Pozdravljeni forumovci,

redno prebiram vse forume, sedaj pa sem prišla do točke, ko potrebujem vaš nasvet tudi jaz.

Sem na pragu 30 let, imam fanta, s katerim se imava rada, se super razumeva in gradiva hišo. Po naravi sem vesel in zadovoljen človek. Sama prihajam iz urejene družine, starši so me vzgajali v duhu bodi zadovoljna s tem, kar imaš, predvsem pa bodi poštena. Imam brata in vsi se super razumemo, prav tako s straimi straši in teto, ki stanujejo v bližini. Skratka, smo družina, kjer točno veš, da se lahko vedno zaneseš
na vsakogar, ne glede na okoliščine.

Pravo nasprotje pa predstavlja fantova družina. Oče in mama sta ločena, vendar še vedno živita skupaj, v isti hiši, ker nihče noče oditi. Ima še sestro, ki je vsakomur vsega fovš in ki dela same zdrahe po bajti. Enkrat eden ne govori z nekom, enkrat drug. Zame je to nesprejelmljivo, zato se jih kar nekako izogibam. Tašča je sicer super ženska, ampak pusti, da jo vsi vrtijo, kakor jim paše. Nekajkrat sem ji že rekla, da naj se postavi zase, preveč pa se nočem vtikati, saj navsezadnje to ni moja težava.

Težava se pojavi pri najini hiši. Namreč, tašča nama je podarila zazidljivo parcelo, kakšnih par sto metrov stran od njihove hiše. Jaz sem bila proti, da bi karkoli tam gradila, ker je preblizu njihove negativne energije. Ker pa je vse kazalo na to, da bosta tast in tašča končno razdelila premoženje in šla vsak svojo pot, sem pristala na gradnjo in sva začela graditi. Saj, že od nekdaj sem si želela svoje hiške in morala bi biti najsrečnješi človek na svetu, vendar pa…Oba fantova starša sta še vedno v isti hiši, ne govorita eden z drugim, tu je še sestra, ki vedno priliva olje na ogenj, tako, da je stalno nekaj narobe, enkrat ne govori z mano, pa ji nisem nič naredila, enkrat z svojo mamo, enkrat s fotrom. Skratka- obsedeno stanje. In zaradi tega sem jaz že pol leta na robu živčnega zloma…. ponoči ne spim, ne jem, sanja se mi o njihovi družini…grozno. In če pomislim, da bodo nekoč moji otroci živeli v takšnem okolju. Ne morem se sprijaznit s tem. fant mi pravi, da bova itak na svojem in da pretiravam… Mogoče res pretiravam, pravzaprav se mi zdi, da sem že obsedena s tem stanjem. Ampak jaz enostavno nisem navajena tega in zdi se mi, da če bom živela tam, bom pristala na psihiatriji. Do vselitve nama manjka še kakšnega pol leta, jaz pa sem vedno bolj nervozna, zadirčna… postala sem nedružabna, zaprta vase…Zdi se mi, da je edini izhod, da grem stran od tega, da vse skupaj pustim za sabo.

Rada pa bi vaše mnenje, ali res pretiravam, ali se res da mirno živeti ob bodočih starih starših, ki ne govorijo drug z drugim in se delati, kot, da je vse OK? Načeloma se brigam sama zase in tudi tukaj bi se morala, ampak ti ljudje bodo enkrat moje sorodstvo v najožjem pomenu, pa čeprav bodo v svoji bajti, za svojimi zidovi. Kaj menite?

Pozdravljena!

Priznam, da ti precej težko svetujem. Obstajajo mlade družine, ki se imajo čudovito skupaj s starši, nekatere se na začetku ne razumejo, potem pa uredijo odnos. Spet obstajajo mladi, ki pravijo, da čeprav se dobro razumejo s starši, ne bi nikoli delili gospodinjstva z njimi ali živeli v isti ulici. Ne vem, vsak primer je zelo specifičen. Tudi ti si precej natančno predstavila svojo situacijo.
Najprej bi ti svetovala, da se še enkrat pogovoriš s fantom in mu mirno razložiš, kaj te skrbi. Morda bi bilo dobro, da skupaj premislita glede pozitvnih in negativnih strani bivanja v hiški, ki bo precej blizu njegovim staršem.
Drugače vidim, da se zavedaš tudi finančne plati. Dejstvo je, da se mladi soočate s težko stanovanjsko problematiko in je po eni strani ta parcela zelo dobrodošla, kot tudi občutek, da bosta imela svojo hiško. Res pa je, da če že sedaj veš, da ne boš zmogla živeti tako blizu družine, katere člani se med sabo ne razumejo in da se boš bolj ukvarjala in obremenjevala z njihovimi problemi, namesto da bi se posvetila odnosu s fantom, ki bi moral še naprej rasti, je bolje, da si poiščeta majhno garsonjero, ki bo polna ljubezni in medsebojnega razumevanja.
Ponovno ti svetujem, da se pogovoriš s fantom. Pripravljata se na skupno življenje in skupaj morata rešiti problem, ki te obremenjuje.

Želim ti, da se zadeve razpletejo tako, da boš ponovno nasmejana in da boš pogumno zrla v prihodnost! Srečno!