Lepo pozdravljeni.

Pravzaprav niti ne vem, kje in kako naj začnem…
Gre za to, da bi nekako rada pomagala možu, ki je v stiski, pa ne vem, kako. Že od nekdaj je vase zaprt, težko je “priti mu naproti”. Povedal mi je, da so ga ponovno začeli mučiti napadi vrtoglavice in da bo spet moral začeti jemati zdravila (Seroxat). Jaz sem načeloma odločno proti zdravilom oziroma sem zanje zgolj v nujnih primerih. Moje mnenje je, da so zdravila lahko tudi “iskanje krajše poti”.
Pred štirimi leti so se začeli pri možu pojavljati napadi omotice, pospešeno bitje srca, slabo počutje… Dobil je strokovno pomoč (razgovori s psihiatrinjo – ta mu je predpisala zdravilo Seroxat). Po slabem letu je mož razgovore s psihiatrinjo opustil, zdravila pa šele po dveh letih jemanja. V najinih pogovorih mi je povedal, da so tisti pogovori s psihiatrinjo bolj “tako tako”, da iz krize se itak moraš izkopati sam, s čimer se strinjam, vendar sem mnenja, da pogovori s “strokovnjaki” niso nikdar odveč. Kot sem že zapisala, pa nisem navdušena nad jemanjem zdravil. Raje bi videla, da bi moj mož najprej kaj sam naredil zase (si vzel čas za sprostitev, za rekreacijo, se bolj zdravo prehranjeval…).

Prosim za vaša mnenja.

Hvala in prijazen pozdrav.
Mateja

Pozdravljeni!

Za moške velja, da veliko težje izrazijo svojo stisko ter da so depresivna obdobja pri njih bolj intenzivna, kot se zdi zunanjim opazovalcem. Zato je potrebno depresijo pri moškem vzeti skrajno resno. Glede na vaš opis menim, da bi moral vaš mož še naprej jemati zdravilo Seroxat.

Svetujem vam, da ga čim bolj spodbujate k gibanju, kjer gotovo – vsaj na začetku – potrebuje sopotnika. Pri tem ga ni potrebno “siliti” naj vam čim več zaupa. Potrebno je le, da čuti bližino osebe, ki ji zaupa.

Pri vodenju depresivne osebe je zelo pomemben tudi podatek, ali je bila v njegovi rodbini tudi v prejšnjih generacijah prisotna ta težava. Vse več nemreč vemo tudi o genskih vplivih.

Ker je z depresijo pogosto povezano tudi čezmerno uživanje alkoholnih pijač. s katerimi si marsikdo lajša žalost in otožnost, se je potrebno spopasti tudi s to težavo (če je seveda prisotn).

Želim vam, da bi se vam vremena zjasnila.

Danica Rotar Pavlič

Tudi jaz nisem navdušena nad jemanjem zdravil, a kdo pa je? A če imaš dve alternativi, da jemlješ zdravila ali pa prenehaš živeti (v veliko primerih je dejansko tako), potem izbereš tisto alternativo, ki ti je vseeno malo bolj všeč, kajne? Če tvojemu možu zdravila pomagajo pri napadih panike in vrtoglavici, ne vem, zakaj si proti. Ali bi raje videla, da trpi?
Malo oster odgovor mogoče, a govorim iz izkušenj. Ker pred nekaj meseci sem bila tudi jaz proti zdravilom. Zdaj pa mislim, da so včasih nujna, da ti dajo toliko moči, da potem lahko tudi sam narediš. Ne pravim, da so zdravila dovolj, a brez njih te moči ne moreš zbrati, če je res hudo.