Čao,

pri svojih tridesetih imam še vedno velik problem glede svojega odnosa do strašev. Skozi otroštvo in kasneje do konca študija sem bila dobesedno na njihovih ramenih, ker sem bila pridna je bilo to tudi meni samoumevno. Potem je prišel čas prve zaposlitve, razmišljanja o svoji družini, o svojem stanovanju…s tem pa težave. V moji glavi so še vedno vzorci, ki sem si jih ali privzgojila ali kaj sama naredila, skratka v sebi še vedno čutim stvari, ki jih ne bi smela. Še vedno mislim, da moram za vsako stvar povedati staršem, da se ne smem preveč potepati, da jim moram vse račune polagat…pa je to samo v moji glavi. Sem jima že potarnala, ker včasih zaradi tega čutim večdnevni strah, anksioznost. Bolj me je strah reakcij očeta, ker je bil bolj strog. Skratka, življenje gre naprej jaz pa še kr tavam tam nekje med staršem in sabo. Zavedam se tega, počasi rešujem, pa mi kr ne gre preveč od rok. Tudi določene stvari, ki so samoumevne, npr. skrivnosti otroka, me včasih zmučijo. Npr. v srednji šoli nisem bila tak angelček kot so mislili (verjetno spet nekaj kar sem kr sama ustavrila v glavi) in me še sedaj včasih zapeče vest.

Naslednje leto se selim, strah pa me je kako bo to takrat bolje ali slabše, zato pa bi pred tem rada rešila ta čudn strah in pritisk, ki mi je delno privzgojen (strog oče) delno pa je nastal posledično v moji glavi. Bila sem že pri psihoterapevtki, ki mi je povedala kar že sama vem, a ne vem pa poti in načinov kako ven iz tega. Drugače smo srečni, meni pa energije za normalen odnos zmanjka saj se mučim in črpam s takimi stvarmi.

Hvala vsem za kakšen nasvet

Spoštovani!

Napisali ste odkritosrčne besede, ki bi jih lahko zapisal marsikdo izmed bralcev foruma. Skrajni čas je, da “prerežete” popkovino s svojo izvorno družino in greste skozi naporno obdobje osamosvojitve. Sicer se vam res utegne zgoditi, da boste vedno bolj anksiozni ter lahko zapadete v depresijo. Lahko pa vam nenazadnje obrne tudi hrbet vaša lastna družina.
Selitev predstavlja pomembno prelomnico. Čeprav je vsaka selitev že sama po sebi naporna in izčrpajoča, predstavlja pri tudi novo možnost. Seveda pa se je potrebno nanjo dobro psihično pripraviti. Najprej se je potrebno znebiti občutkov krivde iz preteklosti. Lahko si ponavljate stavke kot so tile: “O preteklosti sem že razmislila. Moja odločitev je pravilna. S preteklostjo se ne bom več obremenjevala.” Disciplinirati se morate in se ne vračati na področja, ki ste jih že dodobra premleli – to vračanje vam jemlje energijo.
Priprave za boljšo prihodnost pa so lahko takšne: “Selitev pomeni nove možnosti. S selitvijo bom uresničila svoje želje. Ovir se ne bojim in jih bom premagala. Verjamem v uspeh.”
Gre za “samomotivacijski postopek”.

Predvsem pa prisluhnite temu, kar vam narekuje vaš notranji jaz in vaše srce. Zaživite srečno in osvobojeno novo življenje.

Danica