Trenutek, ko se zamisliš “Ali je vredno?”
Zakaj se je zbudil tisti dan, ko sem se odločil, da bom v svojem življenju naredil preobrat v drugačnost?
Življenje se je zdelo tako enostavno; sonce vzide in zaide, vmes pa izražam svoje družbeno socialne potrebe brez oziranja in zavedanja na vse kar sem doživel med vzhodom in zahodom.
Dnevi niso več isti. Vsak dan je drugačen, samosvojstveno edinstven in neponovljiv. Trentek, ki je minil je minil in ga ne bo nikoli več-ponoviti ga v istem čaru je nemogoče. Živel sem z dnevom in se zavedal vsakega trenutka ter si ga poskusil narediti čudovitega. Ob vsem tem sem postajal drugačen, boljši. Zavedel sem se mojih napak in navad, ki so me motile ter jih odpravljal. Nisem stremel za prfekcionizmom, ampak sem preprosto želel postati takšen kot sem si želel biti.
Naučil sem se reči hvala, prosim, pomagaj, ne vem, priznati svoje napake in zmote. Spoznal sem, da v življenju ostajajo rane kot ostanejo luknje v lesu, ko vanj zabiješ žebelj in ga kasneje izruvaš. To me je pripeljalo do strpnosti in spoštovanja jeze. Naučil sem se jo krotiti in jo izražati tam kjer nikogar ne boli pa vendar pomaga, ko jo izraziš. Naučil sem se ogromno pa vendar je prišel današnji dan, ko se počutim tako plitkega in skoraj nesmiselnega. Občutek, dokaz, da sem naredil nekaj korakov naprej je zbledel v senci korakov, ki so bili storjeni nazaj. Naredil sem napako, ki se ne bi smela zgoditi a se je. V sebi čutim jezo in razočaranje a čutim tudi srečo, da sem prišel do tega spoznanja a me boli, ker sem ob tem prizadel osebo, ki jo ljubim. Če bi mogel bi kričal, znesel svojo jezo nad jablano na vrtu pa ne morem. Jokal bi pa ne morem. Občutka plitkosti v moji duši pa ni mogoče opisati.
Ob vsem tem se ne smilim samemu sebi ampak se sprašujem kje je smisel celotne gradnje mojega življenja v drugačnosti, ko sem z enim dejanjem, ki sem ga odpravljal več let in se učil drugačnosti praktično porušil celoten temelj in z njim skoraj vse kar stoji na njem.
Ne bom obupal. Začel bom znova, še bolj trdno z nogami na tleh in realno kot sem že enkrat začel skupaj z vsemi izkušnjami. Smisel obstaja. Boljše, kvalitetnejše življenje pa vendar se poraja vprašanje ali je ves trud vreden za to doživljanje?