najstniki in odnos
Ufffff. Problemi so, problemi bodo… Odvisno kaj je zate večji problem. Zame je večji problem, bolezen, odvisnost od drog, kriminal, obesiti šolo na klin, ipd… Vzgajala sem pa po svojih najboljših močeh – nobody is perfect. Najbolj mi je pomembno to da je živ&zdrav. Trkam 3x na les.
Da bo le odrasel v zadovoljno, samostojno, odgovorno osebo!!!
Po mojem je najvažnejše, da ga naučiš spoštovati sebe in druge, da mu daš delovne navade, da skupaj oblikujemo in iščemo vrednoste, ki jih bi v svojem življenju še izpopolnjeval. Zaupanje???? ????? Osebno mislim, da or+troci in starši ne morejo biti prijatelji. Prijateljski odnos že… Vendar zaupne prijatelje mora imeti med vrstniki. Če smo pri vzgoji uspeli, jim moramo tudi zaupati. Morda smo današnji starši preveč nezaupljivi, ker na naše otroke preži toliko nevarnosti? sama sem v velikih dvomih pri sinovih 12 letih. Kako bom prenesla, da ne vem za vsak korak?
Moj odnos do otroka je .. skušam izvleči iz njega vsaj kakšne stvar, saj sam od sebe kaj več kot DOBRO skoraj ne pove. Skušam biti pravična (ja to je pomembno) in ne preveč vsiljiva. Verjetno pa se bo sedaj iz meseca v mesec vse spreminjalo.
Lep pozdrav! (morda sem malo zgrešila glede na vprašanje)
jaaaap, draga sama – se strinjam. samo kadar sem v slabi koži – mi bolj roji tista po glavi: potrpežljivost je božja mast vs. bogi tisti ki se z njo maže. Pa si mislim včasih, no ja ecola pa bom dobila nazaj vse (TOM + revalor.obresti na kubik) kar sem sama v svojih najstn… letih svojim staršem nudila:))))))))
In kar naenkrat razumem svoje starše…….
ja,
hvala za odgovore, mislila sem na probleme s komunikacijo…
ker jih veliko piše, da se ne morejo pogovarjati z najstniki, ker se zapirajo vase.
jaz glede prijateljstva pa menim, upam, da se da razviti tudi bolj zaupen odnos.
jaz zase vem, da sem ga želela z mamo, pa ona ni bila sposobna voditi primerne komunikacije in pač ni šlo. je zato pa šlo z očetom in za to sem mu neskončno hvaležna. ker danes se pri problemih ne zapiram vase, ampak se o vsem kar me teži in kar se mi zdi narobe pogovorim.
jaz bom pri svoji vzgoji (punčka je še majhna) težila k temu.
tiste najbolj intimne misli pa nekje itak vsak zadrži zase ali pa jih poveš res tistemu, ki ti je zelo blizu.
se mi pa zdi, da je lepo če uspeš narediti vseeno nek prijateljski odnos.
zakaj se ti zdi, briga, da ne moremo biti prijatelji otroci in starši?
ko so večji npr.
kaj ne misliš, da so starši prvi, ki ti bodo v življenju lahko nudili iskreno pomoč?
jaz bi si to želela da bi moj otrok tako mislil, tako čutil, to vedel…
saj ne, da mu potem vsiljuješ svoje mnenje ali kaj ukazuješ…
samo poveš kakšen pogled imaš ti na svet,
pa od prijateljev izve ostala mnenja,
odločiti se mora na koncu pa sam…
jaz sem v najstniških letih večkrat hodila tudi na pogovore k teti (ki je tudi imela dva najstnika) ali pa k mami svoje najboljše prijateljice… in sem ji bila kar nevoščljiva, kako se da z njeno mamico o vsem mirno pogovarjati, z mojo se pa ni dalo…
ker je res, kar je napisala sama… se delajo da so veliki, v sebi pa…
Osebno menim, da je od čisto majhnega zelo pomembna brezpogojna ljubezen staršev, za katero otrok ve in jo tudi občuti.
Imamo 13 letnika (zelo eksploziven, oven po horoskopu) s katerim se resnično enkratno razumem. Soprog tudi, čeprav ima do njega “malo rezerve”, ker je bolj strog, oziroma zahteven. Meni pa pove popolnoma vse. Včeraj sva odšla na sprehod, ter se dve uri nepretrgoma pogovarjala o vsemu, kar nama je prišlo na misel. Od pavšalnih do globokih in njemu pomembnih tem. To jaz smatram za prijateljstvo med otrokom in staršem. Da mu otrok lahko pove, kar mu leži na srcu. To tudi sina že od majhnega učiva, da nobena zadeva na svetu ni tako huda, da je ne bi mogli skupaj rešiti. Tudi kadar pride do kakšnih problemov, mu ne teživa, ampak se skupaj vsedemo, ter se v miru brez pridiganja in panike pogovorimo. Če otrok nima strahu pred staarši, potem jim lažje zaupa. Vedno sem mu govorila in mu še sedaj velikokrat povem, da ga imam rada. Velikokrat ga pobožam in mu dam poljub za dobro jutro in lahko noč. Ga praskam po hrbtu in učim plesati…….. Za vsa ostala njemu mogoče neugodna vprašanja sem mu priskrbela kar nekaj knjig, da si sam v miru razčisti pojme, o spolnosti se sproščeno pogovarjamo. Edino, kar mu glede njegovega temperamenta velikokrat rečem, da vse kar potrebuje v življenju je kanček potrpežljivosti, vse ostalo že ima. Pamet in dobro srce.
Za otroka si je potrebno vzeti čas, tudi za najstnika.
Trenutno je tako, ne vem kaj bo naprej, vendar toplo upam, da vkolikor starši z otrokom zgradijo trdne temelje, tudi puberteta mine relativno mirno. (To bomo sicer šele doživeli).
Vidim pa, da se vsi še vedno spomnemo svojih hormonskih toboganov. Kar pa je za naše otroke velik plus. Moji starši se jih niso.
Prisrčen pozdrav vsem. Blanche
Ja, to sem pozabila.
V moji praksi (dva ze skoraj mimo) je zelo fino izkoristiti prilike, ko
je mulc ‘mehak’ (ponavadi kadar se zaradi kaksne zelje hoce malo
prilizniti 😉 , to pomeni, da se z njim da pogovarjat…
Pa kadar je v stiski (to zelo cenijo, ceprav je potrebna pasja potrpezljivost, da ugotovimo KAJ je sploh narobe)…
V konfliktni situaciji, ko bi mulci nekaj radi, pa se sami ne vejo kaj bi radi, ampak to radi NA VSAK NACIN in to PREC(!!!), takrat jaz enostavno ‘pavziram’. Ne poslusam grobih in nesramnih besed, ker izrazajo samo otrokovo nemoc….grem stran in potem….je odvisno oD situacije ….ce bi mulc kaj rad od mene, pride on za mano in se mirno pogovoriva (o zaljivkah ni niti sledu), ce pa jaz, pocakam, da se oba ohladiva in se enkrat nacnem temo, kot da se nic ni zgodilo.
Najvaznejse: ne jemati resno tistega, kar vam izkricijo, tik predno zaloputnejo z vrati….to je grozno tudi za njih in se dolgo bodo rabili, da se bodo lahko obvladali.
Se res ne spomnite?
Bravo sama!! Še najbolj s zadela s tistim Pasja potrpežljivost;-)
Pa PREC al TAKOJ. He, he… Se že veselim obdobja ko bomo ven iz tega. Bo še nekaj vode preteklo, no ja malce bolj bom siva, pa mogoče za mišji kakec pametnejša:-)))
Jaaa, ko bi jim človek lahko kaj prišparal, vse tiste eksplozije čustev. Ampak je pa le lepo se spomnit prve ljubezni:)))))))
Tolažim se s tem da mora človek najbolj trenirat tisto pri čemer je najslabši. Zato pa mene potrpežljivost tako skuša;-))))
A zdele?? Dej že mir s tem!!!
Čez par minut pa mamiiiiiiiiiiiiiiiiii a si………….??
Potem pa včasih pogledaš majcene knedle (3-5 let stare) ino se ti milo stori, kako iz enga tašnga angelca rata takle Rambooo:))
Pa nevihta mine, pa spet pokuka ven otroček…..
Je pa res, da nam ni nikoli dolgcajt – vprašam se pa kako za hudiča funkcionirajo družine kjer se sploh ne pogovarjajo-prevod: ne kričijo, ne krohotajo, ne komentirajo, ne jezikajo….
ha in ne loputajo!!
uhhhhh hvala ti otrok-fant ki postaja mož, za vse izrečeno in tisto neizrečeno…. Bom kar tiho – dokler ga&co še lahko okol prevažam… Dons je nekaj v zraku – sem se čisto raznežla…..
Blanche, kako lepo si napisala; zelo podoben odnos imam jaz s svojo 11-letnico / malo prehiteva!! /. Zelo mi zaupa. Ogromno mi pomeni, da mi / zaenkrat / ne laže ali kaj prikriva. Je polna energije, najde pa si čas, da se umiri in takrat razpredava v nedogled. Globoko spoštujem njeno osebnost in mislim, da sva zato tako na liniji. Prej, že v zgodnjih otroških letih, sem na trenutke začutila, da jo izgubljam, počasi, a vendarle. In me je strašno bolelo. Danes se njenih priprav za samostojnost veselim. Ker nikoli ne bo čisto odšla, ker je nepreklicno v meni.
Upam, da bo nekoč znala ceniti svojo odraslo svobodo. To mi bo najlepši poklon kot staršu.
Vse dobro želim!
P.S.
A naj tudi ne pozabi na :”mami, nehaj težit…”
nekaj takega sem mislila ja, kot sta napisale Blanche in EvaL.
ko sem brala te teme, kako se najstniki derejo na starše sem se že bala, da je tak odnos in tako razmišljanje kot sta ga prikazale vedve le moja pobožna želja,
drugače pa utopija.
ste me potolažile, hvala.
moja punčka je še majhna, pa jo vseeno učim, da se vsaj zvečer pred spanjem malo pomeniva o tem, kar se je zgodilo čez dan, če je bilo kaj spornega ipd.
in sem po teh pisanjih ostalih mamic najstnikov dobila že občutek, da kakšen normalnejši odnos v današnjih dneh že ne obstaja več…
ker moji starši so imeli z mano tudi precej dela v puberteti…
zato pa sem imela dnevnik, v katerega sem se lahko izpisala…
in kar mi bo upam, tudi v pomoč, ko pridem do tega obdobja kot mati.
Draga Eva,
tvoj oris občutka, da se ti otrok nekako odmika, se osamosvaja ter raste v svojo osebnost sem močno občutila tudi sama. Večkrat se moram zavestno zadržati v svojih izlivih nežnosti, imam le dečka v polnem razvoju. Vendar,……….prekipevajočih čustev nežnosti imam še za izvoz.
Ali si sama kdaj razmišljala še o enem otroku? Vkolikor ga seveda nimaš. Iz tvojih besed ni razvidno.
Moža sem dolgo prepričevala, sedaj intenzivno “delamo na tem”, he, he…. Tudi mali se zelo veseli in naju vzpodbuja.
Tole znotraj mene moram še nekomu razdeliti.
Želim ti en lep dan. Blanche.
Blanche, draga,
moja zgodba je na začetku bolj žalostna. Tri leta pred rojstvom Tamale sem izgubila 18 tednov starega sina. Se sploh ne da opisati… Včasih se samo intenzivno spomnim, kako zelo sem se morala premagovati, da ene lepe nedelje nisem skočila iz terase 13. nadstropja. Nisem verna, verjamem pa, da mi je takrat moj angel varuh / ki me spremlja v vseh lepih in grdih situacijah / pomagal, da sem nekako počasi, počasi odcapljala naprej. Razšla sem se s sinovim očetom, nekako sem životarila med samoobtoževanjem, sovraštvom do okolice…
Pa se je zgodilo: zanosila sem in bila nora od sreče. Pa sem hitro pristala na trdih tleh. Ne bom dolgovezila: po številnih krvavitvah, cerklaži, skoraj 8 mesecih preživetih na patologiji v bolnišnici se je zgodil čudež in rodila se je moja Tamala. Moj ginekolog mi je takrat rekel: “Vidite, tale punčka je pa res HOTELA živeti!”
Tako. Pustimo preteklost. Upam, da te nisem zamorila. Že kar nekaj let nisem z nikomer govorila o tem in mi je kar malo odleglo…
Danes sem neznansko srečna, ker jo imam. No, narobe sem rekla. Ne doživljam jo kot svojo lastnino, kot osebo, odvisno od mene. Jaz sem ji samo dala življeje in jo bom na njeni poti nekaj časa spremljala in usmerjala.
Res, ko sem začutila prvič in še bolj intenzivno čutim to zdaj, ko resnično odrašča, da se oddaljuje od mene, se mi je trgalo srce in to dobesedno. Pošteno se moram potruditi, da bolečino v sebi premagam / ker je že takooo velika, takooo samostojna, takooo… /. Da znam egoizem nadomestiti z materinskim ponosom. Da bolečina hrani moj pristop do nje. Veš, od vsega sem najbolj vesela tega, kar si zapisala tudi ti za svojega sina: da ima moja Tamala dobro srce. Čeprav je edinka, zna deliti z drugimi, vrstniki jo imajo radi in hitro najde stik tudi z odraslimi. Zaenkrat se še ne kaže, da bi bila zaradi česa zakompleksana ali da bi zaradi kakšnega manjka v duši opazila odklone v obnašanju. Zelo me preseneča, kako neskončno nežna in potrpežljiva je s sosedovo triletno punčko: jo uči, bere, ji prepeva, jo prenaša po rokah. / Joj, samo hvalim jo, pa mi dela tudi sive lase! / Pa zelo je samostojna: od 10. leta si vsak dan skuha kosilo, ker sem jaz pozna iz službe, lika mi kuhinjske krpe, brisače, perilo, hodi v trgovino, skrbi za mačko, obesi perilo, posesa stanovanje, včasih pomije posodo; mi ob sobotah skuha kavico…. To počne z veseljem, ker sama tako želi in ne zato, ker bi jo jaz v to silila oz. jo “naučila”. /Medve sva pred dvemi leti uvedli “Uro resnice”. Kadar pride do krize in ne najdeva skupnega jezika, si napiševa kratko sporočilo. Potem se obe pripraviva na pogovor, poveva vsaka svoje argumente in stvar laufa!
Zase mislim, da sem ogromno naredila zanjo, ker je nisem preveč navezala nase / živiva sami /. Neskončno rada gre čez vikend prespat k prijateljici, k babi na počitnice, noben problem ni bila kolonija na morju ali deset dni s taborniki. Morda je to dokaz, da sem jo vzgajala s tisto pravilno širino, ki ji bo omogočila še bolj pogumne korake v svet in samostojnost. Moram pa nekaj poudariti: 100% se strinjam, da je nujno potrebno, da otrok neprenehoma čuti, da je ljubljen, zaželjen, da je enkratna osebnost, ki bo čez nekaj let popolnoma enakopravna z nami.
Čutim, da ravnaš prav. In ti želim: ostani še naprej prijetna dobra vila v sinovo prihodnost. Iskreno ti želim, da te / vas / v prihodnosti razveseli še en družinski član. Imaš mu kaj dati. Imaš veliko notranjega bogastva, ki je vredno, da ga podeliš še z nekom. Držim pesti za lepo sožitje in bodočnost vseh vas!
EvaL.
P.S.
Preveč sem se razpisala, pa bolj malo povedala. Saj to vse si že vedela. Vseeno; a se še kdaj pofočkava?
…ne morem si kaj , da se ne bi oglasila in ti povedala , da sem polna občudovanja nad tvojim pogumom ! Pa ne samo nad tem . Tudi nad modrostjo in spretnostjo , s katerima vzgajaš hčerko.
Naj najprej povem , da imam doma dve najstnici- 18-letno Evo (ja, :))) in še eno 11-letnico.
Z njima ni problemov , ne v šoli , ne doma – razen , da se morda tavelika preveč lišpa in v gospodinjstvu premalo naredi :)))
Ne odgovarjata , ne preklinjata , ne zmerjata … no , tisti obvezen “mami , nehi no težit” tu pač ne šteje !
Ne vem , ali imava z možem srečo , da sta najini deklici taki , ker se nama ne zdi , da bi kaj posebnega počela z njuno vzgojo. Je pa res , da sva se vedno ravnala po pravilu , da je zgled zelo pomemben – zato se ni pri nas nikoli zmerjalo , preklinjalo ali sploh uporabljalo kakršnekoli neprimerne besede. Tako kot se midva še vedno stisneva in objameva , tako sva vedno najino ljubezen pokazala hčerkama tudi z objemi in nežnostmi.
Vedno sva tudi poudarjala pomembnost odkritega pogovora. Saj vem , da je imela tavelika nekaj skrivnosti , pri tamali naju pa to še čaka – vendar , ko je šlo zares , ko je bila najina deklica razočarana v ljubezni , je najprej prišla v moj objem in se zjokala v mojem naročju. Da sva ravnala z njo v glavnem pravilno , nama je sama rekla – od naju ni hotela samo razumevanja , pač pa tudi trdno ograjo , saj sama ni vedno znala določiti meja svojim željam , hotenjem , odraščanju. Ko je rabila ginekološki nasvet , ga ni iskala pri prijateljicah , ampak pri meni. Na to zaupanje sem ponosna. Z možem vedno ponavljava , da sva včasih sicer malce bolj stroga , da postavljava določene zahteve (recimo , kar se šolskega uspeha tiče) , da pa sva pripravljena tudi marsikaj razumeti , predvsem pa VEDNO STATI OB STRANI. Tudi , če se z odločitvami najinih deklet ne bova vedno strinjala , tudi . če bi prišlo do problemov – dobro , tu sva , da jima jih pomagava rešiti , čeprav dobro vesta , da bo malo šole tudi sledilo :)))
No , ponavljam – najbrž ni na mestu , da se tu takole hvalim , kako sem uspešna pri vzgoji :)))
Vem , da to nikakor ni v celoti moja zasluga. Veliko vlogo igra pri vsem tudi karakter. Moji dekleti sta pač bolj med mirnimi in vodljivimi. Kar pa me resnično osrečuje je to , da imata dobro , ljubeče srce !
Eva , sama sem se samo soočila z možnostjo izgube moje male . Vem , kako globoko je lahko brezno obupa , vendar ga meni ni bilo treba v celoti izkusiti. Občudujem te in ti želim veliko , veliko sreče !
lp N.
Eva, resnično si štejem v čast, da si svojo dušo delila z menoj in verjetno je še katera globoko čustvovala s tvojo življensko preizkušnjo.
Še zdaleč me nisi zamorila. Popolnoma te razumem. S srcem. Tvoje prve reakcije in tudi vse kar sledi.
Kar pa se izpovedi tiče, ljudje smo socialna bitja in smo narejeni tako, da tudi verbalno komuniciramo. Čim večkrat takšne zadeve spravimo na sonce, lažje gredo od nas. Sicer, tvoja preizkušnja je bila resnično huda. Vendar poglej, kako te je življenje kljub vsemu lepo pocrkljalo. Večkrat rečem, nič čudnega, da američani ves čas laufajo okrog psihiatrov, pri nas smo še vseeno malo bolj človeško naravnani. To pač potrebujemo. Ljubezen, bližino, lepo besedo, nasmeh, pogled……..
Moram ti reči, da si mama za vzgled. Bitke s lastno notranjostjo se ene najbolj krvavih.
Sama se iz Ljubljane, stara 39 let. Pa ti?
Lepo se imej, se slišiva. Blanche.
Globoko sem vama hvaležna za vajine besede.
Nikita, brala sem o tvoji hčerkici v Sestri. Strašno; dajem ti medaljo, ker si vzdržala vse to! In veliko poguma še naprej, karkoli bi se še zgodilo (nisem črnogleda a vedno pravim: naš angel že ve…). Srčno upam, da bo tvoj sonček še naprej užival v svoji brezskrbnosti! Spoštujem te!
Blanche, ( Lj, 42 let ) prav imaš: bolečino najlažje spraviš iz sebe tako, da govoriš o njej. Ampak, da ne bi jambrala, kako smo danes ljudje že odtujeni, le nekako se mi zadnjih nekaj let zdi, da ni pošteno, da razglagam nekomu, ki ni v življenju nič “hudega” dal skozi, kako mi je /bilo/. Ljudje raje poslušajo vesele, zabavne stvari… In kakorkoli, internet je kar malo olajšal te stvari!
Še nekaj bi rekla o vzgoji /kar si dosedaj nekako nisem upala/:
mislim, da t.i. “dobro vzgojeni otroci” nikakor niso stvar naključij. Vendarle starši skrbimo predvsem za dobro otrok, ne zase. Mi pripravljamo popotnico za NJIHOVA življenja; saj mi lastnega že imamo! Res, zgledi vlečejo: zakaj soedov 12-letnik non-stop preklinja? Zakaj prezira Bosance, zakaj se hvali, da imajo doma dva avtomobila in hišo, zakaj ima slab šolski uspeh??? Ne mi reči, da zato, ker se “starši ogromno ukvarjajo z njim”. Se, a na kak način…saj odgovor poznamo. Odtod npr. moja težnja, da naučim svojo hči spoštovanja do sebe in drugih, strpnosti, prilagodljivosti /ne podredljivosti/, da ji privzgojim določene vsakodnevne navade, ki bodo NJEJ olajšale življenje, ko bo odrasla. Ne zato, da bo meni lažje…lažje je staršem omenjenega 12-letnika, ki se cele dneve podi po dvorišču in pride domov samo jest.
Še enkrat, hvala vama. Globoko sta me ganili; v glavnem mislim, da so ljudje na svetu še kar dobri, vendar takšne tankočutnosti nisem pričakovala. Upam, da vama bom jaz nekoč, nekje…lahko kakorkoli povrnila vajino dobroto. Ali pa komu drugemu…
Veliko topline z vajinimi dragimi vama želim,
EvaL
Draga Eva (veš , prav rada bi te spoznala tudi zaradi imena , ker mi ob njem vsakič miceno zaigra srce :)))
Sama sem ob naši izkušnji spoznala še nekaj – namreč , da ljudje niso take brezčutne , egoistične , opravljive , privoščljive … spake , za kakršne sem imela v večini.
Kar naenkrat se mi je odkrilo , da se med nami sprehajajo tudi globoko čuteči , dobrosrčni , sočutni , na pomoč pripravljeni ljudje , ki so se mi prej nekako izmikali…
Glej , svoje bolečine in stiske z možem nisva skrivala . Nisva zmogla . Vsepovsod sva iskala pomoč – in jo našla. Ko sva o svoji žalosti spregovorila , sva odkrila , da imajo ljudje srce , ki ga znajo na široko odpreti .Morda ni v njihovi moči , da bi ponudili kako konkretno pomoč , ampak le iskreno sočutje , pazi – ne pomilovanje in pripravljenost poslušati , ko sva nenehno , znova in znova premlevala svojo zgodbo – no , to nama je pomagalo , da sva žalost sproti izlivala ven , da sva tako v sebi našla tiste skrite zaloge moči za vztrajanje , za upanje , za vse , kar taka bolezen prinaša s sabo. Saj sva velikokrat obupavala , bila na tem , da se zlomiva – ampak nikoli oba hkrati ! S pomočjo drug drugega in najinih prijateljev sva nekako prebrodila najhujše.
Moram pa še povedati , da sem na veliko sočutja in tople človečnosti naletela ravno med zdravniki , ki so se ukvarjali z najino punčko. Ko vidiš vsega navajenega zdravnika , da dobi solzne oči , ko ti sporoči novico , da je tumor benigni in ne maligni , da to pomeni življenje , ko ti reče , da je s tabo srečen , ker vidi pri svojem delu tako malo happy-endov – no , to ti vsekakor vrne vero v ljudi.
Sama sem od takrat dalje veliko bolj odprta. Ne zapiram se več vase , o svojih težavah govorim. Ljudem bolj zaupam.No , skušam pa presoditi ,kdaj gre to komu na živce , saj vsi pa tudi niso idealni.
Torej , Eva , če želiš kakorkoli komunicirati z mano še v bodoče – javi se . Nisem sicer iz Lj. , sem pa točno tvojih let in bi te rada spoznala in ti z veseljem kadarkoli prisluhnila !
Isto velja za Blanche … pa še za koga 🙂
Lep dan !
A.
p.s. kako kaj restavriranje ?
Punce, lepo je vedeti da nas je kar nekaj “drugače” mislečih, saj
je včasih res težko, ko že ne veš več, ali je že ves svet znorel od zmaterializiranosti, pa tisoč vprašanj, bi ga moral morda drugače vzgajati da bi mogoče tako lažje prišel skozi življenje..Drži tisto majhni otroci-majhne skrbi, le da takrat ko so otroci majhni se tega še ne zavedaš – no, vsaj ne še čisto zares. He, he, sem se ravno spomnila prijateljice (glih nanovopečena babica), ki je opisovala kako je sprejela svoje materinstvo : joooooj ko sem jaz vštekala da je tooooo za celo življenje:))) Hec mora bit.
Sploh če si naenkrat za vse sam. No, mene ponavadi iz … situacij rešuje smisel za smešne plati življenja 🙂 in pa seveda ljubezen ******* Čeprav zveni izpeto-je v končni fazi res to, da je edino to kar na koncu šteje..
Vsem skupaj veliko lepih trenutkov ob odraščajočih škratih!!
P.S. Morda so ravno zaradi “napornosti” tolko slajši
Smo kar ista generacija…