Pozdravljeni!

Kot vecino mam, tudi mene skrbi za vsako malenkost. Vendar se mi zdi, da to ze skoraj presega zgornjo zdravo mejo. Ko mali (3 leta) kaj zboli, je moja prva reakcija, kot da je konec sveta. Noro me skrbi, kaj bo, ce bo vse v redu, da se ne bo se kaj hujsega razvilo iz tega itd.itd.itd. in to razpredam v nedogled in se vcasih dobesedno unicujem. Po 2-3 dneh se bolezni (pa ne gre za ne vem kaksno bolezen, ampak lahko tudi za vneta usesa, hujsi prehlad) nekako privadim in vidim, da sveta ni konec, ampak prve 3 dni je pa grozno.

Naj se povem, da jaz prakticno nisem bila kaj veliko bolna (in tudi zase me nikoli ni skrbelo), starsi, ki so mi bili vedno najblizji, pa tudi niso bili nikoli bolni (kak prehlad morda), tako da takih skrbi do poroda sploh nisem poznala.

Odgovora kako si lahko pomagam bi bila zelo vesela. Hvala!

Draga Uki!

Najavajte skrbi, s katerimi se srečuje vsaka “ta prava mamica”. Mislim, da smo vse mame dale takšne skrbi skozi. Na začetku je zelo koristilo, če smo poklicale prijateljico in premlele izkušnje. Sčasoma pa se strahovi umirijo. Nekateri potem postanejo kar preveč “cool”, oziroma brezbrižni.

SREČNO!

Danica