo, če staršev ni bilo doma). Torej, jaz sem bila dovolj pametna, da sem vedela, kakšna moram na motor, samo starši so me pri tem ovirali in mi preprečevali pametno ravnanje.

Veš, če je strast premočna, nobena prepoved ne zaleže. Ljubezen do motorjev je huda stvar, verjemi. Če jo začutiš, ti je nihče ne more zatreti. Tudi meni je niso. Sama sem uresničitev svojih sanj sicer prestavila za nekaj let, saj odraščajoča otroka, boj za eksistenco, …. ni ravno pogoj za takšne podvige, ampak pred letom in pol sem naredila izpit za A kategorijo, z možem sva kupila motor in sedaj res uživam.

P.S.
Sem pa neskončno srečna, da moja otroka nimata želje po motorju!

Mogoče bi pa pomagal enodnevni izlet v bolnico Sočo, pa bi videl, kaj se
lahko pripeti in kakšne so posledice.Mislim, da bi ga milnila sla po motorju.

Ko sem prebrala pismi DZ, je bilo, kot bi brala sebe, le da sama nisem naredila izpita in tudi motorja nimam. V meni pa je še vedno….”ko bom velika bom imela motor”!Mislim, da ko z možem realizirava vse kar sva si zastavila, bo prišel na vrsto motor, ker si ga oba želiva, vendat nama trenutno finance ne dopuščajo.

V najstniških letih sem se kljub prepovedi vozila z motorji. Vozili so me prijatelji, brez potrebne opreme, ali pa mi motorčke celo posodili. Če ti je namenjeno, se ti bo zgodilo, s svojim ali sposojenim motorjem.

Pomembneje je, da se s sinom pogovarjaš, da mu zaupaš, da veš, kako bo vozil, kot da mu preprečuješ. Da ga seznaniš z nevarnostmi, ki mu pretijo.
Predvsem, da pozna kulturo v prometu.

Nimaš pojma. Tebe bi nekdo mogo pelat na psihiatrijo pa ti pokazat folk ki se mu zmesa zarad takih ko si ti. Meni se bi ze.

Koliko si pa ti star, če smem vprašat?

Sama sem motoristka in vem kakšna huda želja je motor, vendar, nekako mi je uspelo prepričati sina pri 13. letih da naj še počaka z motorjem (sedaj jih ima 15, pa so se pojavile druge težave in želje…) . Jaz sem ga največ prepričala s tem: naj raje prej opravi izpit za avto, ker avto ima streho in ga lahko uporabljaš celo leto, potem pa izpit za motor. Denarja tako nima, ne za avto ne za motor. Sem absolutno proti, da bi starši kupovali motorje, pa ne zato, ker ga meni niso hoteli kupiti. Sem si ga pač sama pozneje. Tako je moje mnenje. Če si ga bo dovolj močno želel, si ga bo kupil, ko bo zaslužil svoj denar. Sem mu pa razložila, kako pomembna je motoristična oprema in kultura na cesti, ker vem, da se bo tako ali tako vozil naokrog s prijatelji. Zato si je nabavil čelado in obleko. Upam, da jo nosi, ko ga ne vidim! Ker preprečiti mu ne morem, da se ne bi vozil z drugimi. To vem iz lastnih izkušenj. Res pa je, da lahko le vi najbolj ocenite vašega otroka, kako se bo znašel na cesti v prometu. Kje pa nas čaka nesreča, pa nihče ne ve, lahko za vogalom naše hiše….popolnoma zavarovati se ne moremo.

Draga Lili,

to je odločitev, ki jo boš morala sprejeti sama. Mogoče ti bodo pomagale izkušnje drugih staršev. Moja je takšna:
tudi moj sin si je pri 13 nesmrtno želel motor. Ker je zelo vztrajen otrok, sva z možem ugotovila, da ga nima nekega smisla pregovarjati. Omogočila sva mu, da je v osmem razredu naredil izpit, skupaj smo naredili finančno konstrukcijo, varčeval je, veliko smo se pogovarjali o varnosti v prometu, nesrečah, posledicah, in ko je bil motor pri hiši, sva prve vožnje spremljala (z avtom vozila za njim), opozarjala (motoristi so najšibkejši člen v prometu), razložila sva mu, da je teorija prometnih predpisov eno, praksa pa drugo, to pomeni, da mora motorist misliti nase, poleg tega pa še za šoferje avtomobilov, ki motoristov ne jemljejo kot enakopravnih udeležencev v prometu (mogoče težke motorje še, lažjih in skuterjev pa gotovo ne, kar opazujte malo). Mislim da je postal odgovoren voznik, želja po motorju ga ni minila in vesela sem, da tega ni počel na skrivaj. Ali kot ti je kar nekaj mam povedalo, to imaš v krvi in tega ne prespiš, niti v dvajsetih letih ne.

Skupaj si zastavite to kot projekt, zaupajte mu in mu to tudi povejte. Naj nosi svoj del odgovornosti, ker če mu ne bosta dala te možnosti, si bo motor sposojal in prepričana sem, da poznaš kakšno zgodbo o nesrečah s sposojenimi motorji.

Lep dan
mama

Če bi bilo več takšnih staršev, kot sta vidva, potem bi bilo bistveno manj nesreč med motoristi, kajti osveščenost motoristov, kakor tudi avtomobilistov bi bila veliko večja. Kar tako naprej in vzgoji sina v previdnega motorista in strpnega avtomobilista!

Sam si ga ne more kupiti torej, če mu ga ne kupiš ga ne bo imel. Misliš, da te potem ne bo imel več rad? Strah je popolnoma odveč! Naj si ga kupi, ko bo sam zaslužil! Do takrat ga bo najbrž že minila želja po motorju. Tako se je vsaj zgodilo pri nas. Otroci pač preizkušajo kako daleč lahko gredo in povem ti, da so bolj močnega značaja kot mi. Zakaj bi mu kupila motor? Ker ga imajo drugi? Ker boš tako kupila njegovo naklonjenost? Ker bo bolj srečen, če bo imel materialno dobrino več? Ker ga ne more osrečiti drugo kot motor? Otroka res ne moremo celo življenje ščititi pred nesrečami, toda pri 13 je otrok še precej nerazsoden in ni zrel za vožnjo z motorjem.

Sem že dolga leta motoristka, motor sem si pa kupila sama, tudi prvi motor, oče je prispeval za dobro čelado. Če mu je všeč motor, naj si sam prišpara denar. Tako si boš manj očitala, če se kaj zgodi, kar se lahko pa hitro. Skuterji danes prekoračijo hitrost 80 km/h, fantje se znajdejo in dajo blokade ven, sicer se pa lahko tud pri nizki hitrosti ubiješ.

Res, da si nekateri ne moremo pomagat… Sam tako drago darilo je lahko ne samo smrt, ampak je tud fejst veliko razvajanje.

Živim pa v družini, kjer mamo paraplegika od prometne nesreče, in nikomur ne privođčim tega, ne žrtvi, ne staršem, če se kaj zgodi, še hujša je seveda smrt. In men niso pustili motorja, sam mi nihče ni preprečil, ker niso vedeli, sam očital si pa nihče ne bo, če se mi kaj zgodi.

Mislim, haloooo? Ne moreš rečt kr eh jebi ga, ni to kar tako. Razumem, da si motorist, jaz sem tud, sej veš, sam sinu nebi nikol kupila motorja, pa da mam keša da se kopam v njem.

Me ni je ata kupil motor ko sem bil star 5 let stem da sem treniral motokros 6 let pol me je nekako minilo,in ko sem bil star 17let sem si vbil v glavo da si bom spet kupil nekaj ispita sicer nimam in tako se je na dvorišču znašla 900ccm kubičen cestak kateri gre preko 250km/h mamo je skoraj kap saj ni vedela za moje namene da si sploh mislim kupit motor.Če je vaš sin samo v pubertetniški fazi bote ga prenašali še kakšen mesec pol se bo umiril,če pa mu je res želja pa si bo sam zaslužil za motor in ga privlekel domov