Prosim za nasvet. Pravkar me je poklical sin v službo in povedal, da ga je sošolec brcnil tako močno v trebuh, da se je sesedel od bolečin in kar zameglilo se mu je, da sploh ni vedel, kaj se dogaja okoli njega. Star je 12 let. Pred poukom ga je hecal, da je zaljublen v neko sošolko. Ker pa so otroci na to temo zelo občutljivi, ga je moj sin hotel ujet. On pa ga je potem tako močno brcnil. Sedaj pa me zanima, kaj naj naredim? Ali naj tega sošolca pokličem, ali naj grem do razredničarke, ali naj sama rešita to? Ne vem, kako naj se odločim, ker takega nasilja ne poznamo pri nas in se tudi sin ne zna branit. Ali je kdo imel podobne probleme? Še to naj povem, da je od tega otroka mami učiteljica, ampak ne na tej šoli.

Hvala in lep konec tedna vsem!

Jaz bi stopila do fantovih starsev…tudi ce je postopek ponavadi mucen, ker vsak pac stopi v bran svojemu otroku.
Povedala bi tudi razrednicarki, brez pretiravanja s sklicevanjem sestankov in podobnega.
To pa zato, da bi imela ‘kritje’ za primer, ce bi se to ponavljalo, ker potem lazje ukrepas.

Šlo je za medsebojno obračunavanje med sošolci. Verjetno za enkraten dogodek. Jaz bi se pogovorila s sinom in vprašala, če želi, da karkoli storim. Če bi želel, bi verjetno tudi kaj storila, ampak le če bi res želel. Ko pa je starejši fant večkrat “maltretiral” mojega mlajšega, sem šla v šolo, ga poiskala, se v prisotnosti učiteljice z njim pogovorila (pravzaprav čisto lepo, vendar je opazil, da zelo resno) in od takrat naprej je bil mir. Učiteljica mi je rekla, da je to način, ki otroke najbolj prepriča.

Jaz bi absolutno peljala najprej svojega otroka na zdravniški pregled. Tako boste sigurni, da ni fizičnih posledic dogodka, pa še uradno bo evidentirano v slučaju ponavljanja zadev.
Potem bi se temeljito pogovorila s svojim otrokom in morebitnimi pričami. Na tej podlagi pa bi se odločila za razgovor obeh staršev in otrok pri svetovalni delavki na šoli. Verjetno gre za burno neustrezno reakcijo in oba otroka morata slišati, da določeno dejanje terja posledice. Nasilje sicer ni primerno, jaz ne ločim med verbalnim in fizičnim.
Otroci se pač skozi svoja dejanja učijo in naučijo, da bodo sami nosili posledice svojih dejanj.

Glede “korekturnega pogovarjanja” s tujimi otroci v šoli: tega menda nimaš pravice storiti!

Ko sem se oglasila in sinovemu sošolcu vpričo učiteljice samo nežno rekla, da preklinjati pa ni lepo, me je tri tedne kasneje pred šolo pričakal njegov oče in me (otovorjeno z dojenčkom) petnajst minut gorbo nadiral. Nisem se mogla prav nič pogovoriti, ker me ni poslušal, pa tudi stisnil me je v kot, da nisem mogla mimo in stran!!!!
Med tem vpitjem in norenjem sem pobrala to, da je on prosvetni delavec (učitelj) in da ni dovoljeno otrokom karkoli govoriti. Vse se naj pove njegovim staršem!
Povprašala sem tedaj prisotno učiteljico, kako je s to zadevo in rekla je dobesedno: “Ja, tako je. Nič jim ne smemo reči. VSe se reče staršem. Zato moramo biti grozno previdni, kaj jim rečemo, ker jih nimamo pravice korigirati in kritizirati.”

HALO, prosim???

JAz smojega sina ne mislim kregati za tisto, kar bo storil vpričo učiteljev, ampak za tisto, kar bo storil vpričo mene.
Kar sami naj si gradijo avtoriteto. Kaj pa mislijo? Da bomo starši svojim otrokom vsak petek odrezali šibo in jih mlatili, ker so svoji učiteljici skakali po glavi??!!

Tako, povedala sem svojo izkušnjo.
Da boste vedeli: če se bo ta učenec pritožil pri ravnateljici nad vami, kako ste mu resno nekaj razlagali o njem, in učiteljico, ki je to “napadanje” omogočila, utegnete obe poslušati o sebi celo pred kakim sodiščem.

Pa lep dan!

– To, da je mati tega otroka učiteljica, lahko vso zadevo zaplete, saj je mogoče med drugimi starši “priljubljen” samo zaradi tega, ker ima za mater učiteljico. Še ni tako dolgo nazaj, ko sem sam imel podoben primer. Neka sošolka me je nadirala, doma sem to mami povedal, mama pa: “Ona je pa ja lepo vzgojena! Njena mama je učiteljica!”

– Če je bil tisti, ki ga je udaril, otrokov prijatelj, je najslabše iti k učiteljici in tožiti, še zlasti pa ne v pričo njega!!! Tako bo otrok izgubil prijatelja! Nekateri se namreč samo spozabijo in potem obžalujejo ali pa pogojujejo prijateljstvo s tem, da so lahko nasilni do njega. Imel sem primer, ko sem imel le 2 prijatelja v OŠ, pa še ta dva nista bila dobra. Nisem si ju upal zašpecati, ker bi oba izgubil…

– Tudi sicer je to, ko greš k razredničarki in ji poveš, jalovo delo, saj razredničarka ne more nič, ali pa bo rekla, da je šlo le za nedolžno stvarco. Tudi, če pokažete morebitne podplutbe učiteljici, se lahko začne izgovarjati, da tega s supergami ni mogel storiti in da bi moral imeti obute gozdarske gojzarje, ipd.

Kaj naj rečem? Moj ukrep (razgovor z učencem ob prisotnosti učiteljice) se je dobro obnesel. Fanta sem namreč “pritegnila” tako, da je postal zaščitnik “malih in nebogljenih”. Sploh pa stojim za tistim kar storim/govorim in z mojim pogovorom je bila tudi ravnateljica seznanjena. Seveda pa je potrebno tak razgovor speljati na pravi način. Otroke je namreč lahko pritegniti in jih potegniti na svojo stran… Vpitje in grožnje pač ne pomagajo. Če je potrebno, pa se je potrebno pogovoriti tudi s straši. Tu pa velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Se pa nikoli ne bi pustila nadirat od nikogar. Sploh pa ne grobo.