Spostovani,
morda vprasanja ne zastavljam na pravem forumu, zato prosim – ce ne za odgovor – da me pravilno usmerite.
Na delovnem mestu sem obcutno preobremenjena, delam zahtevne in odgovorne naloge dveh, ce ne treh delovnih mest, pogosto v sluzbi ostajam krepko cez delovni cas. Ker sem uspesna, dobivam vedno nove in vedno vec zadolzitev, ki mi vztrajno posegajo v prosti cas in zasebnost, nagrajevanja in placanih nadur ni, imam vse znake izgorelosti. Ker se v doglednem casu razmere zame ocitno ne bodo izboljsale, iscem drugo sluzbo. Vendar se bojim zloma, se preden si uredim razmere. Sem popolnoma na koncu z zivci, srcni utrip mi semtertja brez razloga dobesedno ponori, vsaka nepricakovana sluzbena obremenitev me spravi na rob solz, koncentracija mi pada… Ker na posten dopust, ki bi me malo spravil k sebi, ne morem upati, me zanima, ali naj grem k zdravniku – po kaj? Prosit za pomirjevala? Naj grem k psihiatru, ceprav dobro vem, kje je problem? Naj grem v lekarno po nekaj, da bom mocnejsa in da me bodo lahko se bolj molzli? Bojim se, da mi bo “crknil disk” in bodo moji najblizji zato trpeli se bolj kot sedaj.
Hvala za Vas trud.

Pošiljam vam zelo natančen odgovor:
1. Izraz izgorelost se uporablja za vse: od malo hujše utrujenosti, preko
anksioznosti, izgorevanja pa vse do stanja prave izgorelosti. Kako
specialisti splošne medicine prepoznavate razlike?

Izraz izgorelost se je v medicinski literaturi začel uporabljati dokaj pozno. Prvi ga je vpeljal psiholog Freudenberger leta 1974, ko je raziskoval duševne težave pri osebju agencije za socialno delo. Vsekakor lahko prebiramo zapise o tem stanju že v starodavnih besedilih, kjer se omenja kot izčrpanost oziroma izjemna utrujenost, zato ne presenča, da ločnice niso popolnoma jasno razmejene. Tudi v splošni medicini največkrat uporabljamo opredelitev, ki jo je postavila Christine Maslach, ki je izgorelost opisovala kot stanje telesne in duševne izčrpanosti, ki vključuje negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela ter čustveno izčrpanost. Nekateri strokovnjaki se namesto k izgorelosti – izraz nas nehote zapelje k razmišljanju o zgorevanju goriva – raje zatekajo k sindromu utrujenosti ali izčrpanosti.
Znaki izgorelosti se lahko kažejo na telesnem ali duševnem področju; zdravniki splošne medicine se zato pogosto ukvarjajo z obravnavo bolečin v hrbtu, vratu, ramenih, želodcu ali prsnem košu ter se šele kasneje usmerijo k iskanju vzrokov, ki izhajajo iz okoliščin bolnikovega življenja in dela. Večkrat se torej tudi sami vrtimo kot mačka okoli vrele kaše in iščemo vzroke drugje. Pri obravnavi izgorelosti ne smemo spregledati pojava cinizma, ki ga ima oseba do delovnega mesta, ki mu je bila prej predana, zmanjšanja delovne učinkovitosti in pritoževanja izgorele osebe, češ da je povsem brez energije.

2. Ko gre izgorel človek k zdravniku, se ponavadi zgodi dvoje. Če prevladujejo
telesni simptomi, dobi simptomatska zdravila, navodilo, da si odpočije, ter
nasvet, naj se nujno vključi v antistresni program in se začne rekreirati. Če
prevladujejo psihični simptomi, dobi napotnico za psihiatra in
antidepresive … Kako se odzivate vi?

Največkrat je oseba, katere stanje opredelim kot izgorelost, presenečena. Večina ljudi je resnično navajena na “biomedicinski” model, pri katerem človeka ne obravnavamo celovito. Osebi predstavim načine, kako se spopasti z izgorelostjo. Največkrat so odgovori naslednji: ”Jaz ne znam reči ne”, ”Ne morem reči, da tega ne bom storila”, ”Mislim, da oddelek brez moje prizadevnosti ne bo mogel dobro delovati”. Nekateri ugotavljajo, da se zaradi utrujenosti vozijo domov rutinsko. Zdi se jim, da bo izgorelost prešla v nekaj urah. Takšni ljudje so zelo redko “na bolniški”. Pravzaprav se predloga, da bi se za nekaj dni umaknili iz delovnega okolja, celo ustrašijo, saj bi jih ob vrnitvi čakalo še več obremenitev. Čeprav gre za neke vrste ujetost v časovni tekoči trak, se tega zaveda le malo ljudi. Ker je izhodišče dobrega zdravljenja razumevanje težav ter skupno iskanje kompromisov in sprememb življenjskega sloga, se nekateri zdravniki raje odločijo za pisanje recepta ali napotnice.

3. Sindrom izgorelosti (burnout syndrom) je resno bolezensko stanje z
dolgoročnimi, lahko tudi trajnimi posledicami, pa vendar v Sloveniji ni bilo
narejene obširnejše raziskave, ki bi lahko navedla podatke, koliko obolelih
imamo v naši državi. Predvidevajo, da je najmanj petina pacientov na Enoti za
krizne intervencije Psihiatrične klinike v Lj. hospitalizirana zaradi
posledic izgorelosti. Koliko je izgorelih Slovencev po vašem mnenju?

Težko ocenjujem, kakšna je pojavnost izgorelosti med Slovenci. Vemo, da ima pri njenem preprečevanju pomembno vlogo delovno mesto zaposlenih, ki morajo imeti možnost vpliva na delovni proces, možnost razporejanja delovnega časa, možnost uresničevanja lastnih pobud. Ker rezultati raziskave EUROSTAT kažejo, da kar tretjina delavcev nima nadzora nad lastnim delom ter da se srečujejo s prevelikimi pričakovanji delodajalcev, menim, da je izgorelosti pri nas precej.

4. Ali se specialisti družinske medicine pogosto izobražujete o tovrstni
izgorelosti oziroma ali se – po vašem mnenju – drugi zdravniki zavedajo
nevarnosti te bolezni?

Izobraževanj o izgorelosti je tudi med zdravniki splošne medicine vse več. Pred leti so o tej temi razpravljali na Srečanju delovnih skupin v osnovnem zdravstvu, ki sta ga pripravila Katedra za družinsko medicino in Združenje zdravnikov družinske medicine. Zdravniki se nevarnosti zavedajo predvsem zato, ker je precej prisotna tudi med njimi. Raziskava, ki so jo izvedli med španskimi zdravniki splošne medicine, je pokazala, da je kar 59 % zdravnikov kazalo znake čustvene izčrpanosti, 36 % pa znake depersonalizacije. Raziskava, v kateri je sodelovalo 1784 splošnih zdravnikov v Švici, je pokazala, da je imelo 33 % zdravnikov srednje, 4 % pa zelo izražen sindrom izgorelosti. V Sloveniji ne smemo prezreti raziskave, ki sta jo leta 1998 izvedli Žunter-Nagyjeva in Kocmurjeva. Pokazalo se je, da med 594 slovenskimi splošnimi zdravniki psihiatri in tistimi zdravniki, ki ne delajo pretežno z bolniki, o samomoru včasih ali pogosto razmišlja približno 10 % zdravnikov, skoraj 2 % zdravnikov pa je samomor že poskušalo storiti. Za kronično boleznijo trpi 30 % splošnih zdravnikov, 25 % specialistov psihiatrov in 22 % drugih zdravnikov. Evropska skupina za raziskave v splošni medicini EGPRN je nedavno izvedla obsežno mednarodno raziskavo, ki je pokazala, da je pojavnost izgorelosti med zdravniki 30–40-odstotna.

5. Kakšne so vaše osebne izkušnje s pacienti? Kdo so in kakšne težave jih
pestijo? Strokovnjaki pravijo, da človek v stanju izgorelosti ne more, pa če
še tako želi, aktivno reševati problemov. Antistresni programi naj bi bili v
tem stanju neučinkoviti ali celo škodljivi. Enak učinek naj bi imela tudi
telesna vadba.

Srečanja z ljudmi, ki jih pesti izgorelost, so zanimiva. Največkrat se jim na začetku mudi tudi, kadar so pri zdravniku. Nekateri v ospredje postavljajo željo po sredstvih za boljši spanec, zato se pogovor najprej vrti okoli tablet, ki bi bile čudežne. Večina jih navaja, da so se v preteklosti več rekreirali, sedaj pa jim za to primanjkuje časa. Moški večkrat navajajo napade panike; nekateri težave blažijo z uživanjem alkoholnih pijač. Neredko so prvi obiski pri zdravniku napeti, saj se, kot sem že navedla, vsem mudi tudi v ordinaciji. Velik uspeh je že v tem, da človeka, ki je v primežu hudega časovnega tempa, uspeš pripraviti do umirjenega in daljšega pogovora. Pri večini ljudi že razjasnitev situacije in opredelitev ključnih obremenitev vodi k začetku reševanja izgorelosti. Težje in veliko manj uspešno je zdravljenje pri tistih, ki težave “pometajo pod preprogo”. Menim, da bi morali več posluha in znanja pokazati tudi delodajalci. Nenazadnje se moramo zavedati, da naredi izgorela oseba več napak kot drugi. Predvsem v zdravstvenih, negovalnih in šolskih ustanovah bi bilo zato smiselno izvajati izobraževanje za preprečevanje in obvladovanje izgorelosti.

Asist. dr. Danica Rotar Pavlič, dr. med.

Lepo pozdravljeni, tudi jaz sem se srecevala s preobremenjenostjo – ker je enostavno veliko dela, obveznosti in casovnega pritiska. Opazila sem, da me to izcrpava in da potem, ko pridem domov, nimam nic energije za tiste, ki so mi najlizje. Sem pa odkrila Dominor (www.dominor.si) – to je super prehransko dopolnilo – ki mi je dal podporo, da sem lahko vse svoje obveznosti izpeljala in da sem zdrzala. Mislim, da psihiater ni pravi odgovor, ker stres/preobremenjenost ni bolezen, lahko pa privede do dolocenih bolezni. Ker je tempo zivljenja hiter in ker res lahko nekaj naredite samo vi sami, vam priporocam, da vzamete Dominor. Zaceti je treba pri sebi. Meni se zdi pri korak z Dominorjem enostaven, ker sem imela vec volje in energije, da sem lahko vse speljala.
Veliko energije in vztrajnega hard diska vam zelim.

dominor ne pomaga!!!škoda denarja!

Najlepša hvala vsem za odgovore, zlasti pa za prijaznost.
Vedno pogostejše prispevke o izgorelosti v časopisih tudi sama spremljam. Vzpodbudili ste me, da želim pristaviti svoje mnenje o tem preslabo poznanem pojavu. Ko sem prvikrat prebrala obširješi pogovor na to temo v neki reviji, sem bila pravzaprav zelo prizadeta, saj sem se v opisanih likih popolnoma prepoznala. Hkrati pa rešitve na pladnju niso mogli ponuditi.

Katere od opisanih znakov imam sama? Od telesnih nobenih nenavadnih: od opisanega norenja srčnega otripa do občasno oteženega dihanja, pa kronične utrujenosti in potrebe po spanju.
In delo? Prav zares se mi neprestano mudi, zato že dolgo nimam prijateljev v službi; ne morem ne ohraniti niti navezati pristnega odnosa. Ko odkljukam eno obveznost, pustim vse skupaj in zdrvim k drugi nalogi. Ne pomnim, kdaj sem s kom obsedela na kavi. Delam predvsem z ljudmi in vsak hip mi lahko kdo “vleti” s povsem nepričakovano, nujno zadevo, ko je treba pustiti začeto in se vse podre. Na bolniški nisem bila še nikoli (pa bi kdaj celo morala biti – ampak kaj, ko bi kup ob vrnitvi bil neobvladljiv in res ne vem, kaj bi potem…).
Žal s sodelovanjem delodajalca ne bo nič. Če bi namreč ravnali tako, kot priporočate, bi do takih situacij sploh ne prišlo. Kljub večkratnemu odkritemu pogovoru se ne spremeni prav nič. Vedno pogosteje celo poslušam grajo: upravičeno? Ni narejeno, napake so… ne morem namreč tako intenzivno ali tako veliko delati, kot sem se leta trudila (čeprav bi morala v zgodnjih tridesetih biti na višku moči), pa če se še tako naprezam. Ni koncentracije, ni več volje, ni želja ali pobud, samo cinizma je na pretek, saj v zameno za praktično vse, kar zmorem, nimam izgledov za izboljšanje razmer niti finančnega zadovoljstva. Povrhu vsega me jezi tudi to, da že dolgo “krijem” nadrejene, saj obvladam praktično vse in bom postorila, kar je treba (medtem ko oni ob visokih plačah lahko hodijo letovat ipd.)

Ko iz službe pridem domov, ne spravim skupaj nobene “akcije” več (začenši s sprehodi, obiskom prijateljic ali peko peciva: kar medlim in ne vem, kam je šel čas). Znam pa bližnjim na dolgo utrujati o svojem stanju. Na srečo imam izjemno potrpežljivega in ljubečega partnerja, ki mi svetuje vedno eno: drugo službo, če tu ne gre več naprej. Ko bi le brž uspela 🙂

Svoje zgodbe ne pišem zgolj zato, da bi vas utrujala in se komu smilila (čeprav mi je tudi odleglo, priznam). Ker spremljam forum in vem kako dobro je obiskan, želim prispevati trohico k OSVEŠČANJU o tem problemu. Z grozo namreč ugotavljam, koliko nas je in da jih je še veliko več na naši sledi. Zmrazi me, ko mladi pišejo, kako zagnano delajo ure in nadure – ker jim je v veselje, ker se želijo potrjevati, ker želijo biti nenadomestljivi. Zapostavljajo zasebno življenje ali si ga sploh ne ustvarjajo. Trmasto vztrajajo pri svojem in ne slišijo nič… najbrž si tako kot jaz ne bodo še leta pustili nič reči. Nekoč pa bodo morda presenečeni pred dejstvom, da so si uničili zdravje, zapravili mladost in bognedaj zdravo družino v zameno za nekaj, čemur so rekli kariera.

Malo za šalo, malo zares: dragi bralci, ko boste prvič pomislili, kako fino bi bilo, da bi vas povozil avto, zato da jutri RES ne bi mogli v službo in bodo končno videli, kako sami ste za vse – takrat vedite, da je skrajni čas, da naredite rez.
Vse čestitke in dobre želje pa seveda tistim, ki uspevajo v zdravem delovnem okolju v veliko zadovoljstvo podrejenih in nadrejenih.

Vam, dr. Danica, pa želim veliko veselja in uspeha pri delu. Hvala!